Jedro

Zasebna tožilka je s tem, ko je postala sopredsednica politične stranke, kot politik postala javna osebnost in je ob tem mogla in morala pričakovati, da bo trpela tudi hujše posege v osebnostne pravice ter da bo zaradi pravice do obveščanja javnosti do tega tudi najverjetneje prišlo, ker javnost zanima, kdo so osebe, ki so v vrhu določene politične stranke in jo ustanavljajo, tudi v smislu njihove strokovne podkovanosti in ozadja, iz katerega prihajajo, in da se bo o tem poročalo (tudi neprizanesljivo in grobo v medijih, za katere je takšen način pisanja značilen), ne glede na to, da je bila politična stranka komaj ustanovljena.

Sodišče prve stopnje ni opravilo testa, ki ga je po ustaljenem stališču ESČP potrebno opraviti v skladu z drugim odstavkom 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), to je ali je bilo potrebno v obravnavanem primeru zaradi zaščite pravice zasebne tožilke do časti in dobrega imena nujno omejiti obdolženčevo pravico do svobode izražanja in da je prezrlo, da prispevek ni bil namenjen obravnavi zasebne tožilke osebno, temveč da je izpostavljal vprašanja in okoliščine, ki so se nanašale na njo kot politika in soustanoviteljico politične stranke, njene strokovne kompetence in profesionalno ozadje ter ravnanje in da v tem primeru sodna praksa dopušča tudi veliko bolj grobe in žaljive besede ter da ni upoštevalo, da so bili sporni izrazi (akademska ničla, popolna ničla, kvazi intelektualka) uporabljeni na provokativen način, s katerim je obdolženec izražal svoje mnenje in stališče, pravico, da tako ravna kot novinar pri obveščanju javnosti, pa mu je sodišče prve stopnje z izrečeno sodbo neupravičeno odreklo.

Pritožba citira sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), Ustavnega sodišča ter ESČP, iz katerih poudarja zaključke sodišč in navaja, da je imel obdolženec tudi v obravnavanem primeru pravico izraziti svoja lastna stališča in mnenja in ni bil dolžan podajati zgolj informacij in podatkov, katerih presoja je prepuščena javnosti oziroma naslovnemu krogu bralcev; da svoboda izražanja ne zajema zgolj informacij oziroma mnenj, ki jih javnost dojema v pozitivnem smislu, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali povzročajo nelagodje v odnosu do države ali kateregakoli dela družbe ter da ne moremo govoriti o demokratični družbi, če ne upoštevamo medijskega pluralizma, tolerance in odprtosti do kritike; da je šlo za zadevo v javnem interesu, ker je pisal o soustanoviteljici in sopredsednici novoustanovljene politične stranke ter da gre za družbo pomembno zadevo, odprto za javno debato, zaradi česar obstaja zelo malo odprtega prostora znotraj EKČP za omejitev pravice do svobode izražanja ter da v takšnem primeru omejevanje pravice do svobode izražanja ni dopustno, ker bi to predstavljalo zahtevo novinarjem, da prispevkov ne objavljajo, saj ne bi mogli biti nikoli povsem prepričani, katera je tista meja, do katere lahko javnosti informacije predstavijo in katere izraze lahko uporabijo, da ne bodo sankcionirani. S povzetim se pritožbeno sodišče strinja, saj prav to izhaja iz sodb navedenih sodišč, in pritožba utemeljeno poudarja, da omejevanje pravice do svobode izražanja obdolženca v takšnih okoliščinah ni dopustno in da od novinarja tudi ni mogoče zahtevati, da v kazenskem postopku dokaže vsako svojo trditev, saj to krati svobodo izražanja kot temeljno človekovo pravico, hkrati pa bi se na takšen način onemogočalo obveščanje javnosti, ki ima pravico biti o javnih zadevah obveščena.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega D.D. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi D.K. iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe, da je kot avtor v članku, objavljenem na spletnem portalu X, drugega razžalil, dejanje pa je bilo storjeno na spletnih straneh, s tem ko je v članku z naslovom „A.A.“ sopredsednica B.. Bo politiko gradila na nesposobnosti in nezakonitem ravnanju?“, objavljenem na spletnem portalu X dne 17. januarja 2014 med drugim zapisal: „... da vsaj za A.A. velja, da je prava kvazi intelektualka... saj je A.A. ena najslabših raziskovalnih delavk na C. fakulteti in na vsej Univerzi v Y... Kakor je A.A. akademska ničla na didaktiki, tako je še bolj popolna ničla na področju sociologije...“ zaradi teh trditev, ki vse pomenijo žaljivo vrednostno oceno, pa se je zasebna tožilka A.A. počutila razžaljeno in prizadeto, s tem pa naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem v zvezi z drugim odstavkom 158. člena KZ-1. II. Zasebna tožilka A.A. mora povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegove zagovornike.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 46615/2015 z dne 3. 4. 2018 obdolženega D.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 158. člena v zvezi z 58. členom istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri je odločilo, da se mu na podlagi drugega odstavka 158. člena v zvezi s 47. členom KZ-1 določi denarna kazen, ki se mu naloži v 85 dnevnih zneskih, pri čemer znaša višina dnevnega zneska 56,94 EUR, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona in sodno takso, za katero je odločilo, da bo odmerjena s posebnim sklepom, ter plačilo sorazmernega dela stroškov zasebne e in njenega pooblaščenca, to je plačilo polovice stroškov zasebne tožilke, nastalih za prvo sojenje in celotnih stroškov ponovljenega postopka na podlagi 8. točke 92. člena ZKP, za katere je prav tako odločilo, da bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani.

2. Zoper sodbo so se pritožili zagovorniki obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitev določb kazenskega postopka in zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot navajajo uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlagajo, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca oprosti vseh obtožb, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter zasebni tožilki naloži v plačilo stroške kazenskega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od izteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

3. Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebne tožilke A.A., odvetnik D.B. iz Ljubljane, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi ter obdolžencu naloži plačilo stroškov postopka zasebne tožilke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je najprej presojalo, ali so podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka glede na uvodno navedbo pritožbe, da uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog. Iz njene obrazložitve je razvidno, da kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pojasnjuje s trditvijo, da je sodba v nasprotju sama s seboj in se je ne da preizkusiti, ker se je sodišče prve stopnje v njeni obrazložitvi do tematike, ki jo obravnava sporni prispevek, opredelilo pomanjkljivo in parcialno ter se osredotočilo le na nekaj posameznih izrazov, spregledalo pa je celoten kontekst in vsebino spornih ravnanj ter pomanjkljivosti pri kvalifikacijah, strokovnosti in kompetencah zasebne tožilke, ki jih je prispevek izpostavljal, dokazno oceno v delu presoje resničnosti dejanskega stanja pa je sprejelo na podlagi nasprotujočih si izjav prič v postopku. Ocenjuje, da je sodba sama s seboj v nasprotju tudi zato, ker je sodišče prve stopnje v delu, ki se nanaša na očitek zasebni tožilki z vidika spornega ravnanja pri oddaji prijave za imenovanje v višji naziv, obdolženca oprostilo vseh obtožb glede očitka kaznivega dejanja obrekovanja, pri kaznivem dejanju razžalitve pa je sprejelo sklep, ki je prvi odločitvi popolnoma nasproten, ko je v sodbi zapisalo, da naj bi obdolženec izjave podal z namenom zaničevanja zasebne tožilke in ob zavedanju, da so neresnične, kljub okoliščinam dejanskega stanja, ki so pri obeh očitanih kaznivih dejanjih povsem enake. S povzetimi navedbami pa pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč tudi z njimi pojasnjuje svojo temeljno trditev, da obdolžencu ni mogoče očitati, da je z zapisanim, ob upoštevanju namena sestave in vsebine prispevka, ki jih poudarja, storil kaznivo dejanje razžalitve iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 in utemeljuje svojo oceno, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je v zasebni tožbi povzet zapis, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje, torej uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

6. Pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker je zasebna tožilka zasebno tožbo vložila prepozno, skoraj dve leti po objavi prispevka, čeprav je vedela za storilca kaznivega dejanja. Vprašanje pravočasnosti zasebne tožbe v prvem sojenju ni bilo razjasnjeno, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh navedb obrambe, s katerimi je zatrjevala, da je bila zasebna tožba prepozno vložena. Prva sodba tudi o tem odločilnem dejstvu ni imela razlogov in pritožbeno sodišče je v sklepu, s katerim jo je v obsodilnem delu, zoper katerega sta bili vloženi pritožbi, razveljavilo (sklep II Kp 46615/2015 z dne 30. 8. 2017), sodišču prve stopnje naložilo, da presodi vse okoliščine, s katerimi so obdolženec in njegovi zagovorniki uveljavljali zastaranje kazenskega pregona. V napadeni sodbi pa se je sodišče prve stopnje do tega ustrezno opredelilo, tudi glede dopisa zasebne tožilke z dne 18. 1. 2014 (točka 4 obrazložitve), in z razlogi, s katerimi je utemeljilo, da zasebna tožba ni bila vložena prepozno, se pritožbeno sodišče strinja ter jih kot pravilne povzema, pritožba, ki zatrjuje nasprotno, pa ni utemeljena. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki naj bi bila po oceni pritožbe podana zaradi zastaranja kazenskega pregona, zato ni podana.

7. Pritožba nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo konteksta in celotnih okoliščin, v katerih je bil prispevek napisan in da je ocenjevalo iz članka izvzet tekst, ki je le del zapisanega, ocenjen v sklopu celotnega zapisa pa ne pomeni protipravnega ravnanja obdolženca. Prispevek govori o zasebni tožilki kot politiku in soustanoviteljici ter sopredsednici politične stranke, torej o absolutno javni osebnosti par excellence, in napisano je o tematiki, za katero je obstajal javni interes. Poudarja, da je obdolženec novinar in da pravica do svobode izražanja v obravnavanem primeru pretehta nad osebnostnimi pravicami zasebne tožilke, v katere naj bi bilo z zapisanim poseženo ter da ne drži zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec prispevek sestavil zaradi diskreditacije zasebne tožilke in da ga je pri tem vodil zaničevalni namen, temveč je s prispevkom odprl temo, ki se je nanašala na kredibilnost in strokovno usposobljenost kadra, ki vodi oziroma ustanavlja politično stranko B., katere soustanoviteljica in sopredsednica je bila zasebna tožilka. Šlo je torej za temo, ki je nedvomno sodila v javni interes, saj ima javnost pravico vedeti, kdo je vrh neke politične stranke, kakšne so njegove izkušnje, znanja in sposobnosti ter ozadje in kredibilnost in ali ima integriteto, vse z namenom ocene določenega politika, zaupanja v njegove besede, odločitve in podobno. V takšnem primeru ni mogoče sprejeti zaključka, da gre za pisanje ad personam, ne pa za pisanje ad rem, saj bi to zanikalo demokracijo in pravico javnosti, da ve, kdo so njeni politiki. Obdolženec je imel v trenutku objave spornega prispevka zadostno količino informacij, da je utemeljeno verjel, da je bil postopek kandidiranja zasebne tožilke za imenovanje v naziv na C. fakulteti (vsaj) sporen, kar je po pridobljeni informaciji tudi ustrezno preveril in ugotovil, da za to obstaja vsaj utemeljen sum, pri čemer pritožba poudarja, da če nastopijo dejstva, ki lahko škodujejo časti in dobremu imenu, je protipravnost izključena, saj domnevni poseg v čast in dobro ime nima vzroka v objavi spornega prispevka, temveč v spornih dejstvih samih. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da obdolženec ni zapisal ničesar, kar bi se nanašalo na intimno, družinsko ali zasebno življenje zasebne tožilke, temveč so bile izpostavljene izključno in zgolj sporne reference, kredibilnost, strokovna usposobljenost, znanstveni dosežki ter izpolnjevanje pogojev za opravljanje javne funkcije zasebne tožilke kot docentke za sociologijo na javni univerzi in opisuje okoliščine, ki jih je obdolženec kot novinar ugotovil glede postopka njenega imenovanja v naziv na fakulteti, področja izobrazbe, ocene in drugih okoliščin v zvezi z njeno zaposlitvijo, o čemer je govoril sporni prispevek, ki je izpostavljal odprta vprašanja in dileme, ki so se nanašali na zasebno tožilko kot politika in soustanoviteljico politične stranke, njene strokovne kompetence in profesionalno ozadje. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki dopušča izražanje lastnih stališč in mnenj v prispevkih, ne pa le informacije in podatke, katerih presoja je prepuščena javnosti oziroma naslovnemu krogu bralcev in ki dopušča tudi izraze, ki žalijo, šokirajo ali povzročajo nelagodje v odnosu do države ali kateregakoli dela družbe, ker so takšne zahteve medijskega pluralizma, tolerance in odprtosti do kritike, brez katerih ne moremo govoriti o demokratični družbi. Navedeno pritožba povzema iz sodb ESČP, ki jih citira, pri čemer po njeni oceni, tudi če bi v zasebni tožbi izpostavljene izraze ocenili kot žaljive, kar pa v kontekstu celotnega prispevka po njeni oceni niso, obdolženec ne more kazensko odgovarjati glede na določbo tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki določa primere, ko se za kaznivo dejanje razžalitve ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi (med drugim pri izpolnjevanju časnikarskega poklica), če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja, obdolženec pa zasebne tožilke ni imel namena razžaliti, pri pripravi prispevka se je naslonil na podatke iz uradnih evidenc, opravil je poizvedbe pri virih, ki so njegove ugotovitve potrdili, zato je utemeljeno verjel v zapisano v spornem prispevku, pri tem pa je uporabil določene sporne provokativne izraze, ki odražajo njegovo mnenje in stališče. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi moral za uporabljene izraze pridobiti dodatno dokazno gradivo, saj je ESČP presodilo, da je tudi govorice in poročanje drugih upoštevati kot zadostno podlago, ki opravičuje poseg v osebnostne pravice, pri čemer je obdolženec iz več neodvisnih virov izvedel za sporna ravnanja obdolženke in v objavljenem prispevku so bili v zasebni tožbi povzeti izrazi v celoti resnični, čeprav je obdolženec uporabil nekoliko bolj stilizirano, provokativno in figurativno izrazno obliko, kot izhaja tudi iz dokumentacije, ki je bila predložena s strani Univerze v Y in iz katere je razvidno, da zasebna tožilka pogojev za imenovanje v naziv izredne profesorice ni izpolnjevala, medtem ko niti ni zanikala, da področje sociologije, na katerem je bila nato podredno imenovana v naziv, sploh ni njeno področje izobrazbe. Povzete izjave predstavljajo mnenje ali vsaj trditve o dejstvih, ki so bila resnična oziroma je obdolženec vsaj utemeljeno verjel v njihovo resničnost in sodišče prve stopnje je z izrekom obsodilne sodbe kršilo kazenski zakon, ko je obdolženca obsodilo za kaznivo dejanje razžalitve, čeprav ravnanje, ki se mu očita, iz navedenih razlogov ne izpolnjuje zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

8. Pritožba poudarja, da je morala zasebna tožilka kot oseba, ki je vstopila v politiko, sprejemati kritiko svojega ravnanja bolj kot osebe, ki so z izjavami drugih prizadete v okviru zasebnega spora. Pri tem opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994, ki poudarja nujnost svobode tiska in izražanja mnenj in sodbe ESČP, ki poudarjajo pravico do svobodnega razpravljanja, ki mora biti zagotovljena ne glede na način podaje izjav, torej tudi, če so te grobe, napadalne in žaljive. Trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obdolženec ravnal nezakonito, ko naj bi uporabil nekatere provokativne, figurativne in sarkastične izraze, s tem pa mu je, ko je v prispevku pisal ne o zasebni tožilki zasebno, temveč kot politiku, sopredsednici in soustanoviteljici politične stranke, nedopustno omejilo pravico govora, s stališčem v sodbi, da bi se o zasebni tožilki lahko izrazil bolj diplomatsko, pa mu je nedopustno predpisalo meje in način, v katerem naj bi si mu bilo dovoljeno izražati. Kaznovanje obdolženca zato predstavlja absolutno pregrob in prekomeren poseg v pravico do svobode izražanja, neupravičeno discipliniranje medija ter predpisovanje uredniške politike, zmoten pa je tudi zaključek, da je v obravnavanem prispevku o zasebni tožilki obdolženec razkril informacije iz akademske sfere, ki naj ne bi spadale v informacije javnega značaja po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, saj je stališče, da bi lahko uporabil samo podatke, ki se nanašajo na splošno delovno oceno uspešnosti zasebne tožilke, v celoti pravno zmotno. Zasebna tožilka je z vstopom v politiko in prevzemom tako javno izpostavljene funkcije kot je soustanoviteljica in sopredsednica politične stranke, morala in mogla računati s tem, da bodo v javnosti izpostavljene njene kompetence in strokovno akademsko ozadje, saj gre za lastnosti, ki javnost pri ocenjevanju politikov in presoji zaupanja v njihove odločitve zanimajo. Zmotni so zaključki o obdolženčevem naklepnem ravnanju, ker njegov namen ni bil zasebno tožilko razžaliti, temveč izpostaviti določena sporna ravnanja, kredibilnost, kompetence, akademsko ozadje in ostalo, kar javnost o zasebni tožilki kot politiku in javni osebnosti upravičeno zanima.

9. Povzetim pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče pritrjuje. Sodišče prve stopnje je besede, ki so del članka, objavljenega na spletnem portalu X in so navedene v zasebni tožbi, ocenilo kot objektivno žaljive same po sebi kot tudi v kontekstu članka v celoti in zapisane z namenom zaničevanja zasebne tožilke A.A. ter zaključilo, da ne gre verjeti obdolženčevemu zagovoru, da je o zasebni tožilki pisal zgolj zato, ker je kot sopredsednica stranke B. vstopila v politiko, temveč da je bil članek sestavljen izključno z namenom diskreditacije zasebne tožilke, kot je trdila slednja, saj se članek ne nanaša na njeno politično delovanje, temveč na njeno strokovnost pri delu predavateljice na C. fakulteti Univerze v Y, da je iz zapisanega razvidno, da gre za diskreditacijo njene strokovnosti, pa je lahko razumel vsak povprečen bralec.

10. Navedeni zaključek prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožba utemeljeno graja, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebina celotnega prispevka ne potrjuje. Pri kaznivem dejanju razžalitve iz prvega odstavka 158. člena KZ-1 je bistvenega pomena, da je razžalitev objektivno podana, ne glede na to, ali se je oškodovanec subjektivno počutil razžaljenega, pri tem pa je potrebno vprašanje, ali je razžalitev objektivno podana, presojati ne le po jezikovni presoji izrečenih ali zapisanih besed, temveč v kontekstu izrečenega ali zapisanega, torej glede na okoliščine in namene, s katerimi je bilo podano. Navedbe, povzete v zasebni tožbi, so sestavni del članka z naslovom "A.A., sopredsednica B.. Bo politiko tudi gradila na nesposobnosti in nezakonitem ravnanju?", ki je bil 17. januarja 2014 objavljen na spletnem portalu X, že takšen naslov članka, nato pa tudi njegova vsebina, pa potrjujeta pravilnost pritožbene trditve, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile obravnavane besede zapisane zgolj zaradi osebne diskreditacije zasebne tožilke in da ni povezan z njenim političnim delovanjem. Ne drži, da nepravilnosti, ki jih o delu in ravnanju zasebne tožilke pri njeni zaposlitvi (dejansko opisane na izrazito grob in napadalen način) navaja članek, niso povezane z dejstvom, da je zasebna tožilka soustanoviteljica politične stranke in njena sopredsednica, pritožba pa utemeljeno navaja, da je pri tem potrebno upoštevati še, da obdolženec zasebne tožilke osebno ni poznal in da je izpostavljal kvalifikacije zasebne tožilke v okviru njenega delovanja na Univerzi v Y v povezavi z vodenjem politične stranke in prav tako ni mogoče oporekati pritožbeni trditvi, da če zasebna tožilka ne bi stopila v sfero javnosti oziroma politike, tudi mediji oziroma obdolženec ne bi o njej pisali, ker to javnosti ne bi zanimalo ter da je ob vstopu v politiko tema, kdo je zasebna tožilka, v javnem interesu, saj izvedeni dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča za drugačno sklepanje, torej, da bi bil ob teh okoliščinah zapis namenjen diskreditaciji zasebne tožilke osebno, niso dali podlage.

11. Pritožba navaja, da je zasebna tožilka z vstopom v politiko postala javna oseba par exellence in je ob tem morala računati na to, da se bo o njej lahko pisalo tudi na način, ki bo posegel v njeno osebno pravico do časti in dobrega imena, čemur pooblaščenec zasebne tožilke v odgovoru na pritožbo nasprotuje ter poudarja, da takšno stališče ni pravilno, ker je komaj vstopila v politiko in v njej še ni začela delovati ter da ne gre za takšno javno osebo, kot jo predstavlja pritožba. A ima pritožba prav. Zasebna tožilka je s tem, ko je postala sopredsednica politične stranke, kot politik postala javna osebnost in je ob tem mogla in morala pričakovati, da bo trpela tudi hujše posege v osebnostne pravice ter da bo zaradi pravice do obveščanja javnosti do tega tudi najverjetneje prišlo, ker javnost zanima, kdo so osebe, ki so v vrhu določene politične stranke in jo ustanavljajo, tudi v smislu njihove strokovne podkovanosti in ozadja, iz katerega prihajajo, in da se bo o tem poročalo (tudi neprizanesljivo in grobo v medijih, za katere je takšen način pisanja značilen), ne glede na to, da je bila politična stranka komaj ustanovljena.

12. Pritožbi ni mogoče oporekati niti, ko trdi, da je obdolženec v času objave prispevka razpolagal z zadostno količino informacij, da je utemeljeno verjel, da je bil postopek kandidiranja zasebne tožilke za imenovanje v naziv na fakulteti vsaj sporen, in da tudi, če bi vedel, da so bili podatki o zasebni tožilki, ki jih je sporočil dr. E.E., podani zaradi domnevnega konflikta, ki naj bi ga imel z njo, to v ničemer ne utemeljuje krivde obdolženca, saj izvedeni dokazi takšni trditvi potrjujejo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sklepanje prvostopenjskega sodišča v sodbi, da je obdolženec prispevek objavil z namenom, da bi zasebno tožilko, ki je ni poznal, strokovno degradiral, ne pa da bi pisal o njej kot o politični osebi, brez podlage v izvedenih dokazih. Pritožba tudi pravilno navaja, da dolžnost obdolženca kot novinarja ni bilo pridobiti, ob že zbranih, še dodatne informacije o zasebni tožilki, in da novinarju, ki piše o politiki, ni mogoče določati, kako se naj izraža; da ima pravico, ko piše o javni osebi, da izraža svoja stališča in mnenja ter da ni dolžan podajati zgolj informacij in podatkov, katerih presoja je prepuščena javnosti oziroma naslovnemu krogu bralcev. Pri tem utemeljeno poudarja tudi, da prispevek opisuje okoliščine, osebne reference in ravnanja zasebne tožilke v okviru njene akademske kariere, pri čemer gre za podatke, za katere ne gre dvomiti, da jih je pridobil od vira, da v prispevku povzema potek postopkov njenega imenovanja v naziv in kako je bila kot predavateljica ocenjena ter da omenja postopek pri Informacijskem pooblaščencu RS zaradi domnevno spornega in nezakonitega snemanja sodelavcev ter navaja okoliščino, da po ustanovitvi stranke B. ni odstopila s funkcije predsednice akademskega zbora C. fakultete. Obdolženčevega zagovora, ko je povedal, da prispevka ni napisal z namenom zaničevanja zasebne tožilke, temveč da je o njej pisal zato, ker je vstopila v politiko, podatke o njej pa je pridobil iz baze SICRIS, baze o raziskovalni dejavnosti, in jih primerjal s podatki drugih raziskovalcev ter da je preveril tudi druge baze podatkov in vire, nato pa zapisal, kar je izvedel, saj je bilo to, ker je šlo za politika, v interesu javnosti in da je verjel v to, kar je zapisal, zato sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sprejelo.

13. Pritožba utemeljeno graja zaključek v prvostopenjski sodbi, da je obdolženec informacije, ki jih je pridobil, predstavil enostransko in z namenom, da zasebno tožilko razžali, kar naj bi bilo razvidno iz uporabe omenjenih izrazov, s katerimi je v članku označeval zasebno tožilko, ter da je po prebranem povprečni bralec nedvomno lahko zaključil, da gre za način izražanja, ki kaže na to, da je avtor storil kaznivo dejanje z namenom zaničevanja. Pri tem opozarja na številne odločbe Ustavnega sodišča in ESČP, iz katerih izhaja, da je pri tehtanju med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja potrebno upoštevati vse okoliščine primera kot celote, ne pa izhajati zgolj iz jezikovne razlage posamezne sporne izjave oziroma izjav, kot je na primer pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, kot tudi, da je lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih je še vedno mogoče razumeti kot kritiko določenega ravnanja ali stališča, ne pa napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir in zasmehovanje ter da navedeni pravni standardi narekujejo sodiščem, da presojo po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 sprejemajo po najstrožjih merilih. Pritožba zato utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo testa, ki ga je po ustaljenem stališču ESČP potrebno opraviti v skladu z drugim odstavkom 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), to je ali je bilo potrebno v obravnavanem primeru zaradi zaščite pravice zasebne tožilke do časti in dobrega imena nujno omejiti obdolženčevo pravico do svobode izražanja in da je prezrlo, da prispevek ni bil namenjen obravnavi zasebne tožilke osebno, temveč da je izpostavljal vprašanja in okoliščine, ki so se nanašale na njo kot politika in soustanoviteljico politične stranke, njene strokovne kompetence in profesionalno ozadje ter ravnanje in da v tem primeru sodna praksa dopušča tudi veliko bolj grobe in žaljive besede ter da ni upoštevalo, da so bili sporni izrazi (akademska ničla, popolna ničla, kvazi intelektualka) uporabljeni na provokativen način, s katerim je obdolženec izražal svoje mnenje in stališče, pravico, da tako ravna kot novinar pri obveščanju javnosti, pa mu je sodišče prve stopnje z izrečeno sodbo neupravičeno odreklo. Z navedenimi stališči se pritožbeno sodišče strinja, navedbo v sodbi, da je bil obdolženčev namen žaliti zasebno tožilko, pa pritožba utemeljeno graja tudi zato, ker je sodišče prve stopnje ob tej trditvi hkrati zapisalo, da je dr. E.E., takratni dekan C. fakultete, v postopku praktično v celoti potrdil izpostavljena sporna ravnanja, ki jih je obravnaval obdolženčev prispevek, pri čemer je povzelo navedbe dr. J. ter priče dr. I.a T. in zaključilo tudi, da slednji ni podal enoznačnih odgovorov glede napredovanj zasebne tožilke, kar vse potrjuje obdolženčev zagovor, da ni imel razloga, da tega, kar je zapisal, ne bi štel za resnično.

14. Pritožba citira sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), Ustavnega sodišča ter ESČP, iz katerih poudarja zaključke sodišč in navaja, da je imel obdolženec tudi v obravnavanem primeru pravico izraziti svoja lastna stališča in mnenja in ni bil dolžan podajati zgolj informacij in podatkov, katerih presoja je prepuščena javnosti oziroma naslovnemu krogu bralcev; da svoboda izražanja ne zajema zgolj informacij oziroma mnenj, ki jih javnost dojema v pozitivnem smislu, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali povzročajo nelagodje v odnosu do države ali kateregakoli dela družbe ter da ne moremo govoriti o demokratični družbi, če ne upoštevamo medijskega pluralizma, tolerance in odprtosti do kritike; da je šlo za zadevo v javnem interesu, ker je pisal o soustanoviteljici in sopredsednici novoustanovljene politične stranke ter da gre za družbo pomembno zadevo, odprto za javno debato, zaradi česar obstaja zelo malo odprtega prostora znotraj EKČP za omejitev pravice do svobode izražanja ter da v takšnem primeru omejevanje pravice do svobode izražanja ni dopustno, ker bi to predstavljalo zahtevo novinarjem, da prispevkov ne objavljajo, saj ne bi mogli biti nikoli povsem prepričani, katera je tista meja, do katere lahko javnosti informacije predstavijo in katere izraze lahko uporabijo, da ne bodo sankcionirani. S povzetim se pritožbeno sodišče strinja, saj prav to izhaja iz sodb navedenih sodišč, in pritožba utemeljeno poudarja, da omejevanje pravice do svobode izražanja obdolženca v takšnih okoliščinah ni dopustno in da od novinarja tudi ni mogoče zahtevati, da v kazenskem postopku dokaže vsako svojo trditev, saj to krati svobodo izražanja kot temeljno človekovo pravico, hkrati pa bi se na takšen način onemogočalo obveščanje javnosti, ki ima pravico biti o javnih zadevah obveščena.

15. Pritrditi je mogoče pritožbi tudi, ko navaja, da sprejeta odločitev v tej sodbi nasprotuje prvi sodbi v tem kazenskem postopku, ko je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo očitka, da je storil kaznivo dejanje obrekovanja, pa je šlo za iste okoliščine dejanskega stanja. Pritožba navaja, da se je obdolžencu očitalo, da je v prispevku zapisal, da je zasebna tožilka vlogi za imenovanje v višji naziv predložila ponarejeno dokumentacijo in da je za ta očitek izreklo oprostilno sodbo, ker je ugotovilo, da izjave o tem ni podal z zavedanjem, da je neresnična, pri čemer poudarja, da je šlo v tem delu prispevka za navedbo, ki se je nanašala na celoten tekst in sporočilnost prispevka, to je, da je obdolženka v okviru akademske kariere ravnala (vsaj) sporno in da so njene kompetence, kredibilnost in strokovna usposobljenost vprašljive, pri čemer je sodišče pri kaznivem dejanju obrekovanja sprejelo sklep, da obdolženec ni ravnal protipravno in je torej vsaj utemeljeno verjel v resničnost zapisanega, pri kaznivem dejanju razžalitve pa je sprejelo popolnoma nasproten sklep, torej da naj bi obravnavane izjave podal ob zavedanju, da so neresnične ter da jih je podal z namenom zaničevanja zasebne tožilke, torej ob okoliščinah dejanskega stanja, ki so v obeh primerih povsem enake. Pritožbene trditve glede razlogov prvostopenjskega sodišča, zaradi katerih je za kaznivo dejanje obrekovanja izdalo oprostilno sodbo (ki nima pisne obrazložitve, saj pritožba zoper njo ni bila napovedana, je pa morala biti ustno obrazložena) tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjujejo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, ob tem, ko ga je kaznivega dejanja obrekovanja oprostilo, da je obdolženec s povzetimi besedami v zasebni tožbi storil kaznivo dejanje razžalitve. Pritožba se utemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 297/2010 z dne 23. 6. 2011 in že navedeno odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 in iz njiju povzema, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost za nadziranje vseh vej oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti ter da svobodno izražanje misli in idej v demokratičnem sistemu zagotavlja kontinuirano razpravo o zadevah splošnega pomena ter da morajo zato osebe, ki so udeležene v procesu političnega odločanja, bolj kot osebe, ki so z izjavami drugih prizadete v okviru zasebnega spora, sprejemati kritiko svojega ravnanja in da prevzamejo s tem tudi tveganje, da bosta tako njihovo ravnanje kot drža predmet ostrih, neprizanesljivih in tudi pretiranih mnenj, izraženih v neredko polemičnih razpravah v javnosti ter, med ostalim, da če naj bo razprava res svobodna, mora biti pravica posameznika izražati svoja mnenja v načelu varovana, ne glede na to, ali je izjava groba ali je nevtralna, racionalna ali čustveno nabita, blaga ali napadalna, koristna ali škodljiva, pravilna ali napačna. Pravilno opozarja tudi na sodno prakso ESČP in iz njegovih sodb povzema, da so kazenski postopki v primerih dejanj zoper čast in dobro ime ultima ratio ter da je pri tem izrek kazenske sankcije za nekoga, ki izvršuje svojo pravico do svobode izražanja, skladen z namenom 10. člena EKČP samo v izjemnih okoliščinah, zlasti, če je zaradi tega prišlo do občutnega (celo ekstremnega) posega v temeljne pravice drugih.

16. Dejstvo je, da je zasebna tožilka postala javna oseba s tem, ko je z ustanovitvijo politične stranke vstopila v politično življenje in da je s tem, ne glede na to, koliko je bila stranka v politiki že aktivna, pristala na to, da bo javnost presojala njo in njena ravnanja prej in kasneje in tudi ne le dejanja v politiki ter da bodo o tem mediji poročali. Iz številnih sodb ESČP, ki jih povzema pritožba, je jasno razvidno stališče ESČP, ki je zavezujoče tudi za sodišča v Republiki Sloveniji, da je pri izražanju o politikih dovoljena največja mera pretiravanja, da je dovoljena tudi uporaba besed, ki so same po sebi ali objektivno žaljive in da smejo javnost in novinarji ostro, surovo in objektivno žaljivo politike kritizirati1. Pravilnost pritožbenih navedb potrjuje tudi sodba ESČP v zadevi Mladina proti Sloveniji, kjer je obrazloženo, da ugotovljena objektivna žaljivost sama po sebi ni zadosten razlog za pregon novinarja in da družbeno kritični komentarji uživajo zaščito tudi, kadar so kršene pravice posameznikov2. 17. Pooblaščenec zasebne tožilke v odgovoru na pritožbo trdi, da ni nobenega dvoma, da je obdolženec v zasebni tožbi povzete besede zapisal z izključnim namenom, da zasebno tožilko zaničuje, kar naj bi bilo razvidno iz okoliščine, da je uporabil skrajno negativne in žaljive vrednostne ocene, okoliščine pri njeni zaposlitvi pa da je zgolj izrabil kot izgovor za to, da je skrajno žaljive vrednostne ocene na njen račun lahko zapisal in da njegovega ravnanja ni mogoče razumeti v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1, saj za kaznivo dejanje ne bi odgovarjal le, če bi iz načina njegovega izražanja in iz drugih okoliščin izhajal kakšen drug kot zgolj zaničevalni namen, pri čemer se je ukvarjal zgolj z njeno akademsko kariero in povprečen bralec ni mogel priti do nekih relevantnih informacij o tem, kakšne so kompetence voditeljev in sopredsednikov B., lahko pa se je nedvomno zabaval ob nizanju žaljivih označb na račun zasebne tožilke in jih je izključno kot takšne, skrajno žaljive, nedvomno tudi razumel; da uporabljeni izrazi objektivno ne predstavljajo le sarkastičnih in provokativnih izrazov, temveč gre izključno za skrajno žaljive izraze, obdolženčev zagovor, ko je trdil, da je govoril o zasebni tožilki kot politiku, ne pa kot o njej osebno, pa ni sprejemljiv tudi iz razloga, ker je o njej prispevek napisal takoj po ustanovitvi stranke, ko zasebna tožilka politično še ni delovala, zato se pritožba po njegovi oceni neutemeljeno sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča in sodbe ESČP. 18. Navedbam pooblaščenca zasebne tožilke v odgovoru na pritožbo glede na utemeljene pritožbene navedbe, ki pravilno pojasnjujejo, zakaj obdolžencu ni mogoče očitati, da je z zapisanim storil kaznivo dejanje razžalitve iz prvega v zvezi z drugim odstavkom 158. člena KZ-1, ni mogoče pritrditi. Kot je že bilo obrazloženo, sodišče prve stopnje ni pravilno opravilo presoje, ali gre pri zapisanih besedah, glede na vsebino članka v celoti, za izjave, katerih edini namen je žaljenje in sramotenje zasebne tožilke ali pa je bilo (četudi grobo in napadalno) zapisano namenjeno obveščanju javnosti o zasebni tožilki kot sopredsednici novoustanovljene politične stranke in ali obsodba za kaznivo dejanje v tem primeru ne pomeni nedopustnega posega v pravico do svobode izražanja obdolženca kot novinarja ter pravico javnosti do obveščenosti, ne glede na to, da je bila zasebna tožilka lahko z zapisanim prizadeta. Pravilna presoja navedenih okoliščin je po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje narekovala ravnanje v skladu s tretjim odstavkom 158. člena KZ-1, ki med drugim določa, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi pri izpolnjevanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Po presoji pritožbenega sodišča so okoliščine, ugotovljene v obravnavanem kazenskem postopku, sodišču prve stopnje narekovale, da ob uporabi navedenega zakonskega določila obdolženca iz navedenih razlogov očitka iz zasebne tožbe oprosti.

19. Po obrazloženem, ker je pritožba utemeljeno uveljavljala pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj dejanje, ki se očita obdolžencu, iz navedenih razlogov ni kaznivo dejanje, je o pritožbi zagovornikov obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

20. Odločba o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 96. člena ZKP.

1 tako tudi dr. Andraž Teršek, Kratek ustavnopravni ekskurz o svobodi izražanja politikov o politiki, https://novi.iusinfo.si/medijsko-sredisce/kolumne/230957, dostop 7.11.2018 2 sodba ESČP v zadevi Mladina, d.d., Ljubljana v. Slovenija, št. 20981/10 z dne 17. 4. 2014