Jedro

S tem, ko je nadrejeni podrejenega delavca udaril, ker ta ni hotel opraviti odrejenega mu dela, je škoda delavcu nastala pri delu oz. v zvezi z delom in je zanjo odgovoren (tudi) delodajalec.

Ker solidarni dolžnik iztoževane terjatve še ni izpolnil in ker mu obravnavani dolg ni bil odpuščen, iztoževana obveznost še ni prenehala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 264,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnika za povzročeno nepremoženjsko škodo. Tožencu je naložilo plačilo 2250 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 5. 2012 dalje, in sicer za pretrpljene telesne bolečine (1.200,00 EUR), za strah (300,00 EUR) ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (750,00 EUR). V preostalem (v višini 700,00 EUR) je zahtevek tožnika zavrnilo, toženi stranki pa naložilo povrnitev stroškov postopka tožniku v višini 889,53 EUR. Odgovornost toženca je utemeljilo na podlagi splošnih pravil (131. čl. Obligacijskega zakonika; OZ).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec s predlogom za spremembo oz. razveljavitev, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške.

3. Pritožnik obrazloženo izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o temelju zahtevka, ne pa tudi o višini odškodnine. Zatrjuje, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in navaja, da je bila obravnavana škoda povzročena v času, ko je tožnik opravljal delo kot zaposleni pri družbi B., d. o. o., povzročil pa jo je toženec, zakoniti zastopnik in zaposleni navedene družbe. Škodni dogodek (fizični napad na tožnika) se je zgodil ob koncu delovnega časa, ko je tožnik svoje tovorno vozilo parkiral na odrejeno mesto. Do škodnega dogodka je privedel spor v zvezi z vzdrževanjem in popravilom tovornega vozila (toženec je od tožnika zahteval, da sodeluje pri popravilu zavor, kar je tožnik zavrnil), to pa je spor v zvezi z izpolnjevanjem delovnih obveznosti. Nepravilen je zato po mnenju pritožbe zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku škoda ni bila povzročena pri delu in v zvezi z delom in da delodajalec za ravnaje tožene stranke ni odgovoren, pač pa je odgovoren le toženec. Sodišču očita, da bi moralo uporabiti določbo 147. in 148. čl. OZ in ugotoviti, da sta delodajalec in tožnik v sodno poravnavo, ki sta jo pred delovnim sodiščem sklenila dobri dve leti in pol po obravnavanem škodnem dogodku, vključila in z njo poravnala tudi iztoževano terjatev. V poravnavi, ki je bila sklenjena ob upoštevanju vseh terjatev tožnika zoper delodajalca, sta namreč stranki ugotovili, »da druga do druge nimata nobenih odprtih terjatev /…/ iz delovnega razmerja«. Z izpolnitvijo vseh obveznosti delodajalca, opredeljenih v poravnavi, je prenehala tudi obveznost toženca kot fizične osebe, saj sta bila glede konkretne terjatve delodajalec in toženec solidarna dolžnika, trdi pritožba. Navedeno izjavo tožnika v poravnavi je treba obravnavati tudi kot odpust dolga delodajalcu, z odpustom dolga solidarnemu dolžniku pa je obveznosti postal prost tudi sam toženec.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo zavrne in tožencu naloži plačilo njegovih pritožbenih stroškov. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obravnavana škoda ni v zvezi z delom, saj fizični napad toženca ni bil povezan z delovnimi nalogami, napadel ga je iz povsem osebnih razlogov, in zato poravnava, sklenjena med drugima strankama, na obveznosti toženca do oškodovanca ne vpliva. Sicer pa po mnenju tožnika tudi drugačna ugotovitev sodišča odločitve ne bi spremenila. Solidarna dolžnika sta namreč navadna sospornika in tožnik lahko povrnitev škode zahteva od kateregakoli. Poleg tega iztoževana terjatev ni bila predmet sklenjene sodne poravnave (nobena točka tamkajšnjega tožbenega zahtevka se namreč ni nanašala na to odškodnino).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje napak pri vodenju postopka ni storilo, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in kljub zmotni oceni, da obravnavana škoda ni v zvezi z delom, pravilno odločilo o zahtevku.

7. V konkretnem primeru ni sporno, da sta bila tožnik in toženec sodelavca, toženec pa je bil hkrati tudi direktor in zakoniti zastopnik delodajalca B., d. o. o., ter njegov družbenik (ekonomski lastnik). Nadalje ni sporno, da sta se 6. 10. 2010, neposredno po delovnem času tožnika in na kraju, določenemu za parkiranje delovnega sredstva, pravdni stranki sprli in da se je spor stopnjeval do fizičnega obračuna, v katerem je toženec tožnika poškodoval - tožnik je utrpel poškodbo vratu, ustnice, ledvenega dela ter prelomljen in odkrušen zob. Prav tako ni sporno, da sta tožnik in delodajalec dne 9. 5. 2013 sklenila sodno poravnavo, s katero sta poravnala vse medsebojne obveznosti iz naslova individualnega delovnega spora in iz delovnega razmerja.

8. Napačna je sicer ocena sodišča, da obravnavana škoda »ni v nobeni povezavi z delovnim procesom pri delodajalcu«. Pri presoji vprašanja, ali je škoda povzročena pri delu oz. v zvezi z delom, je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. V našem primeru je bil tožnik nasproti tožencu nedvomno v podrejenem položaju, toženec mu je odrejal delo, tožnik pa je delovne naloge opravljal po njegovih navodilih. Glede na ugotovljeno medsebojno razmerje in položaj je v konkretnem primeru odločilna vsebina spora, ki je privedel do škodnega dogodka. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je pogoj odgovornosti delodajalca za škodo funkcionalna zveza med delom oz. dejavnostjo delodajalca in ravnanjem njegovega delavca, s katerim je ta tretjemu povzročil škodo(1).

9. Ugotovljeno je, da sta se pravdni stranki sprli zaradi okvare zavor na tovornem vozilu in njihovega popravila – tožnik je namreč kljub navodilom toženca, naj počaka, da bo »videl, kaj je s kamionom narobe«, to odklonil, takrat pa ga je toženec napadel in ga poškodoval. Tako ne drži trditev tožnika, da je šlo za povsem osebno zadevo. S tem, ko je nadrejeni podrejenega delavca udaril, ker ta ni hotel opraviti odrejenega mu dela, je škoda delavcu nastala pri delu oz. v zvezi z delom in je zanjo odgovoren (tudi) delodajalec (1. odst. 147. čl. OZ).

10. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo drugače, pa je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da je delodajalec pravdnih strank (B., d. o. o.) z izpolnitvijo obveznosti iz poravnave izpolnil tudi iztoževano terjatev do toženca in da je s tem prenehala obveznost solidarnega dolžnika, tj. toženca kot fizične osebe. Delodajalec in delavec (toženec), ki je namenoma povzročil škodo, sta za iztoževano terjatev po določbi 2. odst. 147. čl. OZ(2) tožniku solidarno zavezana. Po določbi 395. čl. OZ lahko tožnik zahteva izpolnitev celotne obveznosti od solidarnega dolžnika vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, obveznost pa preneha in so vsi dolžniki prosti šele, ko jo en dolžnik izpolni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delodajalec iztoževane obveznosti ni izpolnil, saj s poravnavo, sklenjeno med tožnikom in njim pred delovnim sodiščem, ta ni bila zajeta. Stranki poravnave sta namreč izrecno opredelili terjatve, ki jih zajema dogovorjeno izplačilo: to so odpravnina, potni stroški in dnevnice, stroški zastopanja po odvetniku ter sorazmerni del regresa za letni dopust, ne pa tudi obveznosti iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zapis v poravnavi, da stranki le-te, »druga do druge nimata nobenih odprtih terjatev /…/ iz delovnega razmerja«, je mogoče razumeti le kot izjavo, da tožnik od delodajalca te škode (v zvezi z delom) ne bo zahteval (in je očitno tudi ni).

11. Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da je treba citirani zapis v sodni poravnavi obravnavati kot odpust dolga (delodajalcu), - ta bi po določbi 1. odst. 397. čl. OZ učinkoval tudi proti tožencu. V skladu s 1. odst. 319. čl. OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve in se dolžnik s tem strinja. Iz takšne določbe povsem jasno izhaja, da mora biti na eni strani podana izjava upnika, da ne zahteva izpolnitve svoje terjatve, na drugi strani pa izjava dolžnika, da se s tem strinja. Izjava upnika mora biti jasna in nedvoumna. Zapisa v poravnavi, da so z izplačilom zneskov iz 1. tč. te sodne poravnave med strankama poravnane vse obveznosti in druga do druge nimata nobenih odprtih terjatev iz tega individualnega delovnega spora in delovnega razmerja, pa ni mogoče tolmačiti kot odpusta dolga. Prav tako tega zapisa ni možno šteti za splošen odpust dolgov v smislu določbe 322. čl. OZ. Ta določa, da s splošnim odpustom dolgov ugasnejo vse upnikove terjatve nasproti dolžniku, razen tistih, za katere upnik ni vedel takrat, ko je dolgove odpustil. Določba 2. tč. poravnave ne vsebuje izrecne izjave o tem, da tožnik delodajalcu odpušča vse obveznosti iz medsebojnih razmerij in da ta s tem soglaša. 12. Ker solidarni dolžnik (delodajalec) iztoževane terjatve še ni izpolnil in ker mu obravnavani dolg ni bil odpuščen, iztoževana obveznost še ni prenehala.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvt. 196,80 EUR, 20 EUR pavšalnih materialnih stroškov po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV, kar je skupaj 264,50 EUR. Priznane stroške mora toženec tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 766/2005, II Ips 246/2010, II Ips 350/92 in II Ips 257/2011. Op. št. (2): „Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma.“