22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H., vseh iz Ž., ter I. I. s Z., ki jih vse zastopa J. J., odvetnik v V., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A., D. D., E. E. in I. I. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 104/2004 z dne 23. 2. 2005 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba B. B., C. C., Č. Č., F. F., G. G. in H. H. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cpg 104/2004 z dne 23. 2. 2005 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo prijavo terjatev, ki so jih pritožniki v stečajnem postopku prijavili zoper stečajnega dolžnika, družbo K. K., d. d. – v stečaju, U., ker je ugotovilo, da ne gre za dopolnitev, temveč za prvo prijavo, ki je prepozna. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo pritožnikov A. A., E. E., I. I. in D. D. ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožniki navajajo, da kot upniki (delavci) stečajnega dolžnika niso imeli podatkov o svojih terjatvah, zato so utemeljeno pričakovali, da bodo po tem, ko bodo prejeli podatke od stečajnega upravitelja, imeli pravico, da svojo prijavo terjatev z dne 9. 11. 1999 dopolnijo. Ker naj bi stečajni upravitelj nekaterim delavcem terjatve, čeprav so jih navedli le opisno, priznal, pritožnikom pa iz neupravičenega razloga ne, zamuda roka slednjim ne bi smela škodovati. Po mnenju pritožnikov je bila določba 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. – v nadaljevanju ZPPSL) zavezujoča le do tistih upnikov, katerih terjatve stečajnemu upravitelju niso znane. Pritožniki navajajo, da terjatve, ki niso bile pravočasno prijavljene, s potekom roka ne prenehajo, ker zato ni podlage v zakonu. Ker naj bi terjatve, čeprav niso bile prijavljene v stečajni postopek, ne zastarale, naj bi sodišče napačno uporabilo 137. člen ZPPSL ter zato ravnalo v nasprotju z Ustavo. Zatrjujejo kršitev načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena in pravice do dela iz 49. člena (pritožniki se sicer napačno sklicujejo na 19. člen) Ustave. Pritožniki tudi navajajo, da bi moralo sodišče pri odpravninah upoštevati prakso delovnih sodišč, ki so odpravnino priznala kot strošek stečaja in niso zahtevala njihove prijave.

B.

3.Odločitev sodišča o zavrženju prijave terjatve kot prepozne temelji na stališču, da ne gre za dopolnitev prijave z dne 9. 11. 1999, temveč da gre za novo prijavo, saj so vse v njej navedene terjatve prijavljene prvič. Ali gre v navedeni zadevi za novo prijavo ali pa le za dopolnitev prijave, je vprašanje pravilne uporabe prava, ki je Ustavno sodišče ni preizkušalo. To velja tudi za navedbe, ki se nanašajo na domnevno napačno uporabo 137. člena ZPPSL, saj gre prav tako za vprašanje pravilne uporabe prava. Ustavne pritožbe namreč ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožniki v zvezi s kršitvijo pravice so enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), sicer navajajo, da je stečajni upravitelj prijavo terjatev nekaterih drugih upnikov (delavcev stečajnega dolžnika) priznal, njim pa ne, vendar pritožniki ustavne pritožbe zgolj s posplošenim navajanjem ne morejo utemeljiti. Zato tega očitka Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

5.Kršitev 49. člena Ustave pritožniki utemeljujejo z zatrjevanjem, da zahteva po dodatni aktivnosti delavca v obliki prijave terjatev v stečajnem postopku pomeni nedopustno breme za delavca in s tem kršitev pravice do dela in pravic, ki iz njega izhajajo. Ustavna določba o svobodi dela (49. člen Ustave) zagotavlja predvsem pravice, povezane z delom, kot so pravica do proste izbire zaposlitve, pravica do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in prepoved prisilnega dela. Pritožniki torej zmotno razumejo vsebino te ustavne pravice, saj ne ureja vprašanj, povezanih s stečajnim postopkom delodajalca in ravnanjem delavcev za zavarovanje svojih pravic oziroma terjatev. V čem naj bi jim odločitev o zavrženju prijave terjatve kršila njihovo pravico do svobode dela, pritožniki tako ne pojasnijo.

6.Iz ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim izhaja, da sodišče ne sme samovoljno odstopiti od uveljavljene in enotne sodne prakse. Vendar pritožniki s splošnim sklicevanjem na domnevno sodno prakso delovnih sodišč v zvezi z zahtevki za plačilo odpravnine kršitve te pravice ne izkažejo.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

8.Pritožniki, navedeni v 2. točki izreka, niso bili stranke v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba, in njeni učinki se neposredno ne raztezajo nanje. Pritožnikom z izpodbijano sodno odločbo tako niso mogle biti kršene njihove človekove pravice ali svoboščine. Ustavno sodišče je zato njihovo ustavno pritožbo zavrglo (2. točka izreka).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ter tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić