Jedro

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih izdali t. i. „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“. Prvostopenjski organ ugotavlja, da storitve s strani omenjenih subjektov po navedenih računih niso bile opravljene, čemur pritrjuje tudi drugostopenjski organ, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Prvostopenjski organ tožniku očita obstoj subjektivnega elementa oziroma vedenje, da z nakupom sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 5. 2007 tožniku dodatno odmeril DDV v višini 75.561,70 EUR od osnove 377.808,38 EUR, po stopnji 20 %, in pripadajoče obresti v skupnem znesku 5.418,48 EUR (I. točka izreka). Vse dajatve v skupni višini 80.980,18 EUR mora tožnik plačati v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe (II. točka izreka). Zavezanec je zahteval povrnitev stroškov; ker se je zadeva zanj končala neugodno, davčni organ zavrne zahtevo zavezanca (III. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopenjski organ opravil inšpekcijski pregled obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 5. 2007. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 10. 6. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopenjski organ odgovoril v izpodbijani odločbi. Inšpekcijski nadzor je bil usmerjen le na preveritev upravičenosti do odbitka vstopnega DDV po posameznih prejetih računih s strani dobaviteljev: A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Od A. d.o.o. je tožnik prejel tri račune (izdani dne: 9. 2. 2007, 2. 4. 2007, 7. 5. 2007), od B. d.o.o. je prejel osem računov (izdani dne: 9. 11. 2005, 14. 11. 2005, 21. 11. 2005, 23. 11. 2005, dva računa z dne 6. 12. 2005, z dne 13. 2. 2006 in z dne 14. 2. 2006), od C. d.o.o. pa je prejel tri račune (izdani dne 18. 5. 2006, 5. 7. 2006 in 25. 8. 2006). Iz navedenih računov izhaja, da se nanašajo na storitve kot so: stroj – rabolini izsekovalni 100x140, palete mrežne EURO 1200x800, sloter Grandossi, stroj – Schuler pn-100/315 itd. Navedeni prejeti računi imajo vsak svoj kalkulacijski list, ki ga pripravi zavezanec, obveznosti po navedenih računih so bile plačane v roku.

Davčni organ je pri družbah, ki so izdale račune, opravil DIN in ugotovil njihove skupne značilnosti (na registriranem naslovu nimajo poslovnih prostorov, telefonske številke navedenih družb ne obstojajo, nimajo zaposlenih delavcev....). Za družbo C. d.o.o. je davčni organ ugotovil, da ni predložila prijave za vpis v register zavezancev za DDV, kar pomeni, da ni zavezanec za DDV (na izdanih računih pa je obračunavala DDV). Na podlagi vseh zbranih podatkov je davčni organ zaključil, da so družbe A. d.o.o, B. d.o.o. in C. d.o.o. „missing traderji“ oz. „neplačujoči gospodarski subjekti“, kakor takšne družbe imenuje Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 ter da so računi, ki so jih izdale, navidezni.

Davčni organ se sklicuje na objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za sum goljufivega delovanja (vsi posli se v glavnem sklepajo preko telefona, tožnik z odgovornimi osebami navedenih podjetij ni bil osebno nikoli v stiku, ...). Tožnik razen s predloženimi računi in kalkulacijskimi listi (sestavi jih tožnik, ima poleg strukture maloprodajne cene tudi vlogo prevzemnice, ni nobenih podpisov – npr. dobavitelja, šoferja) ne razpolaga z nobeno drugo dokumentacijo (kot npr. dobavnice, prevzemnice, transportni dokumenti, podpisani s strani dobavitelja), ki bi dokazala verodostojnost opravljenih nabav s strani „missing trader“ družb, ki so storitve zaračunale, a ne opravile. Tožnik je povedal, da ni preverjal identitete posrednikov, preko katerih so bili posli dogovorjeni, ravno tako ne njihovih povezav z omenjenimi družbami (ali so pri njih zaposleni).

Davčni organ se sklicuje na 5. odstavek 7. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP-1), ki ima kontinuitero v 3. in 4. odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDavP-2), ki določa, da navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Če navidezni pravni posel prikriva drug pravni posel, je za obdavčenje merodajen prikrit pravni posel. V konkretnem primeru gre za navidezne pravne posle, transakcije niso ustrezale objektivnim merilom, na katerih temelji pojem dobave blaga v skladu s Šesto direktivo Sveta z dne 17. 5. 1977 – 77/388/EGS (v nadaljevanju Šesta direktiva) oziroma z določbami ZDDV-1. Iz 76. člena in 77. člena ZDavP-2 izhaja, da mora davčni zavezanec za svoje trditve imeti dokaze – praviloma pisno dokumentacijo. Ta pa je v primerih sodelovanja z navedenimi družbami pomanjkljiva in toka poslovnih dogodkov ni mogoče preveriti (ne pri družbah tipa „missing trader“ ne pri tožniku).

Davčni organ se sklicuje na 62. člen do 67. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006, v nadaljevanju ZDDV-1) oz. 40. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in spremembe, v nadaljevanju ZDDV), po katerem mora davčni zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV imeti račun, izpolnjevati pa mora tudi ostale splošne pogoje, predvsem mora dokazati opravljeno storitev ter namen uporabe. Davčni zavezanec, kateremu je bil izstavljen račun, ki pa ne temelji na dejansko opravljeni transakciji storitve, nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Sklicuje se tudi na sodbo Sodišča Evropske skupnosti, št. C-439/04 in C 440/04 (združena zadeva) z dne 6. 7. 2006, ki je odločilo, da če davčna upravna ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov, če se glede na objektivne elemente ugotovi, da se pravica uveljavlja z goljufijo. Odbitek vstopnega DDV iz naslova prejetih računov od družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. je bil izveden z goljufijo, navedene družbe, ki so poslovale kot neplačujoči gospodarski subjekti, DDV niso imele namena nikoli plačati. Ker je tožnik vedel oziroma bi na podlagi navedenih okoliščin moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV, se mu ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 75.561,70 EUR po računih, prejetih od navedenih družb. Na podlagi 95. člena ZDavP-2 je davčni organ določil tudi obresti.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, saj tožnik ni izkazal, da so bile storitve oz. dobave blaga dejansko opravljene prav s strani družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. Sklicuje se tudi na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 107/01 do 9/06, ki so veljali in se uporabljali od 2002 do vključno 2005 – v nadaljevanju SRS) in SRS (Uradni list RS, št. 118/05 do 75/06, ki so se uporabljali v letu 2006 – SRS 2006). Listine, na podlagi katerih se v poslovnih knjigah izkazujejo stanja sredstev in obveznosti, prihodki in odhodki, vstopni in izstopni DDV, morajo biti sestavljene do take mere, da je iz njih jasno in brez dvoma razvidno, katere dogodke odražajo (SRS 21.7.) in kot take predstavljajo tako imenovane verodostojne knjigovodske listine. Tožnik ni uspel izkazati, da sta storitve opravila izdajatelja računov A. d.o.o. in B. d.o.o.. Za družbo C. d.o.o. pa je bilo ugotovljeno, da v letu 2006 ni bila zavezanka za DDV, zato že iz tega razloga tožnik ni smel obračunavati vstopnega DDV (10. odstavek 40. člena ZDDV).

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in meni, da mu prvostopenjski organ neupravičeno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV oziroma mu je le-tega neupravičeno dodatno odmeril. Ne drži očitek prvostopenjskega organa, da naj bi tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so bile del utaje DDV. Vsi posli, ki so bili s strani družb A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. zaračunani in s strani tožnika plačani, so bili tudi dejansko opravljeni. Kupnino za nabavljene stroje je tožnik poravnal takoj, ko je kupljene stroje prejel. Dobava strojev (prevoz) je bila opravljena s strani dobaviteljev, zaradi česar se listine v zvezi s prevozom hranijo pri dobaviteljih. Posli so se sklepali praviloma po telefonu, prodaja je bila opravljena po sistemu „videno-kupljeno“. Dobavljeni in plačani stroji so bili prodani naprej kupcem, prvostopenjski organ pa glede nadaljnje usode strojev ni navedel ničesar.

Tožnik poudarja, da je davčni organ pri družbi B. d.o.o. že v letu 2006 opravljal inšpekcijski pregled in za sodelovanje zaprosil tudi tožnika, vendar davčni organ tožnika ni opozoril na ravnanje navedene družbe (da družba ne plačuje DDV...). Davčni organ je s tem ravnal v nasprotju z načelom gotovosti, seznanjenosti in pomoči, določenim v 7. členu ZDavP-2. Davčni organ tožnika namenoma ni opozoril niti na okoliščine, na katere naj bi slednji pri poslovanju pazil. S tem je davčni organ svojo dolžnost opustil, sedaj pa tožniku očita, na kaj vse bi moral paziti pri poslovanju z družbami, za katere je davčni organ že vedel, da ne plačujejo DDV, po drugi strani pa tožniku očita, da bi lahko poskrbel za nastanek listinskih dokazov o dejanski izvedbi posla. S takimi navedbami prihaja tožena stranka v nasprotje sama s seboj, subjektivni in objektivni pogoj pa nista izpolnjena. V času, ko je tožnik sodeloval z navedenimi družbami, so le-te po podatkih Ajpes-a delovale normalno, tožnik pa v poslovne knjige omenjenih družb ni imel vpogleda. Tožnik navaja, da je sicer v obračunu DDV-O, ki ga je družba B. d.o.o. oddala za mesec november 2005, očitno zajetih šest od osem spornih računov, ki jih je ta družba izdala tožniku. S tem pa dejansko prihaja do dvakratne obdavčitve istega pravnega posla.

Prvostopenjski organ je v konkretni zadevi postopal v skladu s pojasnilom, ki ga je Davčna uprava RS objavila na svoji spletni strani 11. 1. 2008, ni pa se ravnal po sodbah Sodišča ES (C-439/04 in C-440/04) in Šesti direktivi, iz katerih izhaja, da lahko pravico do vstopnega DDV odvzame le nacionalno sodišče, ne pa sam davčni organ. Tožnik se sklicuje na načelo nevtralnosti, po katerem je pravica do odbitka bistveni del sistema DDV in meni, da je povsem nedopustno prelaganje bremena davčnih utajevalcev na zavezance za davek. Davčni organ pri tem posega v temeljne pravice tožnika in krši načelo zaupanja v pravo, s tem pa tudi 2. člen Ustave RS. Davčni organ je v postopku ugotavljal zgolj dejstva, ki gredo tožniku v breme, ne pa tudi dejstva, ki so mu v korist. Tako bi davčni organ kot nesporno lahko ugotovil, da so bili vsi posli po računih opravljeni, kupci pa s stroji tudi dejansko razpolagajo. Sklicuje se na 40. člen ZDDV in načelo zaupanja v pravo. Davčni organ nima pravice, niti zakonske podlage, ne glede na sodbo ES, na katero se sklicuje, saj kot zavezujoč povzema le tisti del sodbe, ki govori o odvzemu pravice do odbitka vstopnega DDV, ne pa tudi drugega dela sodbe, ki opredeljuje kateri organ (nacionalno sodišče) o tem odloča. Davčni organ v konkretnem primeru materialnega prava ni uporabil pravilno in ni upošteval dejstva, da so bile storitve opravljene, blago dobavljeno, računi pa plačani, zaradi česar tožniku ni moč očitati, da je vedel za goljufive transakcije, odločitev davčnega organa pa je zato napačna. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba napačna tudi s postopkovnega vidika. Iz izreka izpodbijane odločbe bi namreč moral izhajati znesek glavnice, ki bi ga moral tožnik plačati, nato pa še posamezne glavnice od katerih se obračunavajo obresti, pri čemer bi moralo biti navedeno tako obdobje obračuna obresti, kot tudi stopnja obresti, oziroma bi morala biti le-ta vsaj določljiva. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja: V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so jih izdali t. i. „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma tudi t. i. „missing traderji“. Prvostopenjski organ ugotavlja, da storitve s strani omenjenih subjektov po navedenih računih niso bile opravljene, čemur pritrjuje tudi drugostopenjski organ, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Prvostopenjski organ tožniku očita obstoj subjektivnega elementa oziroma vedenje, da z nakupom sodeluje pri transakciji utaje davka na dodano vrednost. V postopku je bilo ugotovljeno, da so izdajatelji računov - družba A. d.o.o., B. d.o.o. in C. d.o.o. t. i. „missing traderji“. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da navedeni subjekti niso opravljali storitev – dobav. Tudi po presoji sodišča ni izkazano, da so bile storitve oz. dobave po navedenih računih res opravljene s strani izdajateljev računov, saj o tem niso priložene nobene listine. Ugotovitve, na katerih temelji ocena davčnega organa, da so omenjeni računi, s katerimi je tožnik uveljavljal pravico do odbitka, fiktivni, izhajajo iz okoliščin, ki jih podrobno navajata oba organa, s tem pa se strinja tudi sodišče. Tožnik sicer nasprotuje navedenemu zaključku davčnega organa, vendar ne predloži nobenih dokazov, da takšni zaključki niso pravilni. Tožnik tudi nasprotuje zaključku davčnega organa, ki mu očita vedenje, da z nakupom sodeluje pri transakcijah utaje davka na dodano vrednost, vendar je tudi po mnenju sodišča tožniku mogoče očitati, na podlagi objektivnih okoliščin, na katere se sklicuje davčni organ, s katerimi se strinja tudi sodišče, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, katerih namen je zloraba DDV (tožnik ni izvedel preveritev o delovanju omenjenih družb, izključno ustna komunikacija, neobstoj listin ipd...) ter mu zato ne gre odbitek vstopnega DDV. Tako stališče je skladno s prakso Sodišča Evropskih skupnosti (sedaj Sodišče Evropske unije), sodba v zadevi Axel Kittel (C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi). Iz navedene prakse SEU, ki je obvezujoč pravni vir tudi za nacionalna sodišča, izhaja, da je naloga nacionalnega sodišča, da se davčnemu zavezancu ne prizna pravica do odbitka, kadar se glede na objektivne elemente ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, ki je del utaje DDV. Prav tako iz sodbe SEU v zadevi Halifax Plc. (C-255/02) izhaja, da je Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS in spremembe z dne 17. maj 1997 (v nadaljevanju Šesta direktiva)1(1) razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Za ugotovitev obstoja zlorabe se zahteva na eni strani, da je rezultat spornih transakcij pridobitev davčne ugodnosti, katere dodelitev bi nasprotovala cilju, ki mu sledijo zadevne določbe, čeprav so pogoji formalno izpolnjeni. Kadar se ugotovi obstoj zlorabe, je treba transakcije, vpletene v zlorabe, znova opredeliti, tako, da se vzpostavi položaj, kakršen bi obstojal, če ne bi bilo transakcij, ki pomenijo navedeno zlorabo. Zato nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element (navedeno izhaja tudi iz sodbe SEU v zadevi Optigen Ltd (C-354/03, C-355/03 in C-484/03 – združene zadeve).

Vendar to ni edini očitek, ki gre tožniku. Tožnik v svoji poslovni dokumentaciji ni predložil verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi moral dokazati, da so njemu zaračunane storitve in dobave zanj tudi zares opravili navedeni neplačujoči gospodarski subjekti ali missing traderji, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV niso plačali. Subjektivni elementi, ki jih navajata oba davčna organa na strani tožnika, tako niso edini odločilni element v obravnavani zadevi. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo ima 62. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Tožnik pa je tisti, ki mora izkazati, da so bile storitve njemu opravljene s strani subjekta, ki mu je izdal račun, saj tožnik na podlagi navedenega računa uveljavlja davčne ugodnosti.

Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek (1. in 3. odstavek 95. člena ZDavP-1, 1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil v to, da v postopku predložene listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnih dogodkov, bi tožnik moral za svoje trditve, da listine odražajo resnično dejansko stanje, predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Tožnik v postopku ni dokazal, da so bile storitve oziroma dobave, glede katerih so izdani predmetni računi, res opravljene prav s strani izdajateljev računov. Ne zadošča ugotovitev, da so bile storitve oz. dobave opravljene (stroji prodani naprej), pač pa je treba dokazati, da so storitve oziroma dobave opravili izdajatelji računov. Tega pa tožnik v postopku ni uspel dokazati. Glede na take ugotovitve v zadevi se tožnik ne more sklicevati na dolžnost davčnega organa, da bi o poslovanju navedenih družb moral obvestiti tožnika. Pravilno je tudi sklicevanje drugostopenjskega organa na SRS, po katerih bi moral postopati tožnik.

Tožnik pa v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve oziroma dobave, od katerih je odbijal vstopni DDV, opravili izdajatelji računov. Ker tožnik iz naslova teh računov uveljavlja davčne ugodnosti, pa bi moral dokazati, da so bile zanj opravljene storitve oziroma dobave s strani izdajateljev računov (40. člena ZDDV oz. 63. člen in 67. člen ZDDV-1), česar pa tožnik ni izkazal. Davčni zavezanci imajo dolžnost, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Račun je v sistemu DDV res tista listina, na podlagi katere je praviloma dopustno pristopiti k uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV, vendar pa je za dejansko pridobitev te pravice pomembna tudi resnična dobava oz. oprava storitev. Zgolj račun in njegovo plačilo še ne izkazujeta tudi resničnost dobave oz. opravljene storitve. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C 342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru.

Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, po drugi strani pri izdajateljih računov ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve oz. dobave opravijo, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožnik pravice do vstopnega DDV ne more uveljavljati. Tožnik z ničemer ni izkazal, da ugotovitve davčnega organa v zvezi z navedenimi družbami niso pravilne, prav tako ni izkazal, da je bil pri poslovanju z navedenimi družbami dobroveren. Glede C. d.o.o. pa je bilo v postopku ugotovljeno, da v letu 2006 (na katerega se nanašajo računi, ki jih je izdala tožniku) ni bila zavezanka za DDV. Že iz navedenega razloga tožnik ni upravičen uveljavljati odbitka DDV od računov, ki jih je izdala navedena družba. Iz 10. odstavka 40. člena ZDDV namreč izhaja, da če davčni zavezanec prejeme račun, na katerem je izkazan DDV od osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti izkazanega DDV kot vstopnega DDV, ne glede na to, če nepooblaščena oseba ta DDV plača. Po presoji sodišča v postopku tudi niso bile storjene kršitve pravil postopka. Izrek izpodbijane odločbe je določen tako, da je iz njega razvidna višina DDV, ki ga je dolžan plačati tožnik ter višina obresti, sam izračun pa izhaja iz obrazložitve odločbe, zato je mogoča presoja njene zakonitosti. Iz vseh pojasnjenih razlogov tudi niso utemeljeni tožbeni ugovori o kršitvi pravice iz 2. člena Ustave RS. Po presoji sodišča so bile okoliščine v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožnik v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Zato je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno, ko tožniku ni priznal odbitka vstopnega DDV, saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 40. člena ZDDV ter 62. člena in 63. člena ZDDV-1. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik sicer trdi, da je v zadevi sporno dejansko stanje, pri čemer pa niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Op. št. (1) : Navedeno direktivo je nadomestila Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006