Jedro

Ker ZUSZJ v 2. odstavku 1. člena določa, da lahko drug zakon določa drugačen način uveljavljanja pravic gluhih oseb, je ZS predpis, ki določa specialno pravno ureditev uveljavljanja pravic gluhih oseb v sodnih postopkih, ter tudi način povračila stroškov sodnih tolmačev. Ker Pravilnik o sodnih tolmačih smiselno velja tudi za tolmače za osebe, ki tolmačijo govorico in znake gluhonemih oziroma samo gluhih ali nemih, je treba pri odmeri nagrade za tolmača upoštevati specialno ureditev ter nagrado in stroške tolmača odmeriti po Pravilniku o sodnih tolmačih in ne po Tarifi za tolmače slovenskega znakovnega jezika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 30,20 EUR zviša na znesek 60,20 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tolmački za slovenski znakovni jezik A.A. s.p. ..., za opravljeno delo tolmačenja odmerijo stroški za storitev tolmačenja ter potni stroški po računu št. ... v znesku 30,20 EUR (točka I izreka). Ugotovilo je, da tolmačka ni zavezanka za DDV (točka II izreka) ter da plačilo skupnega zneska izvrši finančno računovodska služba Delovnega sodišča v Mariboru iz sredstev sodišča, pri čemer se znesek nakaže na račun tolmačke (točka III izreka). Plačilo se izvede najkasneje v 45 dneh po pravnomočnosti tega sklepa (točka IV sklepa).

Zoper I. točko izreka se je pravočasno pritožila sodna tolmačka A.A. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da nagrado odmeri po Pravilniku o sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 88/2010), ne pa na podlagi Tarife za tolmače slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 106/2012; Tarifa), kot je to storilo sodišče prve stopnje. Navaja, da je izstavila račun za opravljeno storitev po Pravilniku, ker je upoštevala Mnenje Višjega sodišča v Ljubljani, ki ji ga je posredoval Zavod za združenje tolmačev za slovenski jezik in je priloga pritožbi.

Iz priloženega mnenja (priloga - mnenje se vsebinsko nanaša na vprašanje ravnanja sodišča v vezi s priznavanjem pravice do tolmača za znakovni jezik, pri čemer iz dopisa niso razvidni osnovni identifikacijski podatki: kateri organ ga je izdal, žig, podpis odgovorne osebe, ...) izhaja, da je po stališču Evidenčnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, ki ga je to posredovalo Ministrstvu za pravosodje, nedopustna neenotna sodna praksa v zvezi s priznavanjem pravice do tolmača za znakovni jezik, ki jo dokazujejo že dopisu priložene odločbe in korespondenca. Iz načela nediskriminacije izhaja ne le zahteva po formalnem, ampak tudi po vsebinskem enakem obravnavanju. Določbi prvega in drugega odstavka 12. člena Zakona o uporabi slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 96/2002; ZUSZJ) je zato treba dosledno spoštovati. Sodišča so zavezana k spoštovanju postopkovnih pravil, ki zahtevajo, da je sodni tolmač izbran v skladu s postopkom, ki velja za vse sodne tolmače in izvedence. Ker je tolmač vrsta izvedenca, ki pomaga pri komunikaciji med sodiščem in strankami ter drugimi udeleženci v postopku, oziroma omogoča, da postopek teče v uradnem jeziku, je razumljivo, da se določbe o izvedencih smiselno uporabljajo za tolmače. Med drugim gre tudi za določbe o pravici do povračila stroškov in do nagrade (prim. Jan Zobec, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 507). Mnenje navaja, da mora sodišče upoštevati pravico gluhe osebe do sodnega tolmača za znakovni jezik ter določiti takega tolmača s sklepom vsakič, ko se pokaže potreba po pomoči pri komunikaciji s strankami. Nadalje mnenje navaja, da mora sodišče v vseh (civilnih) zadevah preložiti obravnavo v primeru, da ga stranka z dopisom ni opozorila na svojo potrebo po tolmaču, in ji sodišče do naroka še ni postavilo sodnega tolmača iz seznama zapriseženih sodnih tolmačev. Vendar pa je sodišče dolžno s sklepom tolmača postaviti takoj, če je stranka na narok že prišla z ustreznim tolmačem. Pri tem se mora po mnenju zastopati stališče, da v primerih ad hoc tolmačenja, sodišče s sklepom samo za potrebe predmetnega postopka lahko imenuje tudi tolmača, ki ni na seznamu sodno zapriseženih tolmačev. Mnenje nadalje navaja, da s sklepom določen ad hoc tolmač za opravljeno delo pridobi pravico do nagrade in povračila stroškov. Upoštevaje 2. odstavek 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 61/97 s spremembami) in 2. odstavek 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 15/03) ima ad hoc zapriseženi tolmač glede odmere in izplačila nagrade za svoje delo enak položaj sodnemu tolmaču. Odmera nagrade za delo sodnega in ad hoc tolmača je tako določena s posebnim Pravilnikom (Pravilnik o sodnih tolmačih, Uradni list RS, št. 49/2002 s spremembami), v skladu s katerim so sodišča dolžna odmeriti nagrado in povrniti stroške tolmačem za njihovo delo. Na Tarifo za tolmače slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 21/2004) sodišča niso vezana. Upoštevaje prvi in tretji odstavek 12. člena ZUSZJ, z imenovanjem sodnega ali ad hoc tolmača za sodišče hkrati nastane tudi obveznost plačila za opravljeno delo tolmaču za znakovni jezik.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999), v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

Obravnavana zadeva se nanaša na vprašanje priznanja nagrade in stroškov tolmačke za slovenski znakovni jezik A.A. s.p. za pristop tolmačke na narok dne 16. 5. 2013. Iz uradnega zaznamka sodišča prve stopnje na zapisniku o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo pri Delovnem sodišču v Mariboru z dne 16. 5. 2013 namreč izhaja, da je na naroku sodelovala tudi tolmačka, čeprav ni bila vabljena. Tolmačka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je stroške za tolmačko odmerilo na podlagi Tarife za tolmače slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 106/2012), ne pa po določbah Pravilnika o sodnih tolmačih (Uradni list RS, št. 88/2010, s spremembami).

ZUSZJ v 1. odstavku določa, da ta zakon določa pravico gluhih oseb uporabljati slovenski znakovni jezik (v nadaljevanju: znakovni jezik) in pravico gluhih oseb do informiranja v njim prilagojenih tehnikah ter obseg in način uveljavljanja pravice do tolmača za znakovni jezik pri enakopravnem vključevanju gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje ter vse oblike družbenega življenja ob enakih pravicah in pogojih ter z enakimi možnostmi, kot jih imajo osebe brez okvare sluha. V skladu z 2. odstavkom 1. člena ZUSZJ gluhe osebe uveljavljajo pravice po tem zakonu, razen če drug zakon ne določa drugače. Na podlagi ZUSZJ je bila sprejeta Tarifa (za tolmače slovenskega znakovnega jezika), ki v skladu s 1. odstavkom 1. člena določa način vrednotenja, obračunavanja in plačila stroškov tolmača oziroma tolmačice za slovenski znakovni jezik, storitev tolmačenja pa je v skladu z 2. členom Tarife delo, ki ga tolmač opravi v smislu določb zakona, ki ureja uporabo slovenskega znakovnega jezika na podlagi ustnega pooblastila gluhe osebe ali na zahtevo državnih organov, organov lokalne samouprave, izvajalcev javnih pooblastil ali izvajalcev javne službe.

Pravilnik o sodnih tolmačih pa je bil sprejet na podlagi Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, s spremembami; ZS). ZS v 3. odstavku 84. člena določa, da so sodni tolmači osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine. Pravilnik o sodnih tolmačih v 1. členu določa, da ta pravilnik podrobneje ureja način imenovanja in razrešitve sodnih tolmačev, vsebino in način opravljanja preizkusa znanja oseb, ki želijo biti imenovane za tolmače, način poslovanja tolmačev, tarifo za plačevanje nagrade za delo tolmača in za povrnitev stroškov, ki jih je tolmač imel v zvezi s svojim delom kot tolmač. Po 2. odstavku 2. člena Pravilnika o sodnih tolmačih so tolmači tudi osebe, ki tolmačijo govorico in znake gluhonemih oziroma samo gluhih ali nemih. Določbe tega pravilnika se smiselno uporabljajo tudi zanje. Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku pa v 2. odstavku določa, da se tolmačem za opravljeno tolmačenje odmeri nagrada v skladu s pravilnikom, ki ureja način plačevanja sodnih tolmačev.

ZUSZJ je zakon, ki na splošno ureja pravice gluhih oseb do uporabe slovenskega znakovnega jezika. Nanaša se namreč na pravice gluhih oseb, ki jim omogočajo enakopravno vključevanje gluhih oseb v življenjsko in delovno okolje, oziroma v vse oblike družbenega življenja. Takšno stališče utemeljujejo tudi nekatere nadaljnje določbe ZUSZJ. V skladu s 1. odstavkom 13. člena ZUSZJ lahko pravico do tolmača za znakovni jezik iz drugega odstavka 10. člena tega zakona gluha oseba uveljavlja po lastni presoji v obsegu 30 ur letno, gluha oseba, ki ima status dijaka ali študenta, pa zaradi dodatnih potreb, povezanih z izobraževanjem, lahko tudi več, vendar skupaj največ 100 ur letno. Delo tolmača po določbi 3. odstavka 13. člena ZUSZJ v obsegu iz prvega odstavka tega člena plača gluha oseba z vavčerjem, ki ji ga izda center za socialno delo na podlagi odločbe o pravicah po tem zakonu. Torej je osnovno izhodišče ZUSZJ, da na celotnem področju družbenega življenja gluhim osebam zagotavlja enakopravno vključitev v družbo. Gluhim osebam tudi v ta namen določa posebno kvoto ur, ki jih lahko gluhe osebe letno izrabijo ter način plačila, ki se izvaja z vavčerji.

Ker ZUSZJ v 2. odstavku 1. člena določa, da lahko drug zakon določa drugačen način uveljavljanja pravic gluhih oseb, je po stališču pritožbenega sodišča ZS predpis, ki določa specialno pravno ureditev uveljavljanja pravic gluhih oseb v sodnih postopkih, ter tudi način povračila stroškov sodnih tolmačev. Ker Pravilnik o sodnih tolmačih smiselno velja tudi za tolmače za osebe, ki tolmačijo govorico in znake gluhonemih oziroma samo gluhih ali nemih, je treba pri odmeri nagrade za tolmača upoštevati specialno ureditev ter nagrado in stroške tolmača odmeriti po Pravilniku o sodnih tolmačih in ne po Tarifi za tolmače slovenskega znakovnega jezika. Gluhe osebe namreč v sodnem postopku lahko v neomejenem obsegu uporabljajo storitev tolmača (ne zgolj 30 ur po ZUSZJ), prav tako pa tudi zagotavljanje sredstev za sodne tolmače v sodnih postopkih ne predvideva plačila z vavčerji iz ZUSZJ. Tudi sicer se poudarja, da se nekatere določbe ZPP, ki veljajo za sodne izvedence, smiselno uporabljajo tudi za tolmače (tudi o pravici do povračila stroškov in do nagrade - člen 249 ZPP), potreba po tolmaču pa se lahko pojavi bodisi partikularno bodisi univerzalno, torej tudi v primeru ad hoc določitve tolmača, za posamezno procesno opravilo (ko npr. ni mogoče zaslišati priče).(1) Edini možen zaključek torej je, da uveljavljanje pravic v obsegu in način, ki je za gluhe osebe na splošno določen v ZUSZJ, ni določen za sodne postopke, oziroma da ZS in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi predvidevajo posebno ureditev nagrajevanja sodnih tolmačev v sodnih postopkih, ki se navezuje na ureditev, ki velja za sodne izvedence.

Zato tolmačka v pritožbi utemeljeno navaja, da ji pripada tudi nagrada za pristop na narok oziroma za tolmačenje na naroku dne 16. 5. 2013 v znesku 35,00 EUR, saj po določbi 3. odstavka 49. člena Pravilnika o sodnih tolmačih za ustno prevajanje pripada tolmaču 35 eurov za vsake začete pol ure dejanskega prevajanja. Za izgubo časa na poti pa ji pripada 10,00 EUR, v skladu s 5. odstavkom 49. člena Pravilnika o sodnih tolmačih, ki določa, da za čas potovanja na sodišče pripada tolmaču za vsake začete pol ure 10 eurov. Pri tem niti ni bistveno, da je tožnik predložil v sodni spis odločbo Centra za socialno delo B. št. … z dne 24. 4. 2006, iz katerega izhaja, da ima pravico uporabljati slovenski znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi. Med strankama postopka namreč ni bilo sporno, da ima tožnik pravico do tolmača, torej je upravičeno angažiral tolmačko. Tudi ni odločilno, da sodišče prve stopnje ni s sklepom določilo tolmačko za ad hoc tolmača. To namreč lahko stori kadarkoli do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Za priznanje nagrade za pristop na narok dne 16. 5. 2013 je bistveno, da je tolmačka dejansko pristopila na narok ter tožniku tolmačila dogajanje na naroku v slovenskem znakovnem jeziku za gluhe osebe.

Ob navedenem je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep v točki I izreka spremeniti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena, 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) tako, da se sodni tolmački v zvezi z opravljenim delom priznajo stroški v skupni višini 60,20 EUR.

Op. št. (1): glej Jan Zobec v komentarju k 256. členu ZPP v: Lojze Ude, et al, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba Ljubljana, 2006, str. 507.