Jedro

Ne drži, da je odklanjanje zdravljenja posledica udeleženčeve voljne odločitve oziroma posledica načina njegovega življenja. To je izvedenka v svojem mnenju izrecno izključila, saj je pojasnila, da je zavračanje zdravljenja posledica bolezensko preoblikovanega mišljenja. Pri udeležencu gre torej za tako duševno motnjo, zaradi katere se svojega bolezenskega stanja v tem trenutku sploh ne zaveda in zato nanj ne more svobodno pristati. V takem primeru pa je, upoštevajoč tudi ustaljeno sodno prakso, zavrnitev zdravljenja mogoče šteti za ogrožanje zdravja v smislu 1. alineje prvega odstavka 39. čena ZDZdr.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. (v nadaljevanju udeleženec) omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka I izreka) in da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike ... najdlje do vključno 7. 3. 2025 (točka II izreka).

2.Zoper odločitev se pritožujeta udeleženec in posebej tudi postavljeni odvetnik.

3.Udeleženec v pritožbi navaja, da je v bolnišnici proti svoji volji in prosi, da se ga čim prej izpusti. Proti njegovi volji mu dajejo tudi tablete v vedno večjih dozah. Ko je zaprosil za drugo mnenje, je bil preslišan. Lečeča zdravnica ga ne posluša in komunikacija ni mogoča. Sklep je napisan dvoumno.

4.Odvetnik udeleženca v pritožbi nasprotuje ugotovitvi, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj ogrožanja iz 1. alineje 1. odst. 39. čl. ZDZdr.

Sodišču v zvezi s tem očita tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

V bistvenem navaja, da ne nasprotuje ugotovitvi o izpolnjenosti pogoja po 2. alineji 1. odst. 39. čl., meni, pa da udeleženec ni nevaren ne sebi ne drugim. O tem vprašanju ne more odločati izvedenka, ampak mora sodišče to ugotoviti samo na podlagi dokazne ocene vseh dokazov v spisu. Takih pa v spisu ni, niti jih sklep konkretno ne navaja. Sodišče se sklicuje le na to, kako naj bi udeleženec ravnal pred 10. in 7. hospitalizacijo, v zvezi s konkretnim pridržanjem pa se omenja le dogodek, zaradi katerega je posredovala policija in je bil razlog za to, da je udeleženc "pristal" v bolnici. Vozila v bližnji preteklosti ni vozil, vprašljivo je tudi, ali je ravnanje udeleženca za volanom, to je tvegana vožnja, posledica njegove bolezni. Enako velja za odklanjanje zdravljenja visokega krvnega tlaka. Gre za udeleženčev način življenja.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje kršitve po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo. Izpodbijani sklep namreč tudi v zvezi z ugotovitvijo, da je izpolnjen pogoj po 1. alineji 1. odst. 39. čl. ZDZdr vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in je sklep posledično mogoče prizkusiti.

7.Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (1. odst. 19. čl. Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. čl. Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. čl. Ustave RS). Slednja poleg pravice do zdravljenja zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja. Vendar z Ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem človekove prostosti (2. odst. 19. čl. Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odst. 51. člena Ustave RS). Ta je dovoljen z namenom odvrniti nevarnost, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča bodisi drugim bodisi sebi, in z namenom odpraviti razloge, zaradi katerih je bilo zdravljenje odrejeno.

Na tej podlagi je mogoče prisilno zdravljenje tudi v psihiatrični bolnišnici. V 30. čl. ZDZdr so predvideni posebni postopki, v katerih se ugotovi, ali so za tako zdravljenje izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji. Med njimi je tudi postopek za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, ki je bil opravljen v obravnavanem primeru.

8.Sodišče prve stopnje je, ko je odločalo o tem, ali je udeleženca, ki zdravljenju nasprotuje in tako nasprotovanje izraža tudi v pritožbi, treba kljub temu zdraviti, izhajalo iz v 39. čl. ZDZdr predpisanih pogojev. Ti pogoji so: - da oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali da huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;- da je navedeno ogrožanja posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in- da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (to je z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

9.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so ti pogoji v konkretnem primeru izpolnjeni. S takim zaključkom iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, soglaša tudi pritožbeno sodišče.

10.Udeleženec je tako že 11-tič sprejet v UPK zaradi akutnega poslabšanja shizoafektivne motnje maničnega tipa, ki je huda in kronična duševna bolezen. Ugotovljeno je tudi, da je v posledici te bolezni udeleženčeva presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja hudo motena, pri čemer se to kaže v nanašalnih blodnjah do očeta, cenestetičnih in haptičnih halucinacijah, ki jih blodnjavo interpretira, okrnjena je tudi njegova realitetna kontrola, zlasti pa sposobnost presoje in ocene tveganj. Tem ugotovitvam pritožnika ne nasprotujeta.

11.Razlog, da je sodišče prve stopnje dovolilo zdravljenje udeleženca kljub njegovemu nasprotovanju, pa ni zgolj bolezen in njeno poslabšanje, ampak predvsem to, da udeleženec v posledici svoje bolezni hudo ogroža tako svoje zdravje kot zdravje drugih, njegovo bolezensko stanje pa realno lahko vodi tudi v življenjsko ogrožujoče situacije zanj in za druge. Pritožbeno sodišče v navedeno ugotovitev ne dvomi.

12.V zvezi s tem je najprej neutemeljen očitek pooblaščenca, da je o vprašanju ogrožanja odločala izvedenka. Izvedenka je o tem sicer podala mnenje, o obstoju ogrožanja in vzrokih zanj pa je odločilo sodišče po tem, ko je dokazno ocenilo tako mnenje kot vpogledano medicinsko dokumentacijo

z heteroanamnestičnimi podatki ter izpovedbo udeleženca. Drži, da iz razlogov sklepa ne izhaja oblika in intenzivnost agresivnosti udeleženca pred obravnavanim pridržanjem, saj je ugotovljeno le to, da je bil udeleženec v domačem okolju agresiven, da so se ga starši bali in so poklicali pomoč, naknadno pa je bila aktivirana tudi policija, ki je, saj se je udeleženec zaklenil v avto in se poskusil odpeljati, uporabila fizično silo in solzivec. Zgolj na tej podlagi zato ne bi bilo mogoče zaključiti, da je ogrožanje konkretno in realno. Vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je konkreten dogodek ocenilo v povezavi z dogodki v preteklosti, ko je udeleženec pod vplivom bolezni udaril prijatelja in vodovodarja ter (tudi pod vplivom alkohola) dirkal po avtocesti. Realne možnosti, da bi se dogodki pred konkretnim sprejemom razvijali v to smer, če jih ne bi preprečil prihod osebja nujne medicinske pomoči in kasneje policije, zato ni mogoče izključiti. Da zaradi porušene realitetne kontrole udeleženec precenjuje svoje sposobnosti in da ob povišani impulzivnosti ter nepredvidljivosti ni zmožen upoštevati cestnoprometnih predpisov in da je do očeta nanašalno blodnjav, pa je potrdila izvedenka.

13.Ne glede na to pa pritožbeno sodišče zaključku sodišča prve stopnje o ogrožanju (predvsem hudem ogrožanju svojega zdravja) pritrjuje tudi iz drugih razlogov. V pritožbenem postopku ni sporno, da udeleženec zaradi izjemno visoke vrednosti krvnega tlaka nujno potrebuje terapijo za njegovo znižanje, saj sicer lahko to stanje pripelje do možganske krvavitve, ki je življenjsko ogrožujoča in ima lahko tudi druge resne posledice za zdravje; prav tako ni sporno, da že samo opuščanje zdravljenja obstoječe duševne bolezni (oziroma opuščanje jemanja ustreznih zdravil) vodi v njeno kronificiranje in nepovratne strukturne spremembe v možganih, kar udeleženca invalidizira in povzroča sekundarni kognitivni upad, hud upad funkcionalnosti ter sočasno slabša odziv na zdravljenje z zdravili in s tem na možnost remisije - kar nedvomno ustreza zakonskemu standardu hudega ogrožanja zdravja. Pri tem ne drži, da je odklanjanje zdravljenja posledica udeleženčeve voljne odločitve oziroma posledica načina njegovega življenja. To je izvedenka v svojem mnenju izrecno izključila, saj je pojasnila, da je zavračanje zdravljenja posledica bolezensko preoblikovanega mišljenja. Pri udeležencu gre torej za tako duševno motnjo, zaradi katere se svojega bolezenskega stanja v tem trenutku sploh ne zaveda in zato nanj ne more svobodno pristati.

Pritožbeno sodišče je tako v več zadevah (glej sklep II Cp 765/2015, II Cp 1647/2019, I Cp 1827/2020 in druge) opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Glej tudi sklep VS RS II Ips 72/2017.

14.Končno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi to, da trenutno udeležencu ni mogoče pomagati z milejšimi ukrepi, s katerimi ne bi bilo poseženo v njegovo osebno svobodo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je udeleženec opustil jemanje zdravil in ambulantno zdravljenje in da, kot jasno izhaja iz njegove pritožbe, tudi v bolnici še vedno odklanja zdravila (in mu jih dajejo proti njegovi volji), tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zdravljenja na oddelku s posebnim nadzorom za zdaj še ni mogoče nadomestiti z milejšimi ukrepi oziroma udeleženca odpustiti iz bolnice. Ustrezen je tudi čas zdravljenja, saj bo šele v tem obdobju mogoče ustrezno prilagoditi medikamentozno terapijo, doseči njeno učinkovanje in s tem remisijo bolezni. Pritožbeno sodišče pa ob tem še pojasnjuje, da sprejeta odločitev o času zdravljenja ne izključuje možnosti predčasnega odpusta, če bi se zdravstveno stanje udeleženca izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (glej 69. in 71. čl. ZDZdr).

15.Ostale pritožbene navedbe (o slabi komunikaciji z zdravnico, o možnosti udeleženčevega očeta, da doseže prepoved približevanja) za odločitev niso relevantne. Do tega se pritožbeno sodišče zato podrobneje ne opredeljuje.

16.Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in na podlagi 1. tč. 365. čl. ZPP v zvezi z 42. čl. ZNP-1 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

17.O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločilo, saj glede na določilo 51. čl. ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev tega postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. čl. ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

-------------------------------

1. Zakon o duševnem zdravju.

2. Zakon o pravdnem postopku.

3. VSL II Cp 4258/2009.

4. Ta se sicer v spisu res ne nahaja, je pa bila tudi ob prisotnosti pritožnika njena relevantna vsebina povzeta na zapisnik (glej 7. tč. izpodbijanega sklepa).

5. Pritožbeno sodišče je tako v več zadevah (glej sklep II Cp 765/2015, II Cp 1647/2019, I Cp 1827/2020 in druge) opozorilo, da je treba razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki sicer ima duševno bolezen ali duševno motnjo, vendar se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja, ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Glej tudi sklep VS RS II Ips 72/2017.

6. Zakon o nepravdnem postopku.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 39/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.