Jedro

Ne glede na dejstvo, da priznanje bolniškega staleža res ni edini in izključujoči element za ugotovitev upravičene odsotnosti z dela, kot to pravilno poudarja revizija, čeprav je prav zaradi točno predpisanih postopkov in zahtev lahko v večini primerov odločujoč, ni mogoče govoriti o tem, da je revidentu uspelo dokazati, da je bil v spornem obdobju z dela odsoten upravičeno. O upravičeni odsotnosti od dela v njegovem primeru ni mogoče govoriti, ker na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče ugotoviti, da bi po 18.12.1991 bil upravičen do bolniškega staleža oziroma da je bil z dela res odsoten zaradi začasne nezmožnosti, ki jo je povzročilo vnetje stare poškodbe, niti ni bilo ugotovljeno, da bi lahko koristil dopust. Ob takem dejanskem stanju pa je možno samo zaključiti, da je bil z dela odsoten neupravičeno, to pa pomeni, da so bile tudi pravilno uporabljene določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo ugodilo zahtevku tožnika (predlagatelja) in kot nezakonit razveljavilo sklep direktorja tožene stranke (udeleženke) z dne 8.1.1992 in delavskega sveta z dne 13.1.1992, in v posledici tega ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo v skladu z določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih, ter da je zato tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja skupaj s povzročenimi stroški postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi tožene stranke, odločbo sodišča prve stopnje spremenilo in zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

Zoper to pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je izpodbijana odločba sama s seboj v nasprotju, ker nedosledno uporablja pojme lečeči zdravnik in izbrani zdravnik. Materialno pravo naj bi bilo napačno uporabljeno zato, ker v tožnikovem primeru ne gre za neopravičen izostanek z dela v spornem obdobju. Zdravnik specialist kirurg je namreč ugotovil pri njem poslabšano zdravstveno stanje, ki je opravičevalo izostanek z dela. Če se ni zglasil pri splošni zdravnici in mu ta zato ni izdala bolniškega lista, je to samo formalizem, ki njega kot neuko stranko ne bi smel prizadeti. Čeprav revizije ni mogoče vlagati zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa vendar ni mogoče prezreti, da to ni bilo pravilno ugotovljeno prav v delu, ki je bilo bistveno za uporabo materialnega prava. Materialno pravo je bilo kršeno tudi zato, ker je drugostopenjsko sodišče posegalo v dejansko stanje ter ga spreminjalo, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi odločitve sodišča, da se tožnikov zahtevek zavrne, so bile kršene tudi njegove pravice, ki jih določajo 50., 51. in 52. člen ustave, zaradi dolgotrajnega postopka pa tudi pravice iz 23. člena ustave. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da potrdi odločbo sodišča prve stopnje oziroma podredno, da zadevo razveljavi in jo vrne drugostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje revident. Revident navaja, da naj bi bila drugostopenjska odločba sama s seboj v nasprotju, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Nasprotje naj bi nastalo zaradi različne uporabe pojmov lečeči oziroma izbrani zdravnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da drugostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi terminov ni uporabilo napačno, niti tako, da bi lahko bila odločba v nasprotju s samo seboj. Slovnična razlaga navedenih pojmov pove, da je lečeči zdravnik vsak tisti zdravnik, ki pacienta zdravi. Izbrani zdravnik pa je zdravnik, ki si ga je pacient izbral, da ga bo zdravil. Vendar bistvo ni v tem, ali gre za lečečega ali izbranega zdravnika, kot to skuša prikazovati revident, saj je oboje lahko zdravnik tako na nivoju osnovne zdravstvene organizacije ali pa zdravnik specialist, ampak za to, na katerem nivoju ta opravlja svoje delo in za kaj je kdo pooblaščen. Po določbi 122. člena samoupravnega sporazuma o postopkih in načinih uresničevanja pravic do zdravstvenega varstva (sporazum - Uradni list SRS, št. 6/81), ki se je še uporabljal v spornem obdobju, je bil za ugotavljanje začasne zadržanosti od dela pooblaščen izbrani zdravnik (poleg zdravnikov iz 128 do 132. člena sporazuma) v osnovni zdravstveni dejavnosti. To pa ni mogel biti izbrani zdravnik specialist (23. člen sprazuma), ki ga je uporabnik sicer tudi lahko izbral, če je bilo to potrebno. Uporaba pojmov lečeči zdravnik oziroma izbrani zdravnik pri tem, ko gre za očitne razlike in je zaradi uporabe pojmov tudi jasno, kateri je v konktretnem primeru mišljen in zakaj, ne more predstavljati nasprotja, ki ga revident uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obrazložitev izpodbijane odločbe ni niti nejasna niti ni sama s seboj v nasprotju.

Revident pravilno navaja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sam poseg drugostopenjskega sodišča v dejansko stanje bi sicer lahko pomenil, da odločba ni bila spremenjena v skladu z določbami 373. člena ZPP. Vendar ta kršitev, kot možna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v reviziji sploh ni zatrjevana. Navedba v zvezi s posegom v dejansko stanje je pojasnjevana samo v povezavi z napačno uporabo materialnega prava, ne da bi bila natančneje opredeljena. Revizijsko sodišče je glede na to, da v reviziji ni več mogoče obravnavati dejanskega stanja, da se glede očitanih kršitev v reviziji te obravnava samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (368. člen ZPP), če ne gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava oziroma bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, izpodbijane odločbe ni preizkušalo v smeri, da je kršeno materialno pravo zaradi posega v dejansko stanje in njegovega spreminjanja in zato napačno uporabljeno materialno pravo. Tudi sicer je revizijsko sodišč ugotovilo, da z odločitvijo drugostopenjskega sodišča materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je drugostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo - s prvim dnem odsotnosti z dela. Uporaba predpisa je pravilna, čeprav ni povsem točna obrazložitev, ki upravičeno odsotnost veže izključno na priznanje bolniškega staleža. Oporo za takšno odločitev je drugostopenjsko sodišče imelo v izvedenih dokazih in v ugotovljenem dejanskem stanju. Razčiščeno je bilo vprašanje, da je tožnik izostal z dela po 18.12.1991, ne da bi imel pravico do bolniškega staleža in ne da bi imel pravico do koriščenja dopusta. Odprto je ostalo edino vprašanje, ali je bil tožnik po navedenem datumu z dela kljub temu odsoten opravičeno ali ne. Glede tega vprašanja pa se tudi revizijsko sodišče pridružuje mnenju drugostopenjskega sodišča, da je šlo v tožnikovem primeru za neupravičeno odsotnost. Tožniku ob tem, da zaradi njegove neaktivnosti ni bil izpeljan postopek za ugotavljanje zadržanosti z dela v skladu z določbo 122. člena sporazuma, ni uspelo dokazati, da je bil z dela odsoten opravičeno. Ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je prišlo pri njem dne 16.12.1991, kar je razvidno iz izvida Kirurške službe, do zdravstvenega stanja, ki je zahtevalo počitek, glede na izvedene dokaze ni mogoče govoriti o opravičenem izostanku z dela, ker bi tega, tudi po mnenju revidentove zdravnice specialistke - kirurginje, moral ugotoviti izbrani zdravnik v osnovni zdravstveni dejavnosti. Sama je namreč ugotavljala samo vnetje, do katerega je prišlo, ni pa več imela podatkov o intenzivnosti, času trajanja in prenehanju vnetja, prav tako pa se sama ni opredelila o potrebi po odsotnosti z dela. Revident je imel vso možnost, da na podlagi citiranega izvida kirurške službe v roku, ki je predviden v 127. členu sporazuma, od izbranega zdravnika zahteva ugotovitev upravičenosti do odsotnosti z dela zaradi bolezni, pa tega ni storil. Zato ne glede na dejstvo, da priznanje bolniškega staleža res ni edini in izključujoči element za ugotovitev upravičene odsotnosti z dela, kot to pravilno poudarja revizija, čeprav je prav zaradi točno predpisanih postopkov in zahtev lahko v večini primerov odločujoč, ni mogoče govoriti o tem, da je revidentu uspelo dokazati, da je bil v spornem obdobju z dela odsoten upravičeno. O upravičeni odsotnosti od dela v njegovem primeru ni mogoče govoriti, ker na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče ugotoviti, da bi po 18.12.1991 bil upravičen do bolniškega staleža oziroma da je bil z dela res odsoten zaradi začasne nezmožnosti, ki jo je povzročilo vnetje stare poškodbe, niti ni bilo ugotovljeno, da bi lahko koristil dopust. Ob takem dejanskem stanju pa je možno samo zaključiti, da je bil z dela odsoten neupravičeno, to pa pomeni, da so bile tudi pravilno uporabljene določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja. Revident ni uspel dokazati objektivno opravičenega razloga za izostanek z dela, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja, kot je to pravilno zaključilo drugostopenjsko sodišče. Tudi revizijsko sodišče zato ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov v postopku ugotavlja, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je zavzelo stališče tudi do revizijskih očitkov, da so bile revidentu kršene pravice, ki mu jih zagotavlja ustava v 50., 51. in 52. členu. Po mnenju revizijskega sodišča mu ni bila kršena niti pravica do socialne varnosti niti pravica do zdravstvenega zavarovanja, saj je, kot je razvidno iz listin v spisu, koristil storitve kirurške službe, na pravico do posebnega varstva invalidov pa se po mnenju revizijskega sodišča ne more uspešno sklicevati v primeru, ko se sam ni držal postopkov in navodil, ki so predpisani prav zaradi zagotavljanja možnosti čim bolj uspešnega in za vse upravičence enakega izvajanja pravice do zdravstvenega varstva. Nespoštovanje predpisov oziroma njihova uporaba prirejena trenutnim potrebam upravičencev najpogostejše vodita k arbitriranju o možnostih priznavanja posameznih pravic, to pa nas oddaljuje od načel pravne države in upoštevanja zakonitosti. Posledica takega ravnanja so, zaradi številnih sporov, ki zaradi tega nastanejo, tudi dolgi roki čakanja na sicer neodvisnih, nepristranskih in z zakonom ustanovljenih sodiščih in s tem vprašanje, kaj pomeni odločati brez nepotrebnega odlašanja. To pa je bil ne nazadnje, čeprav na vsebinsko pravilnost odločitve ne more imeti nobenega vpliva, eden od revizijskih očitkov revidenta sodišču (23. člen ustave) v tem sporu. .

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).