Jedro

Valorizacija delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je torej treba valorizirati tudi delno plačilo.

Zamudne obresti od nepremoženjske škode gredo tožeči stranki od dne, za katerega dokaže, da je tožena stranka z izpolnitvijo obveznosti prišla v zamudo, to pa je v primeru, na podlagi zakona vzpostavljenega odškodninskega razmerja med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovorne zavarovanke takrat, ko tožeča stranka zahteva izpolnitev obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede prve tožene stranke spremeni tako, da se dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo upoštevajoč revalorizacijo zniža za 360,33 EUR (sprememba 1. točke 1. in 2. odstavka in sprememba 2. točke izreka). Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS številka Su 72/2009 z dne 19.3.2009 prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati 5.202,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženima strankama naložilo, da tožeči stranki povrneta 978,05 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje prva tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni opravilo valorizacije že plačanega zneska 550.000,00 SIT oziroma sedaj 2.295,00 EUR. Valorizacijo odškodninskih denarnih obveznosti predpisuje 168. člen OZ, po katerem se povračilo škode odmerja po cenah in merilih ob izdaji sodne odločbe. Valorizacija je metoda, ki ohranja kupno moč denarja, in pomeni izjemo od načela denarnega nominalizma, hkrati pa ohranja ekvivalentnost plačil. Tožena stranka graja ugotovitev sodišča, da zamudne obresti tečejo od prejema odškodninskega zahtevka dne 21.2.2004. Sodišče mora namreč odškodnino odmeriti v skladu z načelom individualizacije. Pritožnica opozarja tudi na določilo 1. in 2. odstavka 943. člena OZ.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je potrebno delno plačilo denarne obveznosti na račun odškodnine za negmotno škodo valorizirati na dan izdaje sodne odločbe, torej na čas, v katerem sodišča to odškodnino odmerjajo in s tem zagotavljajo ohranjanje realne vrednosti odškodnine. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstoji in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in plačilo zneska 550.000,00 SIT oziroma 2.295,11 EUR na dan 11.6.2004 revaloriziralo na podlagi gibanja indeksov cen ter ugotovilo, da revalorizirana vrednost tega zneska na dan 15.10.2008 znaša 2.655,44 EUR (priloga sodbe). Ob upoštevanju takšnega zneska že izplačane obveznosti pa je potrebno dosojeno odškodnino za negmotno škodo, ki je pritožba po višini ne izpodbija, posledično pa tudi celotno višino dosojenega zneska znižati za znesek 360,33 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi prve tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določila 358. člena ZPP.

Pritožba pa nima prav, ko graja odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti za negmotno škodo od prejema odškodninskega zahtevka dne 21.2.2004 dalje. V obravnavani zadevi namreč ne gre za izplačilo odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in skleniteljem zavarovanja, zato uporaba roka iz 943. člena OZ ne pride v poštev. Odškodninska obveznost je prešla na zavarovalnico na podlagi zakona in sklenjenega obveznega zavarovanja. V skladu z določbo 165. člena OZ šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, vendar pa te določbe ni mogoče interpretirati drugače kot skupaj z določbo o dolžniški zamudi (299. člen OZ). V 2. odstavku 299. člena OZ je določeno, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da pride dolžnik, to je tožena stranka, v zamudo, ko upnik, to je tožnik, od nje zahteva izpolnitev obveznosti. Tega dne nastopijo učinki dolžniške zamude, torej tudi tek zamudnih obresti. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek tožeče stranke že 21.2.2004, zato pripadajo tožniku od tega dne dalje tudi zamudne obresti od prisojene nepremoženjske škode.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prve tožene stranke delno ugodilo le glede upoštevanja revaloriziranega zneska že izplačane odškodnine ter v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo po določilu 358. člena ZPP, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), ki tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, sodišče druge stopnje pa tudi ni posegalo v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj se zaradi spremembe prvostopne sodbe končni uspeh prve tožene stranke ni bistveno spremenil.