Jedro

Odločitev je toženka oprla na podrobno vsebinsko presojo sklepa Upravnega sodišča, da tožbo zavrže. Tako je ugotavljala, na kateri podlagi je FURS izvršil pobot, in zaključila, da utemeljeno ni izdal posebnega akta o pobotu, ampak postopek izvršbe ustavil. Upoštevaje navedeno, je po presoji toženke Upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Na ta način je toženka po presoji sodišča analizirala vsebino sklepa, ki ga želi tožnica izpodbijati, in dodala presojo, da se s tožničinimi razlogi, zaradi katerih namerava vložiti pritožbo, ne strinja in da je iz teh razlogov sklep pravilen in zakonit.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije Bpp 52/2023-2 z dne 17. 3. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča I U 1645/2020-16 z dne 7. 2. 2023. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka sklicuje na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pojasnjuje, da je Upravno sodišče s sklepom I U 1645/2020-16 zavrglo tožničino tožbo zoper sklep Finančne uprave RS DT 4934-32358/2018-5 z dne 28. 2. 2020 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance DT-499-29-230/2020-2 z dne 11. 9. 2020 na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotovilo je, da izpodbijani sklep očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Iz sklepa FURS namreč izhaja, da je davčni organ ustavil postopek davčne izvršbe zoper tožnico zaradi plačila s pobotom ter razveljavil vsa do tedaj opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe. Toženka ocenjuje, da pritožbeni postopek nima verjetnih izgledov za uspeh, saj sodišče ni imelo podlage za vsebinsko obravnavo tožničine tožbe in jo je moralo zavreči, saj tožnica za takšno tožbo ni imela pravnega interesa. Ker tožnica nasprotuje pobotu, ki je bil razlog za ustavitev izvršbe, toženka pojasnjuje, da je podlaga za takšen pobot 97.a člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi s 159. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), iz katerega izhaja, da davčni organ o izvedbi takšnega pobota obvesti davčnega zavezanca, navedena določba pa ne predvideva izdaje posebnega akta v zvezi z izvedbo pobota. Ker pobot vsebinsko ni del sklepa o ustavitvi izvršbe, tožnica z morebitnimi pritožbenimi razlogi v zvezi s pobotom nima verjetnih izgledov za uspeh. Ker tožničina prošnja ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP, jo je toženka zavrnila kot neutemeljeno.

3. Tožnica vlaga tožbo, v katero pojasnjuje, da je odločitev toženke v nasprotju s sodno prakso Upravnega sodišča, saj se je toženka spustila v vsebinsko presojo samega spora. S tem je kršila 24. člen ZBPP, po katerem lahko organ za BPP prošnjo zavrne samo v primeru, če je očitno nerazumljiva oziroma prosilec očitno nima možnosti za uspeh, po sodni praksi naslovnega sodišča pa se ne sme spuščati v vsebinsko presojo same zadeve. Ta presoja je pridržana izključno sodiščem. S vsebinsko presojo je toženka prekoračila svoje pristojnosti in posegla v tožničino pravico do sodnega varstva ter kršila pravico do enakosti pred zakonom, do uresničevanja pravic in do enakega varstva pravic. Poleg tega je utemeljitev izpodbijane odločbe napačna, saj pravni interes za vložitev pritožbe obstaja, utemeljeno pa je tudi pričakovanje uspeha. Davčni organ je namreč v tožničinem primeru uporabil sredstva, ki jih je tožnica namenila za poplačilo svojih obveznosti iz naslova socialnih dajatev, in pobotal druge terjatve, ki jih je imel do tožnice. Tako je brez podlage ali privolitve tožnice sredstva, ki jih je namenila za poplačilo svojih obveznosti iz naslova socialnih dajatev uporabil za drug namen. S tem je bil tožničin položaj dejansko poslabšan. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženki v ponovno odločanje, uveljavlja pa tudi povračilo stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev tožničine prošnje za dodelitev BPP. Toženka se je pri tem oprla na ugotovitev, da tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, zaradi česar je njeno prošnjo zavrnila na podlagi 24. člena ZBPP.

7. V 24. členu ZBPP je določeno, da se pri presoji dodelitve BPP kot pogoj upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Po tretjem odstavku istega člena se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

8. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Iz ustaljene upravnosodne prakse1 izhaja razlaga, da je zakonodajalec meje vsebinskega preizkusa zadeve opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP. Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

9. Prav to pa je po presoji sodišča toženka storila v obravnavani zadevi. Odločitev je namreč oprla na podrobno vsebinsko presojo sklepa Upravnega sodišča, da tožbo zavrže. Tako je ugotavljala, na kateri podlagi je FURS izvršil pobot, in zaključila, da utemeljeno ni izdal posebnega akta o pobotu, ampak postopek izvršbe ustavil. Upoštevaje navedeno, je po presoji toženke Upravno sodišče tožbo utemeljeno zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto korist. Na ta način je toženka po presoji sodišča analizirala vsebino sklepa, ki ga želi tožnica izpodbijati, in dodala presojo, da se s tožničinimi razlogi, zaradi katerih namerava vložiti pritožbo, ne strinja in da je iz teh razlogov sklep pravilen in zakonit. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, ZBPP toženki ne daje pooblastila za tako podrobno vsebinsko presojo zadeve. Organ za BPP ne more zavrniti dodelitve BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, če se strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za BPP izpodbijati, temveč mora določno navesti okoliščino, iz katere po njegovi presoji izhaja, da tožnik že na prvi pogled, torej očitno oziroma brez vsebinske presoje razlogov izpodbijane odločitve, nima možnosti za uspeh. Toženka pa take okoliščine v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla.

10. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, upoštevajoč tudi vse ostale, v ZBPP navedene pogoje.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, in sicer brez davka na dodano vrednost, saj tožnica le-tega ni niti zahtevala niti ni izkazala, da bi bila njena pooblaščenka zavezana za ta davek.

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi sklepa tega sodišča I U 633/2023 z dne 22. 6. 2023. 1 Glej I U 845/2019, I U 1190/2019, I U 509/2020, I U 643/2022 in druge.