Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo določb ZMZ za obravnavo tožnikove prošnje po konceptu varne tretje države. Tožnik se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, Hrvaška je bila z Odlokom Vlade RS razglašena za varno tretjo državo, Vlada je s tem seznanila Evropsko komisijo, tožnik je bil seznanjen s tem, da bo njegova prošnja obravnavana po konceptu varne tretje države, dana mu je bila možnost dokazovanja, da zanj Hrvaška ni varna država, Hrvaška pa je bila seznanjena, da tožnikova prošnja ni bila vsebinsko obravnavana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (1. točka izreka sodbe in sklepa).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje s prvo točko izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-362/2012/3 (1313-20) z dne 9. 1. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je tožnik v Slovenijo prišel iz varne tretje države. Z drugo točko izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa tožene stranke z dne 9. 1. 2013 do pravnomočne odločitve o glavni stvari v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 60., 61., 62. in 63. člena ZMZ ter 27. člena Direktive Sveta 2005/85/ES o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Postopkovna direktiva). Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni navedel nobenih utemeljenih individualnih konkretnih okoliščin, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče vrniti na Hrvaško, saj ni določeno navedel, da bi bi tam on sam osebno kakorkoli izpostavljen preganjanju ali resni škodi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je temeljna pravica prosilca za azil njegova odločitev, ki jo bo poskušal iskati z zaščito. Pri tem zahteva za azil ne more biti zavrnjena samo zaradi tega, ker bi jo bilo mogoče zahtevati v drugi državi. Pojem „nahajanja“ je treba razlagati v duhu procesne direktive in upoštevati njen namen, ki je v tem, da med prosilcem in zadevno tretjo varno državo obstaja tudi vsebinska povezava, zaradi katere je smiselno, da se ji prosilca izroči in prepusti vsebinsko odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožena stranka v konkretnem primeru ni ugotovila nobene takšne okoliščine, ki bi nakazovala na zvezo med tožnikom in Republiko Hrvaško. Fizična prisotnost je le indic in nujni, vendar ne zadostni pogoj za uporabo koncepta varne tretje države. Ne zanika dejstva, da se je na Hrvaškem nahajal oziroma da je potoval skozi Hrvaško, vendar se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je na podlagi poti evidentno, da se je tožnik nahajal na ozemlju Hrvaške tudi v smislu Procesne direktive. On sam ni dolžan dokazati, da njegova prošnja v Republiki Hrvaški kot varni tretji državi ne bo vsebinsko obravnavana, saj je tožena stranka tista, ki bi morala tako presojo opraviti. Tožena stranka bi morala predhodno ugotoviti, ali je Hrvaška tožnika pripravljena sprejeti. Država je dolžna preprečiti vračanje v državo izvora, do katerega bi prišlo na kakršenkoli način, in mora izvesti strogo in temeljito preiskavo o tem, ali taka možnost obstaja. Zato je koncept tretje varne države, ki izhaja iz procesne direktive in ga povzema ZMZ, ustavnopravno sporen. Primarna dolžnost nudenja zaščite mora še vedno ležati na državi, kjer je bila prošnja vložena. Implementacija direktive v drugem odstavku 61. člena ZMZ je popolnoma neustrezna.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZMZ v 60. členu določa, da je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po določbi prvega odstavka 61. člena ZMZ mora država, da se razglasi za varno tretjo državo, izpolnjevati v tem odstavku določene pogoje in sicer, da v njej: življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja; v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja; spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu; obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo. Po drugem odstavku 61. člena ZMZ varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije. Osnovna presoja izpolnjevanja kriterijev je torej narejena že ob sprejemu odloka o določitvi države za varno tretjo državo. O določitvi države kot varne tretje države na podlagi tega zakona pa Vlada Republike Slovenije obvesti Evropsko komisijo.

7. V postopkih po 60. in 62. členu ZMZ (po določbi drugega odstavka 62. člena ZMZ je pogoj za začetek postopka po konceptu evropske varne tretje države, da je prosilec poskušal nezakonito vstopiti ali je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije iz evropske varne tretje države) pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrne (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Prosilec pa lahko ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država.

8. Postopkovna direktiva glede koncepta varne tretje države med drugim v členu 27. (2) (a) določa, da je uporaba tega koncepta možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Z uveljavitvijo ZMZ je bila ta direktiva implementirana v slovensko zakonodajo. Iz zakonodajnega gradiva (obrazložitve k posameznim členom) je razvidno, da je v 60. členu ZMZ opredeljen nacionalni koncept varne tretje države, v 61. členu ZMZ pa so povzeti kriteriji za določitev varne tretje države, kot so taksativno navedeni v 27. členu Postopkovne direktive. ZMZ je kot pogoj za uporabo pravil oziroma za začetek postopka po konceptu varne tretje države določil tudi pogoj, da se je prosilec prej nahajal v tej varni tretji državi in s tem je vzpostavljena tudi zveza med prosilcem in varno tretjo državo.

9. Postopkovna direktiva natančneje ne določa, kakšna naj bi bila ta zveza (oblika, trajanje ipd.), razen določbe, da je zaradi te zveze smiselno, da prosilec odide v to državo. Zato je treba v vsakem konkretnem primeru ugotavljati vsebino tega pojma. Vendar pa pojma „zveze“ ne gre razlagati preširoko. Po presoji Vrhovnega sodišča ni nujno, da bi moralo priti do posrednega ali neposrednega kontakta med prosilcem in organi ali institucijami zadevne tretje države, ampak je dovolj, da je iz okoliščin posameznega primera razvidno, da je prosilec imel objektivne in subjektivne možnosti z organi tretje varne države vzpostaviti kontakt. 10. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Hrvaške. V Republiko Slovenijo je vstopil kot sopotnik v osebnem vozilu s pakistanskim potnim listom, v katerem se je nahajalo grško dovoljenje za prebivanje, ki je v Schengenskem informacijskem sistemu zabeleženo kot ukradeno. Torej se je pred prihodom v Slovenijo tožnik nahajal na Hrvaškem in s tem je že bila vzpostavljena njegova zveza s to državo, saj je bil na njenem ozemlju pa čeprav nezakonito in ga pristojni organi niso obravnavali. Dejstvo je, da je prepotoval Hrvaško, da je prispel do Slovenije.

11. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi iz samega načina potovanja tožnika kot sopotnika v osebnem avtu preko ozemlja celotne Republike Hrvaške evidentno, da se je tožnik nahajal na ozemlju Hrvaške in da je bila ob njegovem potovanju preko nje vzpostavljena zveza v smislu določbe 27. člena Postopkovne direktive, ter da je torej imel možnost za mednarodno zaščito zaprositi na Hrvaškem.

12. Kot izhaja iz citirane določbe drugega odstavka 63. člena ZMZ, lahko prosilec ves čas trajanja postopkov predloži dokaze, da varna tretja država zanj osebno ni varna tretja država, kar je tudi v skladu z določbo 27 (2) (c) Postopkovne direktive. V obravnavani zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije z Odlokom dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. To pa ne pomeni, da gre za neizpodbojno domnevo, da je to za konkretnega prosilca (tožnika) varna (tretja) država. Vendar pa tožnik, kot izhaja iz predloženih spisov, v zvezi s tem, čeprav je bil posebej, v skladu z zakonom, opozorjen, da bo njegova prošnja obravnavana po konceptu varne tretje države, ni navedel nič takega, iz česar bi se dalo sklepati, da Hrvaška konkretno zanj ni varna tretja država. Le navedba, da je od (neimenovanega) prijatelja, ki je bil na Hrvaškem in so ga vrnili v Pakistan, slišal, da prosilce tam pretepajo in jim ne dajo dovolj hrane, ne more biti podlaga za sklepanje, da Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država. Pri tem konceptu je namreč pomembno tudi to, da ne gre za vračanje v izvorno državo, ampak za predajo pristojni državi izven Evropske unije, ki izpolnjuje visoke kriterije spoštovanja človekovih pravic in s tem tudi azilnega prava, predvsem izvajanje Ženevske konvencije in načela nevračanja.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v skladu z upravnopravno prakso Vrhovnega sodišča (I Up 466/2011, I Up 510/2011 in drugi) pravilno presodilo, da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo določb ZMZ za obravnavo tožnikove prošnje po konceptu varne tretje države. Tožnik se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, Hrvaška je bila z Odlokom Vlade RS razglašena za varno tretjo državo, Vlada je s tem seznanila Evropsko komisijo, tožnik je bil seznanjen s tem, da bo njegova prošnja obravnavana po konceptu varne tretje države, dana mu je bila možnost dokazovanja, da zanj Hrvaška ni varna država, Hrvaška pa je bila seznanjena, da tožnikova prošnja ni bila vsebinsko obravnavana.

14. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ni uspel izkazati, da bi Hrvaška zanj ne bila varna tretja država. Tožnik je navajal le, da je od prijatelja slišal, da na Hrvaškem prosilce pretepajo in jim ne dajo dovolj hrane, ni pa zatrjeval, da bi imel s to državo kakršnekoli negativne izkušnje, predvsem pa ni izpodbijal uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju, krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju v smislu člena 27 (2) (c) Postopkovne direktive.

15. Vrhovno sodišče se tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da uporaba instituta varne tretje države, konkretno Republike Hrvaške, ne more biti pogojevana z obstojem predhodno sklenjenega sporazuma med državama o tem, na kakšen način bo Hrvaška izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Tovrstnega sporazuma ne predvidevata niti ZMZ niti Postopkovna direktiva.

16. Z implementacijo Postopkovne direktive je v ZMZ vnesena določba, da se je prosilec moral v varni tretji državi prej nahajati, in da ga torej ni mogoče vrniti v državo, v kateri ni bil. ZMZ je kot pogoj za uporabo pravil oziroma za začetek postopka po konceptu varne tretje države določil pogoj, da se je prosilec prej nahajal v tej varni tretji državi in s tem je vzpostavljena tudi zveza med prosilcem in varno tretjo državo, kar je v skladu s Postopkovno direktivo, ki izrecno ne določa, kakšna naj bi bila ta zveza. Po presoji Vrhovnega sodišča je s tem v zakonu dovolj natančno in jasno določeno, v katero državo in pod kakšnim pogojem je mogoče prosilca vrniti ob uporabi koncepta varne tretje države. Zato je pritožbeni ugovor o neustrezni implementaciji Postopkovne direktive v ZMZ neutemeljen.

17. Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 18. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.