Jedro

Premoženje, ki ga zahteva tožeča stranka z denacionalizacijo, ni bilo odvzeto tožeči stranki, saj njeni pravni predniki niso postali z gradnjo na tujem zemljišču nikoli lastniki nepremičnine, ker tudi tedanja zakonodaja (Codice civile) tega ni dopuščala.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravno sodišče je s svojo sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper Ministrstvo za okolje in prostor Republike Slovenije, ki je z izpodbijano odločbo z dne 11.3.2004, odpravilo prvostopenjsko odločbo Upravne enote Idrija z dne 13.2.2004, s katero je bilo Slovenski odškodninski družbi naloženo, da mora v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe denacionalizacijskemu upravičencu Frančiškanskemu samostanu iz N.G. izročiti obveznice v višini 1.089.490,00 DEM kot odškodnino za podržavljene nepremičnine, katerih ni mogoče vrniti v naravi, in sicer za nedokončano stavbo samostana na parc. št..., stanovanjsko stavbo na parc. št... ter samostanu pripadajočo betonsko škarpo, vse ležeče v k.o... in zahtevo za denacionalizacijo tožeče stranke v celoti zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je v obravnavani zadevi sporna pravica Frančiškanskega samostana do vložitve zahteve za denacionalizacijo, saj sta sporna tako temelj podržavljenja kakor tudi pravno nasledstvo po bivšem lastniku premoženja. Frančiškanski samostan je kot pravni naslednik po Samostanski provinci M. iz Italije, vložil pri pristojnem upravnem organu zahtevo za denacionalizacijo premoženja med drugim tudi nepremičnin s parc. št... (samostan in pripadajoča škarpa) in št... (stanovanjska hiša) k.o... Navedene nepremičnine so v zemljiški knjigi vpisane kot last Občine ... in so prešle v last FLRJ kot bivše italijansko premoženje na odstopljenem ozemlju, na podlagi 2. točke 1. priloge XIV. Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10.2.1947. Glede podržavljenja je bila s strani Okrajnega sodišča v Idriji izdana ugotovitvena odločba z dne 15.10.1948, v kateri je navedeno, da je imovina Mestne občine ... na podlagi Mirovne pogodbe z Italijo prešla v last FLRJ. Po določbah Zakona o denacionalizaciji pa Mirovna pogodba ni predpis, ki bi omogočal vrnitev premoženja po določbah Zakona o denacionalizaciji, saj kot pravna podlaga denacionalizacije ni navedena niti v 3. členu omenjenega zakona, niti ne gre za primer iz 4. oziroma 5. člena istega zakona, saj je bivša lastnica premoženja - Samostanska provinca patrov M., imela pravico zahtevati odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Italije. Glede takih primerov pa Zakon o denacionalizaciji v 2. odstavku 10. člena jasno določa, da je temelj pravice do denacionalizacije izključen, če je imel bivši lastnik premoženja pravico zahtevati odškodnino od tuje države. Ker niso izpolnjeni osnovni pogoji za vrnitev premoženja po določbah Zakona o denacionalizaciji, je tožena stranka izpodbijano odločbo upravnega organa I. stopnje odpravila in zahtevek tožeče stranke zavrnila.

Prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi pritrjuje toženi stranki in navaja, da iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da so z ugotovitveno odločbo Okrajnega sodišča v Idriji z dne 15.10.1948 nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, prešle v last FLRJ kot bivše italijansko poldržavno premoženje na odstopljenem ozemlju na podlagi 1. točke priloge XIV Mirovne pogodbe z Italijo z dne 10.2.1947. Z isto sodno odločbo so bili tudi vsi interesenti pozvani, da v roku 15 dni po objavi odločbe prijavijo pri naslovnem sodišču svoje morebitne ugovore ali izločitvene zahtevke. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da je bila pred izdajo navedene sodne odločbe lastnik in posestnik spornih nepremičnin Občina ... (Comune di ...), ki je v letu 1930 kupila parc. št... k.o.... Iz upravnih spisov pa ni mogoče zaključiti, da so bili investitorji spornega samostana pravni predniki tožeče stranke Tridentinska provinca minoritskih bratov iz T., saj tožeča stranka takih dokazov ni predložila. Iz upravnih spisov izhaja le, da je Občina ... - župan in prefekturni komisar za Frančiškanski samostan v I. od prefekture (upravne enote) v G. zahteval plačilo za dela na ureditvi dveh enot za prebivanje oskrbnika v navedenem samostanu. Zakon o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/00 - ZDen) ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini navedenimi v ZDen (1. člen ZDen). V 3. členu ZDen taksativno navaja zakone, ki so podlaga za vrnitev premoženja, med temi pa ni Mirovne pogodbe z Republiko Italijo, ki je bila podlaga za nacionalizacijo premoženja nekdanje Občine... Ne glede na določbe 3. člena pa so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen). V obravnavani zadevi pa ne gre za primer iz 4. člena ZDen, pa tudi ne iz 5. člena ZDen, saj je bilo premoženje odvzeto zemljiškoknjižnemu lastniku s sodno odločbo in ne z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Premoženje, ki je predmet tega postopka, tako ni moglo preiti na tožečo stranko kot pravnega naslednika Samostanske province patrov M. iz T. Samostanska provinca patrov M. pa je imela, v kolikor bi izkazala vlaganje v nepremičnine, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bila Občina ..., pravico zahtevati odškodnino od Republike Italije. Iz upravnih spisov sicer izhaja, da pritožba denacionalizacijskega zavezanca zoper upravno odločbo I. stopnje ni bila vročena tožeči stranki. Po mnenju sodišča pa ne gre za tako pomanjkljivost, ki bi mogla vplivati na odločitev o stvari. Prvostopenjsko sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je zato zavrnila v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS.

Tožeča stranka je v zakonitem roku vložila pritožbo zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju tožeče stranke pri svoji odločitvi zmotno presodilo listine in posredno izvedene dokaze, pri čemer se izpodbijana sodba opira samo na del dokazov, druge v korist tožeče stranke pa ignorira, poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tudi materialno pravo in kršilo določbe postopka. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo temeljno napako, ko je napačno ugotovilo, da naj bi bil lastnik in posestnik nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, v času podržavljenja nekdanja Občina ... (Comune di ...). Ta napačna ugotovitev je posledično botrovala nadaljnji napačni ugotovitvi, da naj bi bilo premoženje podržavljeno kot italijansko poldržavno premoženje na odstopljenem ozemlju, s sklenitvijo Mirovne pogodbe z Republiko Italijo (1. priloga XIV. Mirovne pogodbe z dne 10.02.1947). Tožeča stranka trdi, da so bili investitorji in graditelji samostana pravni predniki tožeče stranke, kar naj bi izhajalo iz predloženih dokazov. Samostan naj bi bil zgrajen v obdobju 1937-1938, tako da je Tridentinska frančiškanska provinca postala kot graditelj in investitor samostana lastnik podržavljenih nepremičnin z originarnim načinom pridobitve lastninske pravice na podlagi samega zakona (gradnja na tujem svetu) prav v tem času, delno tudi še leta 1940. Tožeča stranka ob tem dodaja, da pri pridobitvi lastninske pravice na originaren način vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo nima konstitutivnega učinka, ampak je le deklaratorne narave. Vse premoženje civilnopravnega subjekta Frančiškanskega samostan S.g. je po mnenju tožeče stranke najkasneje leta 1945 prešlo z območja Tridentinske frančiškanske province v neposredno premoženje v območje Slovenske frančiškanske province S.k. in je tako postalo premoženje slovenske civilno pravne osebe frančiškanskega samostana S.g. Po stališču tožeče stranke iz tega sledi, da so bile nepremičnine zato podržavljene Frančiškanskemu Samostanu S.g., ki je kot red slovenskih frančiškanov deloval že v času podržavljenja, kakor tudi ob uveljavitvi ZDen in ki delujejo še danes (ter zato ni šlo za italijansko poldržavno premoženje). Tožeča stranka nadalje meni, da se pravno nasledstvo upravičenca presoja po njegovem avtonomnem pravu in da je v konkretnem primeru to dokazano. Odločba Okrajnega sodišča v Idriji z dne 15.10.1948, je bila po mnenju tožeče stranke zgolj papirnat akt, ki ni odgovarjal dejanskemu stanju lastnine. Iz tega po mnenju tožeče stranke sledi, da so neurejeno zemljiško knjigo oblasti v času podržavljenja zlorabile in namerno napačno štele kot pravno podlago za podržavljenje mirovno pogodbo, čeprav podržavljene nepremičnine niso bile last italijanskih lokalnih oblasti, ampak last Frančiškanskega samostana S.g. Zato je bilo potrditvah tožeče stranke premoženje Frančiškanskemu samostanu S.g. podržavljeno neodplačno brez pravnega naslova leta 1948 (po letu 1945 in pred letom 1963). Prav tako tožeča stranka dodaja, da zakonodajalec ni predvidel uporabe vseh pravnih sredstev zoper posamezne akte podržavljenja kot nujnega pogoja za uspešno uveljavljanje vrnitve podržavljenega premoženja. Glede na to, da je bilo predmetno premoženje dejansko podržavljeno tožeči stranki neodplačno brez pravnega naslova po letu 1945 in pred letom 1963, je po mnenju tožeče stranke upravičenec za denacionalizacijo tisti, ki mu je bilo premoženje dejansko podržavljeno (4. člen ZDen) - to pa je v danem primeru Frančiškanski samostan S.g., torej tožeča stranka. Tožeča stranka v pritožbi tudi navaja. da so bile v postopku na prvi stopnji bistveno kršene tudi določbe postopka, zato predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo s sklepom razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V kolikor pritožbeno sodišče bistvenih kršitev določb postopka ne bi ugotovilo, p a tožeča stranka predlaga, da sodišče s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 11.03.2004, ter samo odloči o zadevi tako, da potrdi odločbo Upravne enote Idrija z dne 13.02.2004, ter zavrne pritožbo zavezanke kot neutemeljeno, oziroma podrejeno, da odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 11.03.2004, odpravi, in vrne zadevo v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožeča stranka je dne 15.6.2005 svojo pritožbo dopolnila z dodatno listinsko dokumentacijo, ki naj bi potrjevala njene navedbe in dokazovala, da so bili investitorji izgradnje objekta samostana frančiškani in da Občina ..., ki je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica zemljišča, na katerem se je gradil samostan, ni bila lastnica tega zemljišča, ker ga ni plačala iz lastnih sredstev, pač pa iz sredstev, pridobljenih in namenjenih frančiškanom za izgradnjo samostana in cerkve. Pri tem je po mnenju tožeče stranke potrebno upoštevati, da se način investiranja gradnje samostana zaradi t.i. "zaobljube uboštvu" ni izvajal na splošno znani način, pač pa (sui generis) na poseben specifičen način. Ob tem tožeča stranka poudarja, da je upravičenec (oziroma njegov pravni prednik) postal lastnik teh nepremičnin po takrat veljavni zakonodaji v Kraljevini Italiji, ne glede na vse navedeno in četudi bi se hipotetično izhajalo iz predpostavke, da naj bi frančiškani gradili objekt na tujem zemljišču (občinskem). Tožeča stranka je med tem preverila določbe takratne zakonodaje, ki je v času gradnje podržavljenega samostana veljal v Kraljevini Italiji (Codice civile - CC), in ugotovila, da je za gradnjo poštenega graditelja na tujem zemljišču ob vednosti lastnika tega zemljišča veljal popolnoma enak pravni režim, ki je bil identičen z določbo, ki jo je citirala (§418 ODZ) in sicer 4. odstavek 936. člena v zvezi z 934. členom CC.

Tožeča stranka je vložila tudi zahtevo za povrnitev stroškov, skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U I 68/2004, z dne 06.04.2006 ter z določbo 3. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku, in sicer zahteva povrnitev naslednjih pravdnih stroškov: pritožba 1250 točk, dopolnitev pritožbe 500 točk, zahteva za povrnitev stroškov 50 točk, obrazložen dopis stranki o sodbi 50 točk, manipulativni stroški 2 % do 1.000 točk 20 točk, manipulativni stroški 1 % nad 1.000 točk 8,5 točk, 20 % davek na dodano vrednost 41.327,00 SIT.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, saj je v tem primeru pravnomočnost sodbe po 3. odstavku 66. člena ZDen pogoj za izvršitev upravnega akta.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po Zakonu o denacionalizaciji je za odločitev o zahtevku stranke temeljno vprašanje, na kakšni pravni podlagi je bila lastnina upravičencem odvzeta. Upravičenci do denacionalizacije so namreč po ZDen le tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih iz 3. člena ZDen, osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen) ter osebe, katere stvari ali premoženje so prešli v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen). Zato je v danem primeru odločilno vprašanje, kako so bile sporne nepremičnine podržavljene in komu je bila lastninska pravica s tem podržavljenjem odvzeta. Kot pravilno ugotavljata tako tožena stranka kot tudi prvostopenjsko sodišče, je nesporno, da so bile nepremičnine, ki so predmet obravnave (nedokončana stavba samostana na parc. št..., stanovanjska stavba na parc. št... ter samostanu pripadajoča betonska škarpa, vse ležeče v k.o... mesto) po tedanjem zemljiškoknjižnem stanju v lasti Občine ...., ki je bila enota lokalne samouprave v okviru Kraljevine Italije. Čeprav ostaja sporno, ali je Tridentinska frančiškanska provinca, bila investitor gradnje, pa je to vprašanje za obravnavano zadevo brez pomena. Tudi če bi bila Tridentinska frančiškanska provinca investitor gradnje samostana, namreč ni moglo priti do prenosa lastninske pravice navedenih nepremičnin nanjo na podlagi instituta gradnje na tuji zemlji. Samostan naj bi bil po navedbah tožeče stranke zgrajen najkasneje leta 1940. Na ozemlju Občine I. do leta 1947 veljavni Civilni zakoniki (od 1865 do 1942 veljavni Codice civile ter Codice civile iz leta 1942, CC) pa so namreč v svojih določbah natančno urejali pridobitev lastninske pravice ter tudi jasno poudarjali pravilo superficies solo cedit, da torej stavba oziroma objekt, ki se zgradi na določenem zemljišču, pripade v last lastnika tega zemljišča. Po določbah navedenih predpisov je v obravnavanem primeru izključena možnost pridobitve lastninske pravice nad zadevnimi nepremičninami s strani Tridentinske frančiškanske province kot investitorja pri gradnji na zemljišču Občine ..., saj je zakonodaja (Art. 922, Art. 934-936 in drugi CC, na katere se sklicuje tudi tožeča stranka) urejala le določena upravičenja (dobrovernega) tretjega, ki z lastnikom ni bil v nikakršnem razmerju, to pa v obravnavani zadevi očitno ne velja. Na podlagi predloženih dokazov je povsem jasno, da so bile nepremičnine v lasti Občine ... in da so za to pravno stanje vedeli vsi, ki so pri gradnji sodelovali. Temu ustreza tudi stanje v zemljiški knjigi, ki je kot javna knjiga že tedaj imela vse klasične lastnosti in učinke. Na podlagi dokazov je tudi očitno, da so bili v zvezi z izvedbo gradnje na teh nepremičninah sklenjeni različni dogovori in sporazumi, med katerimi pa ni bilo nobenega, ki bi določal prenos lastninske pravice na nepremičninah s strani Občine ... na Tridentinsko frančiškansko provinco. Podobna pravila je vseboval tudi ODZ, ki je med drugim izključeval originarno pridobitev lastninske pravice, če je tretji vedel, da gradi na nepremičnini, ki ni v njegovi lasti in torej ni bil dobroveren (418. člen ODZ). Zato ni mogoče sklepati, da bi lahko Občina ... izgubila svojo lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah v korist tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika. Iz tega sledi, da je bilo v postopku podržavljenja lastništvo Občini ... pravilno odvzeto na temelju Mirovne pogodbe z Republiko Italijo iz leta 1947 in da torej ne gre za primer podržavljenja premoženja na temelju predpisov iz 3. člena ZDen, prav tako pa tudi ne za primer podržavljenja premoženja na podlagi 4. ali 5. člena ZDen, saj premoženje sploh ni bilo odvzeto tožeči stranki. Tožeča stranka sicer tudi ne pojasni zadovoljivo, zakaj bi bili pravni predniki tožeče stranke investitorji izgradnje samostana na podlagi posebnega (sui generis) načina investiranja zaradi t.i. "zaobljube uboštvu" frančiškanov, hkrati pa uveljavlja, da je bil kljub tej značilnosti delovanja Tridentinske frančiškanske province temeljni namen izgradnje samostana prav pridobitev lastninske pravice na tem premoženju, ki naj bi prešla nanjo po samem zakonu, kar naj bi bila podlaga za uveljavljanje zahtevka po vrnitvi tega premoženja s strani Frančiškanskega samostana S.g., torej tožeče stranke.

Druge pritožbene navedbe je sodišče zavrnilo kot neutemeljene in se v razlogih za odločitev pridružuje sodišču prve stopnje.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo, je neutemeljena tudi njena zahteva po povrnitvi stroškov postopka, zato je na podlagi 165. člena ZPP, ki se primerno uporablja tudi v postopku o upravnem sporu, sodišče zavrnilo tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju o pritožbi skladno s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo iz razlogov, ki jih je navedlo v tej sodbi.