Jedro

V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje presodilo, da odpovedni razlog ni obstajal, ker potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala. Zakaj pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji je pritožba nasprotovala, ni obrazloženo.

Tudi na pritožbene navedbe glede ponudbe ustreznega dela pod spremenjenimi pogoji (delo na mlinu) in glede zaposlovanja delavcev na primerljivih delovnih mestih za določen čas, ni odgovorilo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2010 in odločilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 1. 2011, temveč 22. 11. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas do 22. 11. 2011 obračuna in izplača pripadajoče mesečne plače, obračunane od bruto zneska 816,11 EUR, zmanjšane za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti, po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, ga prijavi v zavarovanje in mu izplača odškodnino v neto znesku, obračunanem iz bruto zneska 10.837,12 EUR, od katerega naj plača vse javne dajatve in akontacijo dohodnine, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni obstajal odpovedni razlog in ker tožena stranka tožniku ni ponudila ustreznega dela. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z razlago, da glede na dogodke pri toženi stranki, ki za tožnika predstavljajo trpinčenje in diskriminacijo, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več smiselno. Tožniku je prisodilo odškodnino v višini štirinajstih plač po naslednjih kriterijih: zaradi duševnega trpljenja, ki že ogroža njegovo življenjsko aktivnost, paničnega strahu za svoje preživetje in preživetje družine, skrbi za duševno bolnega otroka in invalidne žene, starosti 50 let in invalidnosti III. kategorije, ki daje malo možnosti, da bo še kdaj dobil zaposlitev za nedoločen čas in je njegova socialna varnost trajno negotova. Upoštevalo je, da je bil pri toženi stranki zaposlen dve leti in štiri mesece.

2. Sodišče druge stopnje je prvič s sodbo Pdp 145/2012 z dne 10. 5. 2012 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se sicer strinjalo, da poslovni razlog ne obstaja, strinjalo pa se je, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnika pod spremenjenimi pogoji. Tožnik je izpolnjeval pogoje za voznika viličarja, to delo pa je tožena stranka imela na razpolago. Soglašalo je tudi z višino prisojene odškodnine.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 189/2012 z dne 5. 2. 2013 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, ker se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Presoja sodišča druge stopnje, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi delo voznika viličarja, za katerega izrecno začasno ni bil zmožen, je bila napačna, zato se je moralo v ponovljenem postopku sodišče druge stopnje opredeliti tudi do drugih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi je le to utemeljevalo odločitev o nezakonitosti odpovedi: da se potreba po tožnikovem delu ni zmanjšala, ker ne verjame direktoričini izpovedi o padcu prometa, saj so se prihodki družbe v letu 2010 povečali glede na leto 2009; da se je od leta 2009 povečevalo število zaposlenih; da je narasel poslovni izid; da je do izgube posla s H. prišlo šele v maju 2011, to je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi; da je prenehala potreba le po nekaterih opravilih iz delokroga tožnikovega delovnega mesta, ne pa po vseh. Prav tako se ni opredelilo do stališča sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka tožniku lahko zagotovila dela v mlinu, čeprav takšno delo izhaja iz opisa v pogodbi o zaposlitvi in čeprav bi ga tožnik po lastni izpovedi lahko opravljal kljub poškodbi roke ter do ugotovitve o zaposlitvah za določen čas na enakih delih, kot jih je opravljal tožnik.

4. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke znova zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tokrat je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje o neobstoju poslovnega razloga, saj je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z zmanjšanim obsegom dela in izgubo posla s H. Glede prvega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se prihodki tožene stranke v letu 2010 v primerjavi z letom 2009 zvišali (izpoved direktorice), glede drugega pa, da je do izgube posla prišlo kasneje, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Nadalje je presodilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila drugega dela, čeprav so bila delovna mesta prosta (npr. delo na mlinu) in je zaposlovala delavce za določen čas. Možnosti zaposlitve na drugih delih, prekvalifikacije in dokvalifikacije ni preverila. Sodišče druge stopnje se je strinjalo tudi s prisojeno odškodnino ob razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini štirinajstih plač, pri čemer je upoštevalo, da mora tožnik preživljati bolnega otroka, da je star 50 let in invalid III. kategorije, zaradi česar sodi v kategorijo težje zaposljivih oseb.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje v ponovljenem postopku odločilo, ne da bi zadevo še enkrat preučilo. Obrazložitev sodbe vsebuje vrsto vsebinsko praznih navedb. Zato je bila toženi stranki odvzeta pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva. Nadalje revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje odločilo o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), ne da bi tožnik podal izrecno izjavo, da ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, sodišče druge stopnje pa se do pritožbenih navedb glede tega ni opredelilo. Če je sodišče prve stopnje odločilo po drugem odstavku 118. člena ZDR, bi moralo upoštevati interese obeh strank, torej tudi tožene. Ker jih ni, gre za zmotno uporabo materialnega prava, tak način odločitve pa ima za posledico tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 7. člena ZPP ter iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 359. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ko je prvič presodilo, da je odpovedni razlog obstajal, v ponovljenem postopku pa, da poslovnega razloga ni bilo. S tem naj bi odločilo v škodo tožene stranke, ki je pred Vrhovnim sodiščem s prvo revizijo uspela. Bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena očita sodišču druge stopnje tudi zato, ker ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe glede obstoja poslovnega razloga (reorganizacija, zmanjšan obseg dela v proizvodnji, izguba posla s H., prenehanje potrebe dela na tožnikovem delovnem mestu itd.). Sodišče druge stopnje obrazložitve o obstoju poslovnega razloga sploh ni podalo, izvedenih dokazov ni presojalo, ampak le nekritično povzelo stališče sodišča prve stopnje ter s tem zagrešilo bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Celotna 14. točka obrazložitve kaže na to, da se je zadeve na hitro želelo znebiti, s tem pa je pravno sredstvo, ki ga je imela tožena stranka na voljo povsem izgubilo pomen. Sodba sodišča druge stopnje sploh nima nobenih razlogov in je tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti. Brez obrazložitve je stališče, da je odpoved nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni ponudila drugega dela in ni preverila možnosti zaposlitve na drugih delih, prekvalifikacije ali dokvalifikacije. Ni upoštevano, da tožnik niti za vsa dela delovnega mesta pomožni delavec v reciklaži ni bil več zmožen, še manj pa na drugih delih, npr. na mlinu. Tožnik je celo sam dvomil v to, da bi bil sposoben za delo na mlinu (ki je stroj, postavljen na dveh metrih višine, tožnik pa niti za delo na strojih niti za delo na višini ni bil zdravstveno zmožen, kar izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 9. 12. 2010). Vsi dokazi kažejo na to, da tožena stranka ni imela ustreznih prostih delovnih mest, ki bi jih tožniku lahko ponudila, niti možnosti prekvalifikacije ali dokvalifikacije (za kateri tožnik niti ni kazal zanimanja). Tudi zaposlovanje delavcev za določen čas ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker – med drugim – niti ne gre za dela, na katera bi bilo mogoče zaposliti tožnika. Končno revizija izpodbija tudi odločitev o odškodnini, ki ni niti obrazložena niti pravilna. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

6. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, kdaj je revizija dopuščena (?), da tožena stranka z revizijo izpodbija dejansko stanje in da je izpodbijana sodba glede uporabe 118. člena ZDR zakonita. Meni, da bi vrhovno sodišče lahko kaj storilo glede uveljavljanja pravnih sredstev, kadar je že pred tem vse jasno in preprečilo njihovo uporabo, kadar za to ni ne pravne ne dejanske podlage. Če drugače ne, s priznavanjem stroškov odgovora na revizijo.

7. Revizija je utemeljena.

8. Po prvem odstavku 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Bistvene kršitve (14. in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP in prvi odstavek 339. člena ZPP v povezavi s 7. členom ZPP), ki naj bi jih storilo sodišče druge in pred tem sodišče prve stopnje pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZPP, niso podane. Izrecna izjava delavca, da ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, za zakonitost sodne razveze ni pogoj, kar je Vrhovno sodišče obrazložilo že v sklepu VIII Ips 189/2012. Sodišče druge stopnje se res ni izrecno opredeljevalo to pritožbenih navedb, da tožnik ni dal izjave, da ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, kar pa ne predstavlja očitanih bistvenih kršitev. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje, ki se je sklicevalo na prvi odstavek 118. člena ZDR, saj je štelo, da je tožnik smiselno predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na to pa je upoštevalo interese in okoliščine obeh strank (drugi odstavek na 8. strani obrazložitve), le da je večjo težo priznalo tožnikovim. Zato ni mogoče slediti revizijski navedbi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženi stranki glede tega vprašanja tudi ni bila odvzeta možnost obravnave pred sodiščem. Tožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje nakazal možnost, da zaradi porušenih odnosov nadaljevanje delovnega razmerja ne bo možno in podredno predlagal plačilo odškodnine. Tožena stranka ni navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na nasprotno, pač pa je v vlogi z dne 4. 7. 2011, ko je odgovorila na tožnikovo domnevo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bo več možno, tudi navedla, da tožniku zaradi poslovnega razloga ne more več zagotavljati dela. Glede na navedeno je tudi očitek kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 7. člena ZPP neutemeljen.

10. Nadalje je neutemeljen očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 359. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo s tem, ko je prvič presodilo, da je odpovedni razlog obstajal, v ponovljenem postopku pa, da poslovnega razloga ni bilo. Sodišče o obstoju poslovnega razloga ni odločalo v izreku, pač pa je odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato s spremembo ocene o obstoju poslovnega razloga ni odločalo v škodo tožene stranke, ki je edina vložila revizijo. Prvič je namreč obstoj poslovnega razloga presojalo le z vidika spremembe akta o sistemizaciji, do ostalih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje še utemeljevalo odločitev o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa se ni opredelilo, kar je bil tedaj izrecen revizijski ugovor.

11. Utemeljen pa je revizijski očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe tožene stranke, zaradi česar naj bi bila ta prikrajšana za pravico do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva. Čeprav to ravnanje sodišča druge stopnje opredeljuje kot bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, tožena stranka smiselno (glede na vsebino revizijskih navedb) uveljavlja bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje presodilo, da odpovedni razlog ni obstajal, ker potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala. Zakaj pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji je pritožba nasprotovala, ni obrazloženo. Če so se prihodki v letu 2010 v primerjavi z letom 2009 povečali, to samo po sebi še ne pomeni, da se obseg dela ni zmanjšal. V kakšni zvezi je z zatrjevanim obsegom dela povečanje prihodkov, iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Pritožba vsebuje obširne navedbe glede tega (na straneh 6-9), vendar sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo.

13. Tudi na pritožbene navedbe glede ponudbe ustreznega dela pod spremenjenimi pogoji (delo na mlinu) in glede zaposlovanja delavcev na primerljivih delovnih mestih za določen čas, ni odgovorilo. Te navedbe v prvem postopku zaradi presoje, da bi morala tožena stranka tožniku ponuditi delo voznika viličarja, za sodišče druge stopnje niso bile odločilnega pomena, so pa to postale v ponovljenem postopku, v katerem ugotavlja, da tožena stranka tožniku ni ponudila dela, za katerega je bil usposobljen, kljub temu, da je imela na razpolago prosta delovna mesta, saj je istočasno zaposlovala na primerljivih delovnih mestih delavce za določen čas. Glede take presoje (sodišče druge stopnje jo je brez dodatne argumentacije povzelo po sodišču prve stopnje) pritožba vsebuje obširne navedbe (stran 9-11), med drugim izrecno očitek sodišču prve stopnje, da je zaključke naredilo brez trditvene podlage in dokazov.

14. V skladu z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) mora sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Obrazložitev sodbe mora odražati spoštovanje načela kontradiktornosti, kar pomeni, da mora sodišče proučiti strankine navedbe in nanje odgovoriti. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih morda ni enostavno prezrlo (1). Pravica do izjave in tej ustrezna obveznost sodišča do opredelitve mora biti spoštovana tudi pred instančnimi sodišči, pred katerimi je standard obrazloženosti sodbe sicer nižji. To pomeni, da razlogov za odločitev, kadar so izčrpno vsebovani že v sodbi sodišča prve stopnje, ni treba ponavljati. Kadar pa pritožnik v pritožbi uveljavlja nove pravne argumente o relevantnih dejstvih (in v tem primeru jih je), je do njih tudi v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje treba zavzeti stališče in nanje odgovoriti.

15. Ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 360. člena ZPP ter bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče navedene pomanjkljivosti odpravi ter upoštevaje pritožbene navedbe presodi, ali je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da odpovedni razlog ni obstajal in ali je obstajala podlaga za odločitev, da je tožena stranka kršila določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR.

16. Zaradi navedenih bistvenih kršitev se revizijsko sodišče ne opredeljuje do očitane zmotne uporabe materialnega prava glede sodne razveze in odškodnine. Opozarja le, da naj bo v primeru, če bo ponovno pritrdilo odločitvi o sodni razvezi, sodišče druge stopnje posebej pozorno na kriterije za določitev odškodnine.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločba US RS Up 373/97 z dne 22. 2. 2001.