Jedro

Pravnomočno odločitev je dopustno spremeniti le v primeru, če obstajajo z zakonom predpisane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sodne in upravne odločitve izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. Takih okoliščin tožnica ni uveljavljala in dokazovala.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnice za določitev odškodnine za nepremičnine parc. št. 714/2, 712/2, 601/1, 713/2, 713/4, 714/3, 713/1 in 661/3, vse k.o. .... V obrazložitvi navaja, da je tožnica 14. 9. 2017 nanjo naslovila vlogo, v kateri je navajala, da je po več letih pričela ponovno raziskovati zadeve in ugotovila, da so ji kršene človekove pravice. Upravnemu organu je smiselno predlagala, naj nadaljuje postopek določitve odškodnine z zavezancem Slovenskim državnim holdingom d.d.. Prvostopenjski organ jo je po vpogledu v arhiv seznanil, da je bilo o zahtevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega A.A. in B.B., že v celoti odločeno. Ker je tožnica kljub temu še naprej urgirala in uveljavljala odškodnino, je njeno vlogo obravnaval kot zahtevo za izdajo dopolnilne odločbe in tožnico pozval, naj jo konkretizira. To je storila z vlogo z dne 23. 1. 2018, v kateri je zahtevala nadaljevanje denacionalizacijskih postopkov in določitev odškodnine za podržavljene parcele št. 714/2, 712/2, 601/1, 713/2, 713/4, 714/3, 713/1 in 661/3, vse k.o. ....

2. Prvostopenjski organ ugotavlja, da bila zahteva za denacionalizacijo nepremičnin parc. št, 714/2, 713/2 in 714/3 k.o. ... z delno odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Moste Polje št. 351-2053/93-05/MM-78 z dne 20. 3. 2003, zavrnjena, odločba pa je postala pravnomočna dne 20. 3. 2003. Parc.št. 663/1 k.o. ... je bila vrnjena upravičencu A.A. z odločbo št. 351-2053/93-119 z dne 29. 6. 2006 v zvezi z odločbo št. 4904-17/2005 z dne 8. 5. 2007 v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v znesku 28.319,14 DEM. Citirani odločbi sta postali pravnomočni 21. 6. 2007. Nepremičnine parc. št. 712/2, 713/1 in 713/4 k.o. ... so bile v postopku "D"N 196/95 z dne 7. 12. 2005 upravičencu vrnjene v naravi. Ker je bilo torej o zahtevi za vračilo teh nepremičnin že pravnomočno odločeno, ni pogojev za njeno ponovno vsebinsko obravnavanje (1. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP). Parcela 601/1 k.o. ... pa ni bila predmet pravočasnega zahtevka za denacionalizacijo, ki jo je 7. 12. 1993 vložil C.C.. V tem delu gre za nov zahtevek, ki pa ga ni mogoče več obravnavati, saj je glede na določbo 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) prepozen. Rok za vložitev zahtevkov fizičnih oseb se je namreč iztekel 7. 12. 1993. Ker gre za materialni, prekluzivni rok, ga ni mogoče podaljšati. Zato je bilo treba v tem delu zahtevo zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo zavrnilo. Pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa in še dodaja, da je bilo v zadevi št. 351-2053/93-05/MM-78 z dne 20. 3. 2003 pravilno odločeno, da se zahteva za denacionalizacijo premoženja, tj. nepremičnin parc. št. 714/2, 713/2 in 714/3, ki so bile podržavljene B.B., zavrne. Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 246/2005 z dne 12. 5. 2005 namreč izhaja, da B.B. ni upravičen do denacionalizacije zahtevanega premoženja iz razloga, ker je bil ob smrti srbski državljan.

4. Tožnica v laični tožbi navaja, da se z odločitvijo ne strinja. Leta 1948 so njenim prednikom čez noč pobrali premoženje, zaradi česar so bili vseskozi prikrajšani. Ker so starši pokojni, se je primorana sama boriti za odškodnino, ki je niso prejeli niti starši, niti otroci. Za strica je vse od leta 1995 iskala državljanstvo, spor še vedno poteka, tako da se zadeva ni mogla zaključiti. Stric je napisal pogodbo, da se po izkopu gramoza nepremičnine po nasutju v prvotno stanje vrnejo njenemu očetu. Šteje, da se zadeva ne more zaključiti, ker niso prejeli odškodnine, in prosi, da se zadeva uredi. Smiselno predlaga odpravo sklepa.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je toženka ob reševanju tožničine vloge z dne 14. 9. 2017, dopolnjene z vlogo z dne 23. 1. 2018, pravilno ugotovila, da A.A. in B.B. do uveljavljane odškodnine iz naslova denacionalizacije nista upravičena.

8. Kot je pravilno ugotovila toženka, je bilo o zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 714/2, 712/2, 713/2, 713/4, 714/3, 713/1 in 661/3, vse k.o. ..., že pravnomočno odločeno. Nepremičnine parc. št. 713/1, 714/4 in 601/1 k.o. ... so bile A.A. vrnjene v naravi, predlog za določitev odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin pa je bil zavrnjen. Zahteva za vračilo nepremičnin parc. št. 714/2, 714/3 in 713/2 k.o. ... je bila pravnomočno zavrnjena, ker njihov lastnik, B.B., ob smrti ni bil državljan Republike Slovenije. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica v teh postopkih sodelovala, kar pomeni, da bi lahko zoper odločitve upravnega organa in sodišča vložila pravna sredstva, ki jih predvideva zakon. Če ta pravna sredstva niso vložena, ali jih instančni organi zavrnejo, odločitve postanejo pravnomočne. 158. člen Ustave pa določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Zato o pravnomočno urejenih razmerjih ni mogoče ponovno voditi niti sodnega, niti upravnega postopka in je toženka pravilno štela, da je podan razlog po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se zahteva zavrže, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno.

9. Toženka torej celo v primeru, če bi obstajali razlogi, zaradi katerih bi bile pravnomočne odločitve upravnega organa napačne oziroma bi bil o vprašanju državljanstva postopek še v teku, teh ne sme spreminjati. Pravnomočno odločitev je dopustno spremeniti le v primeru, če obstajajo z zakonom predpisane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sodne in upravne odločitve izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. Takih okoliščin tožnica ni uveljavljala in dokazovala.

10. Po prvem odstavku 64. člena ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Ker je zakon stopil v veljavo dne 7. 12. 1991, se je torej rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo iztekel 7. 12. 1993. Ker zahteva za denacionalizacijo parc.št. 601/1 k.o. ... ni bila vložena v predpisanem roku, je toženka ravnala pravilno, ko je tožničino zahtevo za vračilo te parcele na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.