Jedro

Neomejeno pooblastilo, ki ga je toženec dobil ob nastopu funkcije direktorja A d.o.o., nikakor ne more pomeniti, da bi toženec smel delati, kar hoče, in da bi ga to vnaprej odvezovalo odgovornosti za povzročeno škodo.

Vsekakor odsotnost take podlage toženca ne more odvezovati dolžnosti, da s prejetimi sredstvi, torej s premoženjem (prvotne) tožeče stranke, ravna skrbno in pošteno ter v korist družbe, katere poslovodja je.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 2. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.730,88 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo 105.063,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (1. točka izreka), toženi stranki je naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v znesku 3.677,00 EUR z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo 29.685,75 EUR pa je zavrnilo (3. točka izreka).

2. Zoper 1. in 2. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni in zahtevek zavrne tudi v tem delu, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka tožencu očita, da z najemom dragih nemških vozil ni ravnal v skladu z 263. členom ZGD-1 v zvezi s 6. odstavkom 515. člena ZGD-1 (višje sodišče se omejuje le na ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, saj zavrnilni del ni predmet pritožbe). Zato so vsa toženčeva navajanja v zvezi z ustanavljanjem hčerinskih družb pravno nepomembna in tudi niso razlog, zakaj je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo. Nosilni razlog izpodbijane sodbe je, da toženec pri opravljanju svojih nalog ni ravnal v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (1. odstavek 263. člen ZGD-1), zato je prišlo do nastanka škode – zmanjšanja vrednosti premoženja AT N, ki bi ga ta družba (prvotna tožnica) sicer imela; to njegovo ravnanje pa se je kazalo v najemanju dragih nemških vozil. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da se toženec ni razbremenil svoje odgovornosti v smislu 2. odstavka 263. člena ZGD-1. 6. Tudi višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec v postopku ni dokazal, da je bilo najemanje teh vozil potrebno in v korist AT N. Toženec namreč ni vodil oziroma poskrbel za vodenje evidenc, kdo in kam se je službeno vozil s temi vozili in koliko je bilo prevoženih kilometrov za potrebe AT N, pri čemer je imel tako on kot drugi zaposleni na voljo dve vozili Ford. Tudi višje sodišče razloge sodišča prve stopnje, da bi toženec lahko zastavljene cilje dosegel s skromnejšo floto, razume tako kot tožeča stranka – za dosego ciljev bi zadostovali vozili Ford, ki ju je imel na razpolago. Brez zelo konkretnih podatkov, zakaj bi za določeno pot do določene morebitne stranke potreboval prav drago nemško vozilo, pa nasprotnega niti ni mogel dokazati. V postopku je bilo dokazano, da bi lahko toženec tudi sam uporabljal vsaj eno vozilo Ford, tega pa toženec ni uspel izpodbiti. Tako se tudi višje sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje.

7. Neomejeno pooblastilo, ki ga je toženec dobil ob nastopu funkcije direktorja A d.o.o., pa nikakor ne more pomeniti, da bi toženec smel delati, kar hoče, in da bi ga to vnaprej odvezovalo odgovornosti za povzročeno škodo. Najmanj nenavadno pa je, da skuša vsaj del odgovornosti prevaliti na tožečo stranko oziroma njenega družbenika in FHŠ, češ da ga ni zadovoljivo nadziral, kaj počne. S takimi navedbami se svoje odgovornosti pač ne more razbremeniti. V skladu z 2. odstavkom 263. člena ZGD-1 bi moral dokazati, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti, tega bremena pa ni zmogel in tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal. 8. Res je toženec v postopku navajal, da bi lahko nastala situacija, da bi moral isto škodo plačati dvakrat, če bi sedanja tožeča stranka, ustanoviteljica prvotne tožeče stranke AT N, od njega zahtevala povrnitev škode, ker naj ne bi bilo podlage za plačila sedanje tožeče stranke prvotni tožeči stranki. Vendar pa ob tem ni niti zatrjeval, da bi se kaj takega dejansko zgodilo, torej da bi bila zoper njega vložena taka tožba. Te navedbe so bile torej nepomembne za odločitev, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z njimi. Glede na navajanja tožeče stranke pa je tudi jasno, da tožeča stranka ni izpodbijala plačil sedanje tožeče stranke prvotni tožeči stranki, temveč je to navedla le v podkrepitev svojih drugih navedb. Pripomniti je potrebno, da to tudi ni bil razlog za ugoditev zahtevku, tožeča stranka pa je le navajala, da ni bilo podlage za plačila prvotni tožeči stranki s strani sedanje tožeče stranke. Vsekakor pa odsotnost take podlage toženca ne more odvezovati dolžnosti, da s prejetimi sredstvi, torej s premoženjem (prvotne) tožeče stranke, ravna skrbno in pošteno ter v korist družbe, katere poslovodja je. Ugovori, kot jih uveljavlja v pritožbi (da bi lahko prišlo do dvakratnega plačila iste škode), za to pravdo niso pomembni, saj ni niti zatrjeval, da bi kakšno škodo v zvezi s tem že poravnal ali da bi to kdo od njega zahteval. 9. Že sodišče prve stopnje je tožencu pravilno pojasnilo pomen podjetniških odločitev (10. in 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in z njegovimi razlogi se strinja tudi višje sodišče, zato jih ne bo ponavljalo, temveč jih povzema kot svoje. Ker toženec ni uspel dokazati, da ta ravnanja niso bila očitno v škodo družbe, katere poslovodja je bil, saj ni dokazal, da je ravnal vestno in pošteno, se ne more sklicevati na riziko poslovanja. Taka škoda tudi ni povezana z vestnim in poštenim poslovanjem oziroma toženec tega ni uspel dokazati, njegove trditve, ne pa razlogi sodbe, so v zvezi s tem pavšalne in dokazno nepodprte. ZGD-1 določa okvir ustreznosti poslovanja poslovodje – ravnanje vestnega in poštenega gospodarstvenika. Če ravnanje poslovodje ne zadosti temu standardu, in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mu v obravnavani zadevi ni, saj toženec ni uspel dokazati nasprotnega, je poslovodja dolžan povrniti povzročeno škodo. Aktivno legitimirana za zahtevo za povračilo škode pa je družba, ki ji je škodo povzročil. Zato toženec nima prav, ko trdi, da ima le lastnik tožeče stranke pravico soditi o neustreznosti in nepravilnosti poslovanja toženca, ne pa tudi zaposleni pri tožeči in kasnejši poslovodje, ki so ga nasledili. Poudariti pa je tudi potrebno, da nepotrebnega najemanja dragih vozil pač ni mogoče uvrstiti med riziko poslovanja.

10. V izpodbijani sodbi je tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na tako dejanske stanje pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Ob tem sodba vsebuje tudi vse potrebne razloge za odločitev in v njej ni najti ne kršitve 14. točke ne kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške v zvezi s pritožbo, dolžna pa je povrniti tudi stroške tožeče stranke. Pri tem je višje sodišče upoštevalo, da vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku predstavlja le znesek iz 1. točke izpodbijane sodbe – 105.063,80 EUR. Nagrada za postopek tako znaša 1.422,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, 20 % DDV pa 288,48 EUR.