Jedro

Ker toženka na pravilno vročeno tožbo ni odgovorila v roku 30 dni, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero ji je naložilo, da vrne preplačilo, do katerega je prišlo, ker je odpadla pravna podlaga za prejemanje otroškega dodatka v višjem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženki naložilo plačilo 124,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10,34 EUR od posameznega meseca dalje do plačila.

Zoper zamudno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica in v laični pritožbi navaja, da je dne 30. 8. 2010 plačala oz. vrnila neupravičeni otroški dodatek ter prilaga plačilni nalog.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V skladu s 2. odst. 338. čl. ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnica v pritožbi v bistvu izpodbija zmotno ugotovljeno dejansko stanje s tem, ko navaja, da je svojo obveznost do tožeče stranke poravnala, ko je dne 30. 8. 2010 ji plačala 124,80 EUR.

V preostalem pritožbeno sodišče ugotavlja,da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v skladu s 318. čl. ZPP saj toženka v roku iz 277. čl. ZPP ni odgovorila na tožbo, katera ji je bila pravilno vročena, prav tako je bila toženka opozorjena na pravne posledice, če v roku 30 dni ne poda odgovora na tožbo. Izpolnjeni so bili tudi nadaljnji pogoji in sicer, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ta dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je sodišču predložila tožeča stranka.

Sodišče je pravilno uporabilo 103. čl. Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP, Ur. l. RS, št. 97/01 s spremembami), ki določa, da če se v času priznanja pravic ugotovi, da so bili ob vložitvi zahteve za uveljavljanje posamezne pravice po tem zakonu posredovani neresnični podatki, Center za socialno delo izda odločbo o prenehanju te pravice oz. o njeni spremembi. Če center ne izterja neupravičeno pridobljenih denarnih sredstev v 90 dneh od pravnomočne odločbe, začne ministrstvo postopek zaradi vračila neupravičeno pridobljene premoženjske koristi z zamudnimi obrestmi. V tem primeru je prišlo do odpada pravne podlage na podlagi odločbe z dne 10. 10. 2009 za prejemanje dajatve v višjem znesku in je tako bila toženka dolžna vrniti nastalo preplačilo tudi po 3. odst. 190. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami).

Pritožbena navedba, da je tožnica neupravičeno prejeti otroški dodatek v višini 24,80 EUR že plačala tožeči stranki za odločitev v predmetni zadevi ni relevantna, jo bo pa toženka lahko uveljavljala v postopku morebitne izvršbe.

V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.