Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba in sklep I U 128/2023-14

ECLI:SI:UPRS:2023:I.U.128.2023.14 Upravni oddelek

mednarodna zaščita zavrženje prošnje začasna odredba neprerekana dejstva država prvega azila
Upravno sodišče
31. januar 2023
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Toženka ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo (med drugim), da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije. Toženka ne prereka, da tožnik zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Toženka teh navedb ne prereka, zato jih sodišče šteje za priznane.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2255/2021/20 (1222-02) z dne 13. 1. 2023 do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo 3. 9. 2021 (v nadaljevanju prošnja).

2. Toženka je povzela, da je tožnik odšel leta 2007 iz Sudana v Turčijo, nadaljeval leto kasneje v Grčijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Prošnja ni bila rešena, je pa vsake tri mesece podaljševal vlogo. Grčijo je zapustil zaradi rasizma policije in izpostavljenosti težavam. Nato je šest let bival v Srbiji, kjer mu je bil po treh mesecih priznan status begunca za obdobje petih let, do leta 2023. Šest mesecev po pridobitvi statusa je prejel 200 evrov in finančno pomoč UNHCR-ja, enkrat 290 evrov in enkrat 300 evrov. Živel je v Beogradu v garsonjeri, ki jo je dobil s pomočjo znanca, najemnino je plačeval sam. Zakon o azilu in začasni zaščiti Republike Srbije, ki določa, da so osebe s priznano mednarodno zaščito upravičene do nastanitve v trajanju leta dni, če sami ne morejo plačevati najemnine, se po njegovi oceni ne izvaja in se moraš znajti sam.

3. Toženka je povzela tožnika, da je s pomočjo pristojnih organov Republike Srbije poskušal priti do nastanitve, oskrbe in finančne pomoči, da je nekaj časa prejemal finančno pomoč, oblačil pa nikoli. Tožniku je po prejemu izkaznice begunca odvetnik, ki mu ga je zagotovil Pravni center za pomoč beguncem, ki ga podpira UNHCR, pomagal na banki odpreti račun. Tožniku je do zdravnika pomagala nevladna organizacija, zdravniška pomoč pa mu je bila nudena brezplačno. V Republiki Srbiji je opravljal priložnostna dela. Pri iskanju dela mu je pomagala nevladna organizacija. Leta 2019 je prejel tudi pogodbo o zaposlitvi za delo v piceriji, kjer je delal do začetka pandemije leta 2020. Prejemal ni nobene pomoči za brezposelne. Vedno je opravljal priložnostna dela in se z njimi preživljal. Živel je v Beogradu in zamenjal tri bivališča. Tečaja srbskega jezika se ni udeležil, ker ga nanj ni nihče napotil. Njegovo znanje je osnovno, dovolj, da se sporazume v trgovini. Tožnik ima v Republiki Srbiji hčerko z državljanko Republike Srbije. S hčerko nima nobenih stikov, ker nekdanja partnerka od njega zahteva preživnino, ki je bila sodno določena v višini 9.000 dinarjev.

4. Toženka je povzela tožnika, da je Republiko Srbijo zapustil zato, ker ni imel dela, stanovanja in ker ni mogel videti hčerke. Tožnik meni, da ne bi smel biti vrnjen v Republiko Srbijo zato, ker mu niti Republika Srbija niti nevladne organizacij ne pomagajo in zato, ker ne more videti hčerke, zaradi česar trpi. Tožnik je zapustil Republiko Srbijo zato, ker ni dobil pravic, ki mu kot osebi z mednarodno zaščito pripadajo, ni dobil dokumentov niti pravic, ki jih je pričakoval. Tožnik je po šestih letih komaj živel in delal, ni mogel živeti kot normalen človek, zaradi česar je odšel. Ko je dobil status, so mu pojasnili vse pravice in dolžnosti, vendar je bilo v praksi drugače. Ni dobil zdravstvenega zavarovanja, ni dobil pomoči od države. Dobil je pomoč UNHCR-ja, da si je najel stanovanje. Tožnika nihče ni napotil v šolo, potreboval pa je delo za preživetje. Pozanimal se je tudi glede srbskega državljanstva, vendar mu je bilo rečeno, da zanj nima možnosti. Podobno so mu rekli tudi glede potnega lista za begunca. Vse informacije je prejel s strani nevladnih organizacij, kjer so mu pojasnili tudi, da ima enake pravice kot državljani Republike Srbije, ki pa jih težko uveljavljaš. Tožnik je zapustil Republiko Srbijo tudi zaradi težav z nekdanjo partnerko. Po njegovem mnenju sodišče ni pravično obravnavalo njegove tožbe in razsodilo šele po njegovem odhodu. Odobrili so mu srečanja s hčerko v prisotnosti spremljevalca in plačilo preživnine, sam pa se je udeležil trikrat razprav na sodišču. 5. Toženka je ugotovila, da ima tožnik v Republiki Srbiji, s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Srbije, Urada za azil, izdano osebno izkaznico za osebe s priznano mednarodno zaščito, št. 14/18 -y, izdano 16. 5. 2018 in z veljavnostjo do 16. 5. 2023. 6. Toženka je v okviru presoje posebnih okoliščin iz tretjega odstavka 63. člena ugotovila, da je tožnik večkrat navedel, da je Republiko Srbijo zapustil, ker ni imel dela, stanovanja in zato, ker ni mogel videti hčerke, ki jo ima s srbsko državljanko, kar je toženk zavrnila. Ugotovila je, da je tožnik vedno opravljal priložnostna dela in se tako preživljal že šest let, prejel je celo pogodbo o zaposlitvi, vendar je bila ta prekinjena zaradi pandemije covida-19. Toženka glede na to, da je tožnik več let skrbel zase, ne dvomi, da si bo tudi po vrnitvi v Republiko Srbijo lahko našel delo. Ocenila je, da razlog, zaradi katerega je ostal brez dela v času pandemije covida-19, ne more predstavljati utemeljene okoliščine, zaradi katere tožnikova vrnitev ne bi bila primerna. Toženka je poudarila, da so bile v času pandemije covida-19 prav gostinske storitve še posebej prizadete, saj je bilo njihovo delovanje močno omejeno. Gostinski obrati so bili delno ali v celoti zaprti. Zato je po mnenju toženke prekinitev tožnikove pogodbe o zaposlitvi povsem razumljiva, saj so se v podobni situaciji znašli številni delavci v gostinstvu in turizmu po celem svetu, ne samo v Republiki Srbiji. Vendar pa se razmere tudi na tem področju izboljšujejo in že v lanskem letu se je njihovo poslovanje bistveno izboljšalo. Toženka je še izpostavila, da je tožnik po lastnih navedbah od leta 2015 do 2021 priložnostno delal in skrbel sam zase, kar kaže na to, da se zna prilagoditi razmeram in tudi poiskati delo.

7. Toženka je izpostavila, da je pomoč, ki jo zagotavlja država osebam s priznano mednarodno zaščito skoncentrirana na prvo leto ali dve po priznanju statusa, saj se mora oseba takrat osamosvojiti, si sama poiskati stanovanje in delo ter si urediti samostojno življenje. Vsi ukrepi so namenjeni hitrejši in učinkovitejši integraciji osebe v okolje, kjer živi, v začetnem letu ali dveh po priznanem statusu. Nikakor pa ti ukrepi pomoči ne morejo trajati neomejeno dolgo, kot to posredno pričakuje tožnik. Izpostavlja, da je tožnik imel v tem času pomoč nevladnih organizacij in UNHCR-ja, prejemal je finančno pomoč in pomagali so mu pri iskanju dela in stanovanja, pa tudi pri pridobitvi zdravnika. Ko je potreboval zdravniško pomoč, mu je ta bila nudena brezplačno in po oceni toženke ni relevantno, da so mu do zdravnika pomagale nevladne organizacije. Tožnik je namreč dostop do zdravnika imel, ne glede na to, kdo mu ga je pomagal to urediti. Ustvaril si je celo družino. Prav tako ne drži, da ni dobil pravice do dokumentov, saj mu je bila izdana osebna izkaznica, za potni list begunca pa nikoli ni uradno zaprosil, zaradi česar se ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da ga nikoli ni prejel. 8. Po mnenju toženke pa ni utemeljen niti razlog, ki ga je tožnik navedel za svoj odhod iz Republike Srbije in sicer naj bi odšel zato, ker je imel težave z nekdanjo partnerko, ki tožniku ni dovolila videti hčerke, zaradi česar zelo trpi. Toženka je pojasnila, da je s prihodom v Republiko Slovenijo tožnik še bistveno bolj oddaljen od svoje hčerke in posledično nima nobenih možnosti videti hčerke ali z njo navezati stikov. Toženka je izpostavila, da so bila srečanja s hčerko sodno dodeljena in bi jih tožnik v Republiki Srbiji lahko uveljavljal, če bi to želel. Določena je bila tudi višina preživnine, ki jo je dolžan plačevati za svojega otroka, čemur se z odhodom v Republiko Slovenijo ni izognil, saj je kot oče dolžan skrbeti za svojega otroka ne glede na to ali živi z njegovo mamo ali ne.

9. Toženka je po ugotovitvi, da tožnik ni izkazal posebnih okoliščin, na podlagi katerih uporaba koncepta države prvega azila ne bi bila primerna, odločila, da je država prvega azila v tožnikovem primeru Republika Srbija, ki je 23. 11. 2022 poslala zagotovilo, da bo tožniku na podlagi Sporazuma o ponovnem sprejemu oseb med Evropsko unijo in Republiko Srbijo dovoljen vstop na njeno ozemlje.

10. Toženka je ugotovila, da ima tožnik priznan status begunca v Republiki Srbiji, ki je podpisnica Konvencije o statusu begunca in Protokola o statusu begunca, kakor tudi Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ima razvit azilni sistem, in ne dvomi, da tožnik ne bi užival zadostne zaščite, vključno z načelom nevračanja. Toženka je poudarila, da tožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih se v Republiki Srbiji ne bi počutil varnega, zato meni, da mu je omogočeno varno prebivanje v Republiki Srbiji.

_Tožnikove trditve_

11. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njegovo odpravo, podrejeno vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12. Toženki očita, da je kršila 47. člen ZMZ-1, ker je od podaje prošnje za mednarodno zaščito preteklo več kot 16 mesecev, opravljeni so bili trije osebni razgovori, na katerih je tožnik izčrpno navedel razloge za priznanje mednarodne zaščite oz. pojasnil, zakaj je bil prisiljen zapustiti matično državo Sudan in zakaj se tja ne more več vrniti. Uradna oseba ga je šele na tretjem osebnem razgovoru seznanila, da bo v njegovem primeru uporabljen koncept države prvega azila. Tožnik meni, da je takšno postopanje toženke nedopustno. Tožnik je glede na vsebinsko odločanje v zadevi in opravljene osebne razgovore utemeljeno pričakoval, da bo toženka o njegovem primeru vsebinsko odločila.

13. Tožnik meni, da je navedel posebne okoliščine, zaradi katerih koncept države prvega azila ni uporabljiv. Tožnik je v zvezi z zakonodajo glede zagotavljanja namestitve s strani države Srbije povedal, da gre za zakon, ki si ne izvaja, da se moraš znajti sam. Povedal je, da je mesec dni spal na ulici, šele nato je dobil stanovanje, da je najemnino za stanovanje sam plačeval, da pomoči države ni prejel, opravljal je le priložnostna dela. Ko je izgubil zaposlitev v piceriji, ni prejel nikakršne pomoči za brezposelne. Poudaril je, da ni imel pravic, ki bi mu kot osebi z mednarodno zaščito pripadale. Prejel ni niti dokumentov. Po šestih letih je komaj živel in delal. Ni mogel več živeti kot normalen človek, zato je moral zapustiti Republiko Srbijo. Tožnik se je pozanimal glede državljanstva Republike Srbije, a mu je bilo rečeno, da zanj nima možnosti. Podobno tudi glede potnega lista begunca.

14. Tožnik še navaja, da njegove navedbe o slabih razmerah za begunce v Republiki Srbiji potrjujejo tudi številna poročila. Tožnik povzema poročilo AIDA Asylum Information Database Contry Report: Serbija (v nadaljevanju Poročilo AIDA)1: „_... da se v Srbiji status begunca prizna za obdobje 5 let, subsidiarno zaščito pa za 1 leto. Zakon o državljanstvu in Zakon o tujcih nista usklajena z Zakonom o azilu, saj noben od teh dveh zakonov ne priznava tujcem s statutom begunca, da bi imeli pravico do pridobitve srbskega državljanstva. Tako osebe z begunskim statusom ne morejo pridobiti državljanstva. Glede zaposlitve postopkovne zahteve ustvarjajo resne birokratske ovire za osebe, ki jim je priznan azil v Srbijo in ne upošteva njihovega neugodnega in ranljivega položaja.... državne institucije še vedno ne nudijo organizirane pomoči beguncem za vključitev v trga dela, kljub določbam Uredbe o vključevanju, ki to pomoč predvideva... lahko sklepamo, da azilanti običajno nimajo učinkovitega dostopa do trga dela...“. Tožnik povzema tudi Poročilo ECRE (v nadaljevanju Poročilo ECRE)2, iz katerega izhaja: „... da BCHR ugotavlja, da srbski azilni sistem še ni v celoti funkcionalen,…. pravne vrzeli in nedosledno izvrševanje obstoječe zakonodaje ovirajo uresničevanje tako pravice do azila kot mnogih drugih pravic beguncev.... Zaradi tega so begunci in prosilci za azil v veliki meri odvisni od pomoči nevladnih organizacij... BCČP kot glavne ovire pri integraciji ugotavlja »nekonsistentnost zakonodaje, dejstvo, da veljavni zakoni ne predvidevajo osnovnih načinov za dosego dolgoročne integracije, kot je naturalizacija in pomanjkanje sistemske podpore pri integraciji..._“.

15. Toženkine navedbe, da ima tožnik v Republiki Srbiji priznan status begunca, da je podpisnica Konvencije o statusu begunca in Protokola o statusu begunca, EKČP, da ima razvit azilni sistem, da tožnik uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja, so po mnenju tožnika nepreverjene, pavšalne in nasprotujejo tako tožnikovim navedbam kot poročilom in drugim dostopnim poročilom mednarodnih institucij. Kljub tožnikovim navedbam o slabih razmerah za osebe s statusom begunca v Republiki Srbiji, toženka ni razčistila dejanskega stanja in ni pridobila informacij, ki se nanašajo na bivanjske, zaposlitvene, socialne in druge življenjske razmere v Srbiji. Toženka ni pridobila nobenega poročila, informacije ali imajo osebe s statusom begunca urejene in ustrezne življenjske razmere, dostop do sistema socialnih pomoči in ali je omogočen dostop do trga dela, do izobraževanja, ipd. Toženka v konkretnem primeru tožnikove izpovedi dejansko in vsebinsko ni dokazno ocenila, zato izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni je mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Posledično je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

16. Tožnik meni, da bi glede na njegove navedbe o življenjskih razmerah v Republiki Srbiji, kjer je bilo ogroženo celo njegovo preživetje (izpovedal je npr., da ni mogel živeti kot normalen človek, da je mesec dni spal na ulici, ipd.), bi v primeru vrnitve v Republiko Srbijo bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Presoja zakonitosti njegove predaje Republiki Srbiji bi morala po njegovem mnenju vključevati tudi presojo vseh okoliščin, zaradi katerih bi predaja lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP. Toženka po oceni tožnika ni preverjala ali uživa v Republiki Srbiji zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja, pri čemer meni, da je treba upoštevati, da se v Republiki Srbiji status begunca prizna za dobo 5 let. 17. Tožnik še navaja, da je načelo nevračanja mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Zajeto je tako v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave RS. Gre za pravico absolutne narave. Tožnik prihaja iz Sudana in bi mu v primeru vrnitve v matično državo grozila smrt. Njegovo življenje je bilo ogroženo tako s strani sudanske vlade kot opozicije. Obe strani sta ga obtožili vohunjenja, kar pa se kaznuje s smrtjo. V Sudanu je bil večkrat priprt in fizično ter psihično maltretiran.

18. Tožnik zahteva tudi odložitev izvršitve sklepa na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) do izdaje pravnomočne odločbe. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Srbiji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožnik se v zvezi s tem v celoti sklicuje na gornje navedbe). V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije. Zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, ker bi mu z izročitvijo Republiki Srbiji le-ta prenehal. To pa bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS, zaradi izročitve državi, v kateri so mu kršene temeljne človekove pravice, pa bi mu nastala nepopravljiva škoda.

19. Tožnik je v vlogi še navedel, da je takoj ob prvem stiku s policijo predložil dokumente iz Srbije in jim povedal za status v Srbiji, ki še ni članica Evropske unije in (še) nima vzpostavljenega funkcionalnega azilnega sistema. Meni, da zgolj dejstvo, da po vseh teh letih bivalna v Srbiji ni mogel živeti kot normalen človek, govori samo zase. Da srbska zakonodaja v praksi ni realizirana dokazuje tudi to, da je tožnik dobil od države zgolj 200,00 EUR, čeprav so mu povedali, da bo dobil 1.000,00 EUR pomoči. Tožnik več kot priložnostnih del v Srbiji ni uspel dobiti. Iz predloženih poročil izhaja, da ne gre za osamljen primer ampak sistemski problem v Srbiji. Iz poročila AIDA izhaja, da je bilo v Srbiji priznanih zgolj 185 statusov begunca, od tega jih je 44 državo zapustilo. Iz poročila AIDA izhaja, da se osebi s statusom begunca izda dovoljenje za prebivanje v trajanju 5 let in, da se „Long term Residence Directive“ v Srbiji ne uporablja, srbski pravni okvir pa ne priznava instituta rezidentstva za daljši čas. Navaja, da srbski Zakon o azilu predvideva sprejem podzakonskega akta o vsebini in obliki potne listine za osebe s statusom begunca, ki še ni bil sprejem, zaradi česar je svoboda gibanja beguncev omejena.

_Trditve toženke_

20. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. V zvezi z očitkom glede kršitve roka za odločanje navaja, da tožnik ne pri podaji prošnje ne v prvem osebnem razgovoru ni navedel, kljub temu, da je bil opozorjen, da mora toženki omogočiti dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek, da je v Republiki Srbiji zaprosil za mednarodno zaščito in da mu je bil podeljen status begunca. Tožnik je s tem zavajal toženko in zamolčal pomembna dejstva. Toženka še ugotavlja, da ni zakonske omejitve oz. določila v kakšnem času se lahko prošnja kot nedopustna zavrže, zato ni kršila ali prekoračila roka. Ne drži navedba tožnika, da se v Republiki Srbiji podeli status begunca za obdobje petih let in subsidiarne zaščite za leto dni. Za to obdobje se namreč izda izkaznica osebi s priznano mednarodno zaščito ali subsidiarno zaščito.

21. Glede tožnikovih navedb v zvezi s slabimi razmerami za osebe s statusom begunca toženka ugotavlja, da iz spletnih strani UNHCR Serbia izhaja, da je oseba s priznanim statusom begunca v Republiki Srbiji leto dni po pridobitvi statusa begunca upravičena do nastanitvene pomoči. Srbski komisariat za begunce in migracije (SCRM) ponudi izbiro med bivanjem v enem od azilnih centrov ali denarno pomočjo za zasebno nastanitev. Znesek, ki ga dodeli SCRM je enak za vse. Obe obliki pomoči sta na voljo le eno leto po priznanju statusa begunca. Po preteku enega leta se pričakuje, da oseba s statusom begunca poišče trajno rešitev zase.

22. Toženka je v zvezi s tožnikovimi navedbami, da mu niso pomagali ne država niti nevladne organizacije poudarila, da je tožnik sam navedel, da je nekaj časa prejemal finančno pomoč, da mu je odvetnik na banki pomagal odpreti bančni račun, da mu je bila nudena brezplačna zdravniška pomoč, da mu je pri iskanju dela pomagala nevladna organizacija, da je v času bivanja v Beogradu zamenjal tri bivališča, da je delo iskal zgolj v Beogradu in da ni razmišljal, da bi se preselil izven njega in da ga ni nihče napotil na tečaje srbskega jezika. Na podlagi teh navedb toženka ugotavlja, da je bil tožnik po pridobitvi statusa begunca v Republiki Srbiji deležen pomoči s strani državnih institucij in nevladnih organizacij. Tožnik je bil po prejemu odločbe o priznanju statusa begunca seznanjen v njemu razumljivem jeziku s pravicami in dolžnostmi osebe s priznanim statusom begunca v Republiki Srbiji in posledično seznanjen tudi z oblikami in trajanjem pomoči ter pričakovanjem, da sam zase poišče trajno rešitev. To se nenazadnje pričakuje tudi od oseb s priznanim statusom begunca v Sloveniji, saj pomoč pri integraciji ni neomejena. Toženka še dodaja, da se od osebe s priznanim statusom begunca pričakuje, da tudi sama aktivno sodeluje pri lastni integraciji, zaposlitvi, izobraževanju. Če tega ni bila sposobna v državi, ki ji je že podelila status mednarodne zaščite, zakaj bi lahko od nje pričakovali, da bi bila tozadevno aktivnejša v državi, kjer je podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

**K I. točki izreka**

23. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer: prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, vse listine spisa toženke št. 2142-2255/2021, vpogledalo v članka: AIDA Asylum Information Data Base Country Report: Serbia; ECRE (Serbia report) in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

24. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla prošnjo kot nedopustno, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

25. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko namreč pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se država, iz katere prosilec prihaja, šteje za državo prvega azila na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ-1 (druga alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Država prvega azila je država, v kateri je bil prosilcu priznan status begunca, ki še velja, ali prosilec uživa zadostno zaščito, vključno z načelom nevračanja (prvi odstavek 63. člena ZMZ-1). Prosilec lahko v postopku izpodbija uporabo tega koncepta s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine (tretji odstavek 63. člena ZMZ-1). Določilo 51. člena ZMZ-1 sledi 33. členu Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki določa, da države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno med drugim, če je prosilcu mednarodno zaščito priznala druga država članica ali če se država, ki ni država članica, šteje za prvo državo azila za prosilca na podlagi 35. člena cit. Direktive. Če država prvega azila zavrne vstop prosilca na svoje ozemlje, pristojni organ sklep iz druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito (četrti odstavek 63. člena ZMZ-1).

26. Ni sporno, da je tožniku v Republiki Srbiji priznan status begunca in izdana s strani Ministrstva za notranje zadeve Republike Srbije, Urada za azil, osebna izkaznica za osebe s priznano mednarodno zaščito, št. 14/18 -y, izdano 16. 5. 2018 in z veljavnostjo do 16. 5. 2023. Toženka je glede na to, da je tožniku priznana status begunca v Republiki Srbiji, ki še velja, pravilno ugotovila, da je na podlagi prve alineje prvega odstavka 63. člena ZMZ-1 Republika Srbija država prvega azila.

27. Neutemeljen je tožbeni očitek o dolgotrajnosti postopka odločanja o tožnikovi prošnji in posledičnih pričakovanjih tožnika, da bo toženka vsebinsko odločila o njegovi prošnji, ker, kot toženka utemeljeno opozori, za odločitev o prošnji ni predpisan rok, v katerem bi morala odločiti o prošnji za mednarodno zaščito. Utemeljeno toženka opozori, da je za dolgotrajnost postopka odgovoren tudi tožnik, ki v postopku ni izpolnil svojih procesnih dolžnosti. Nedokazane so namreč tožnikove trditve, da naj bi takoj ob prvem stiku s policijo predložil dokumente iz Republike Srbije in jim povedal, da ima v Republiki Srbiji priznan status begunca. Iz registracijskega lista z dne 23. 8. 2021 namreč izhaja, da tožnik policiji ni povedal, da ima priznan status begunca v Republiki Srbiji, kljub temu, da iz registracijskega lista izhaja tožnikov opis odhoda, razlogi za odhod iz Sudana, da je imel partnerko v Republiki Srbiji, s katero ima hčerko, torej dejstva, ki jih ponovi tudi v tem postopku. Iz registracijskega lista izhaja tudi, da dokumentov ni predložil, da je imel ob sebi le denar (300 EUR). Da ima priznan status begunca v Republiki Srbiji tožnik ni povedal niti v prošnji, glede dokumentov pa, da je potni list izgubil v morju med Turčijo in Grčijo ter v zvezi s preverjanjem identitete zagotovil, da bo poskusil pridobiti star potni list, ki ga ima v Sudanu. Da ima izdano osebno izkaznico v Republiki Srbiji, ki potrjuje status begunca, tožnik v prošnji ni niti omenil, toliko manj izkaznice ni predložil. Utemeljena je zato ugotovitev toženke, da je tožnik zamolčal pomembna dejstva s tem, ko niti v prošnji niti v prvem osebnem razgovoru kljub temu, da je bil opozorjen, da mora toženki omogočiti dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so lahko pomembna za postopek, ni povedal, da je v Republiki Srbiji zaprosil za mednarodno zaščito, da je bilo njegovi prošnji v Republiki Srbiji ugodeno, da ima v Republiki Srbiji priznan status begunca in da ima veljavno izkaznico, ki dokazuje njegov status begunca v Republiki Srbiji.

28. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da obstajajo posebne okoliščine, s katerimi želi tožnik izpodbiti uporabo koncepta države prvega azila iz 63. člena ZMZ-1. Prosilec lahko namreč v postopku izpodbija uporabo tega koncepta s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine (tretji odstavek 63. člena ZMZ-1). Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila in obrazložila, da ni posebnih okoliščin, ki bi utemeljevali, da koncept države prvega azila v tožnikovem primeru ne bi bil uporabljen. Toženka se je opredelila do vseh navedb, s katerimi je tožnik dokazoval obstoj posebnih okoliščin iz 63. člena ZMZ-1, zato se v izogib ponavljanju sodišče sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

29. Niso utemeljeni tožbeni očitki, da so posebne okoliščine tožnika podane zato, ker se zakonodaja v zvezi z namestitvijo ne izvaja, da naj bi najemnino za stanovanje sam plačeval, da pomoči države naj ne bi prejel. Tega ne potrdi niti tožnik sam v zaslišanju. Tožnik zaslišan namreč med drugim izpove, da je bil do leta 2018 v azilnem domu, potem je najel majhno sobo. Hkrati pove, da sta, ko sta bila v razmerju s partnerko, s katero ima otroka, vsak živela na svojem (torej v tem, času ni spal na ulici). Tožnik zaslišan sam ovrže lastne tožbene trditve, da naj bi prejel le enkrat 200 evrov pomoči, saj izpove, da je prejemal od 290 do 300 evrov mesečno, a se ne spomni koliko časa, ker ima težave s spominom. Tožnik zaslišan potrdi ugotovitve toženke, da je imel pomoč nevladnih organizacij in UNHCR-ja, da je prejemal finančno pomoč, da so mu pomagali pri iskanju dela in stanovanja ter pridobitvi zdravnika, da je imel odprt bančni račun v Srbiji, da je imel pomoč svetovalca oziroma zagovornika (ki naj bi mu sicer med drugim svetoval tudi odhod iz Srbije). Tožnik zaslišan potrdi tudi, da mu je bila zdravniška pomoč, ko jo je potreboval, nudena brezplačno. Očitek tožnika, da naj ne bi imel pravic, ki mu zaradi statusa begunca pripadajo, je upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje, ob odsotnosti konkretizacije upravičenj, ki mu naj ne bi bila nudena a bi morala biti, presplošen, nekonkretiziran in nedokazan.

30. Pravilna in obrazložena je tudi ocena, da tožnikove navedbe o nezmožnosti dela ne predstavljajo posebnih okoliščin v smislu določbe 63. člena ZMZ-1. Tožnik ni izpodbijal ugotovitev toženke, da se je s priložnostnimi deli preživljal šest let, da je imel delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi v piceriji, ki je bila prekinjena zaradi pandemije covida-19. Pravilna je presoja toženke, da razlog, zaradi katerega je ostal brez dela v času pandemije covida-19, ne more predstavljati utemeljene okoliščine, zaradi katere tožnikova vrnitev ne bi bila primerna. Upoštevajoč splošno znano dejstvo, da so bile v času pandemije covida-19 prav gostinske storitve najbolj prizadete, prekinitev tožnikove pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja posebnih okoliščin v smislu določbe 63. člena ZMZ-1. S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da je tožnik od leta 2015 do 2021 priložnostno delal in tako skrbel sam zase. Sam izpove tudi, da so priložnostna dela na podlagi pogodb, sklenjenih za tri mesece, običajna in del sistema v Republiki Srbiji, ki ga je doživljal vseh šest let in da se take pogodbe za 3 mesece sklepajo tudi z domačini in ne le tujci. Ne gre torej za posebne okoliščine tožnika, ampak splošen sistem.

31. Toženka je pravilno kot povsem nelogične zavrnila tožnikove navedbe, da se v Republiko Srbijo ne more vrniti zaradi težav, ki jih ima z nekdanjo partnerko, ki mu ne pusti videti hčerke. Nesporno dejstvo, da živi tožnikova hčerka v Republiki Srbiji, ne more predstavljati posebnih razlogov v smislu določbe 63. člena ZMZ-1, ampak kvečjemu razlog, da bi moral biti tožnik v Republiki Srbiji, če bi želel imeti stike s svojo hčerko, kot to sicer smiselno zatrjuje. Sodišče še poudarja, da tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da so sodno določeni tako stiki s hčerko kot višina preživnine in da je tožnik zapustil Republiko Srbijo, ko sodni postopek še ni bil končan. Toženka je torej zatrjevane razloge, ki naj bi predstavljali posebne razloge v smislu določbe 63. člena ZMZ-1, pravilno zavrnila kot neprepričljive in neutemeljene in obrazložila razloge o odločilnih dejstvih.

32. Neutemeljen je nadaljnji tožbeni očitek, da naj bi poročili AIDA in ECRE dokazovali tožnikove navedbe o slabih razmerah za begunce in očitek, da toženka ni pridobila podatkov iz pristojnih institucijah o razmerah. Zakon namreč jasno določa, da lahko prosilec izpodbija uporabo koncepta države prvega azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine (tretji odstavek 63. člena ZMZ-1). Tožnik svojih posebnih okoliščin v smislu določbe 63. člena ZMZ-1 tudi po presoji sodišča, kot že obrazloženo, ni navedel oziroma je navedel take razloge, ki ne predstavljajo razlogov, da koncept države prvega azila ne bi bil uporabljiv. Zato ni utemeljen niti tožbeni očitek, da toženka ni pridobila informacij, ki se nanašajo na bivanjske, zaposlitvene, socialne in druge življenjske razmere v Srbiji, ker tega v konkretnem primeru ni bila dolžna, upoštevajoč tudi, da je o svojih posebnih okoliščinah izpovedal tožnik, ki pa, kot že navedeno, niso razlogi v smislu določbe 63. člena ZMZ-1. Sodišče še dodaja, da tožnikovi subjektivni občutki o rasizmu, brez konkretizacije dejanj takega ravnanja, ne zadoščajo. Sodišče sicer sprejema, da je tožnik Republiko Srbijo zapustil zato, ker so pogoji tam drugačni in mu tam ne ugaja, a vendarle to ni razlog, da koncept države prvega azila ne bi bil uporabljen v tožnikovem primeru.

33. Toženkina odločitev, da zavrže tožnikovo prošnjo, temelji torej na ugotovitvi, da je Republika Srbija država prvega azila in da tožnik ni izpodbil uporabe koncepta države prvega azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine. Zato je zavrženje tožnikove prošnje na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 pravilno. Ni sporno, da je Republika Srbija 23. 11. 2022 poslala zagotovilo, da bo tožniku dovoljen vstop v Republiko Srbijo.

34. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

35. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

36. Toženka ne prereka tožnikovih navedb, da mu bo nastala težko popravljiva škoda, ker bi v primeru, da bo izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, to pomenilo (med drugim), da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi v primeru, da bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, to pomenilo, da tudi ne bi bil več pod jurisdikcijo Slovenije. Toženka ne prereka, da tožnik zaradi tega ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa, kar bi pomenilo za tožnika kršitev pravice iz 23. in 25. člena Ustave RS. Toženka teh navedb tožnika ne prereka, zato jih sodišče na podlagi določbe 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUS-1 šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Dostopno na https://asylumineurope.org > AIDA-SR 2021update. 2 Dostopno na https://ecre.org/serbia-report-on-the-riqht-to-asylum-in-2019.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia