Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da obstajajo potrebni elementi za priposestvovanje stvarne služnosti v skladu s čl. 54 Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, potem ko je v dejanskem oziru ugotovilo, da obravnavana služnostna pot obstaja že vse od leta 1954, da so jo uporabljali poleg tožnikov tudi njuni pravni predniki, da to pot uporablja za potrebe svojih zemljišč še več njihovih lastnikov in da niti tožeča stranka niti drugi lastniki sosednjih zemljišč dostopa drugače kot po sporni poti ne bi imeli.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, s tem ko je razsodilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 70 - gozd, in parc. št. 71 - sadovnjak, vl. št. 270 k.o. A., last tožnikov, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili, tudi motornimi vozili, po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 69/1 in 69/2 vl. št. 157 iste k.o., last toženke, ugodilo pa tudi dajatvenemu delu tožbenega zahtevka, s tem ko je toženki naložilo, da je dolžna izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere se bo tako ugotovljena stvarna služnost vpisala v zemljiški knjigi, toženki pa se tudi prepoveduje vsako poseganje v služnostno pravico v bodoče. Naložilo je toženki tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 35.795,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Toženka se pravočasno z laično pritožbo pritožuje zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje, ob smiselnem uveljavljanju pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter s pritožbenim zavzemanjem za ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v korist pritožnice.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Poleg presoje utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov, je sodišče druge stopnje opravilo tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega prava v smislu drugega odstavka člena 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V okviru tako izvršenega preizkusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prva stopnja zbrala v zadostni meri vsa za odločitev pomembna dejstva in ocenila njihov pomen ter tudi pravilno materialnopravno presodila obravnavano razmerje. Izpodbijano odločitev zato pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje vidi pravni naslov za pridobitev obravnavane stvarne služnosti v nastalem priposestvovanju te. V skladu s členom 54 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR - se stvarna služnost pridobi s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služne stvari pa temu ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je smiselno zaključilo, da obstajajo ti potrebni elementi za priposestvovanje stvarne služnosti, potem ko je v dejanskem oziru ugotovilo, da obravnavana služnostna pot obstaja že vse od leta 1954, da so jo uporabljali poleg tožnikov tudi njuni pravni predniki, da to pot uporablja za potrebe svojih zemljišč še več njihovih lastnikov in da niti tožeča stranka niti ti drugi lastniki sosednjih zemljišč dostopa drugače kot po sporni poti ne bi imeli.

Za takšne dejanske zaključke je imelo sodišče prve stopnje dovolj trdno podlago v izvedenih dokazih, na katere se tudi sklicuje v razlogih izpodbijane sodbe. Sklicevanje pritožbe na dejstvo, da je toženka pridobila obravnavano služno zemljišče od prejšnjega lastnika brez vsake obremenitve s služnostjo, je tako v nasprotju z izvedenimi dokazi, posebno tudi ob dejstvu, da je bil ugotovljen obstoj stvarne služnosti po istem služečem zemljišču že v sodnem postopku na relaciji do drugega služnostnega upravičenca, kar je sodišče prve stopnje v dejanskem pogledu tudi imelo v vidu. Prav tako pa ni mogoče spregledati v letu 1990 tekočega postopka med istimi strankami pred pristojnim organom krajevne skupnosti v C., kjer je toženka sodelovala in tudi z doseženim sporazumom potrdila pravico tožeče stranke, da izvršuje nemoteno prevoze po obravnavani služnostni trasi, označeni kot "stara obstoječa trasa", kot to izhaja iz zapisnika št. 2/90 z dne 28/11-1990, ki ga je sodišče prve stopnje tudi vpogledalo v izvedenem dokaznem postopku.

Pritožbeno poudarjanje dejstva, da sporna stvarna služnost ni vknjižena v zemljiški knjigi, tudi nima nobene teže. Ob ugotovljenem obstoju pravnega naslova za pridobitev obravnavane stvarne služnosti, sme služnostni upravičenec kadarkoli nasproti lastniku služeče stvari zahtevati vknjižbo obstoječe stvarne služnosti, potem ko lastnik gospodujoče stvari nasproti lastniku služeče stvari s tožbo doseže ugotovitev obstoja stvarne služnosti (člen 56 ZTLR).

Ko pritožbeno sodišče tudi uradno upoštevnih kršitev procesnega prava pri delu sodišča prve stopnje ni našlo, je ob ugotovljeni neuspešnosti pritožbe to upravičeno zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnica ni priglasila.

Določbe ZPP in ZTLR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.