Jedro

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na informacije o stanju v izvorni državi, in sicer na dokument Notranjega ministrstva VB iz junija 2015, ki do izdaje izpodbijane odločbe ni bil del upravnega spisa. Zato bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z določbo 22. člena ZMZ, tožnika s tem dokumentom, ki vsebuje informacije o razmerah v njegovi izvorni državi, seznaniti in mu dati možnost podaje njegovega pisnega ali ustnega mnenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-262/2015/31 (1312-02) z dne 25. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku (po sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1571/2015-8 z dne 23. 12. 2015, s katero je sodišče tožbi ugodilo in odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 15. 10. 2015 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek) ponovno zavrnila ponovno prošnjo tožnika z dne 9. 7. 2015 za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) na podlagi 33. člena v povezavi s 3. alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 23. 9. 2014 prvič zaprosil za mednarodno zaščito v RS. Ker je tedaj dne 4. 10. 2014 samovoljno zapustil azilni dom, je bil dne 8. 10. 2014 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen dne 6. 11. 2014. Ko je bil nato tožnik v skladu z Dublinsko uredbo dne 8. 7. 2015 iz Avstrije vrnjen v RS, je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Glede razlogov, zakaj prosi za mednarodno zaščito, je izpovedal, da mu v Nigeriji grozi skupina Boko Haram, ki je požgala tudi njihov družinski dom, ko je bila doma vsa tožnikova družina, z izjemo tožnika, ki je bil tedaj v nočnem klubu in je ob povratku naletel na požar, v katerem je vse izgubil. Da je to zakrivil Boko Haram, je izvedel od tam navzočega moškega, ki se je tožniku predstavil kot pripadnik Boko Haram, rekoč, da se mu je tožnik zasmilil, ker je iste starosti kakor njegov sin. Tožnika je posvaril, da bo usmrčen, če se navedeni organizaciji sam ne bo pridružil, ker pred Boko Haram, ki je navzoč po vsej državi, ne bi bil varen nikjer v Nigeriji. Na ustnem zaslišanju je tožnik izpovedal, da je Boko Haram kot islamistična organizacija v Nigeriji prepovedana. Kljub temu naj bi tožnikov oče želel, da bi se ji pridružil tudi tožnik, ko dopolni 18 let, četudi je bila tožnikova družina katoliške vere.

3. Tožena stranka je ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca iz 27. člena ZMZ, saj je ocenila, da so njegove navedbe glede razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, neverodostojne in malo verjetne. Ocenila je tudi, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite, saj je ocenila, da mu ne grozi resna škoda iz 26. člena ZMZ.

4. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi uveljavlja vse tožbene ugovore iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V zvezi s kršitvami določb postopka zatrjuje, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na COI (Country of Origin Information), s katerim ga ni seznanila in se je tako prvič seznanil s tem dokumentom s prejemom izpodbijane odločbe. Gre za dokument Notranjega ministrstva VB iz junija 2015, ki ga tožena stranka citira skozi celotno odločbo. Ker s tem dokumentom ni bil seznanjen pred izdajo odločbe, mu je bila odvzeta pravica do izjave oziroma do obrambe. Poleg tega gre še za dodatno bistveno kršitev določb postopka, saj izpodbijane odločbe na več (navedenih) mestih ponovno ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ne pojasni, v čem in kako tožnikove izjave odstopajo od preučenih informacij. Prav tako se tožena stranka ni ukvarjala s tožnikovimi razlogi za nepredložitev dokazov.

5. Nadalje tožnik zatrjuje, da je strah pred preganjanjem zaradi prisilne mobilizacije skupini Boko Haram utemeljen razlog za preganjanje bodisi zaradi (ne)pripadnosti posebni družbeni skupini, bodisi zaradi političnega (ne)prepričanja. Vseskozi izpoveduje, da bi bil ob vrnitvi v Nigerijo izpostavljen preganjanju s strani Boko Haram, saj mu grozi bodisi smrt bodisi prisilna priključitev k Boko Haram, četudi tožnik ne pripada tej družbeni skupini, ker ni njen član oziroma ne deli njihovega političnega prepričanja. Je pa bil član te skupine, ki se je vsi bojijo, njegov oče. 6. Tožnik nadalje zatrjuje, da je zmotno ugotovljeno stanje v izvorni državi, ki ga je tožena stranka oprla na selektivno izbrane dele poročila Notranjega ministrstva VB iz junija 2015 in je dele, ki so tožniku v korist, prezrla. Tožnik se sklicuje tudi na dokument Avstrijskega centra za raziskave in dokumente v zvezi s COI z dne 4. 2. 2016. Tudi iz poročila AI izhaja, da v Nigeriji obstaja notranji oborožen konflikt, da pravosodni sistem v Nigeriji ne deluje, da Nigerija ni sposobna zaščititi civilnega prebivalstva in da Boko Haram novači tako muslimane, kot tudi kristjane.

7. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito po ZMZ oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

8. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena ZUS-1 sodišču predložila predmetne upravne spise in obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

9. Tožba je utemeljena.

10. Po presoji sodišča tožnik v tožbi utemeljeno opozarja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku svojo odločitev oprla na COI (Country of original information) in sicer na dokument Notranjega ministrstva VB iz junija 2015, ki do izdaje izpodbijane odločbe ni bil del upravnega spisa. Zato bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe, skladno z določbo 22. člena ZMZ, tožnika s tem dokumentom, ki vsebuje informacije o razmerah v njegovi izvorni državi, seznaniti in mu dati možnost podaje njegovega pisnega ali ustnega mnenja. Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi tožena stranka o teh informacijah tožnika seznanila in mu dala možnost, da se o njih izjasni. S tem je tožena stranka bistveno kršila pravila postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato že zaradi navedenega razloga moralo tožbi ugoditi.

11. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče glede na predmet odločanja v konkretnem primeru, to je v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite, posebej opozarja, da se bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku, čeprav tožnik tega v tožbi posebej ne izpodbija, ukvarjati tudi z ugotavljanjem tožnikove identitete. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je namreč s tem v zvezi navedla, da je zato, ker tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta, podan dvom o njegovi zatrjevani identiteti. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem. Pred vložitvijo ponovne prošnje je bil v Slovenijo vrnjen iz Avstrije. Navedeno pa po mnenju sodišča pomeni, da je tožena stranka imela podlago za ugotavljanje tožnikove identitete.

12. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, navajal svoj strah pred skupino Boko Haram. Tožnik je v postopku zatrjeval, da bo v primeru vrnitve v Nigerijo prisilno mobiliziran k tej skupini. Smiselno je torej zatrjeval, kot to navaja tožnik v tožbi, (ne)pripadnost posebni družbeni skupini oziroma politično (ne)prepričanje. Čim pa tožnik zatrjuje (ne)pripadnost posebni družbeni skupini oziroma politično (ne)prepričanje, je to lahko eden od razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ, zaradi katerega se prosilcu lahko podeli mednarodno zaščito v obliki statusa begunca. Zato zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da tožnikovega strahu ni mogoče povezati z razlogi preganjanja, ni pravilen. V zvezi s tem sodišče še opozarja, da tožnik v svoji prošnji na vprašanje, ali je bil kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ni izrecno odgovoril niti z da niti z ne, temveč je povedal, da se bo moral ob polnoletnosti na podlagi dogovora njegovega očeta z organizacijo Boko Haram, pridružiti tej skupini, ki ne napada samo kristjanov, temveč tudi muslimane.

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožena stranka pri svoji odločitvi upoštevala tudi poročila o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, kot tudi poročila, ki jih je sama pridobila. Na podlagi preučenih informacij je ugotovila, da tožnikove izjave odstopajo od preučenih informacij, v zvezi s čemer se sodišče strinja s tožnikom, da je tožena stranka to zgolj zapisala, ne pa tudi pojasnila.

14. Po presoji sodišča je utemeljen tudi tožbeni očitek, da se tožena stranka ni ukvarjala s tožnikovimi razlogi v zvezi z nepredložitvijo dokazov. Po določbi drugega odstavka 21. člena ZMZ mora prosilec sam predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. S tem v zvezi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedeno le, da tožnik svojih trditev ni z ničemer dokazal, niti ni podal utemeljenih razlogov, zakaj dokazov ne more predložiti. Iz tožnikovih prošenj je razvidno, da je tožnik ob podaji prve prošnje v zvezi z dokazi navajal, da je potni list izgubil v Srbiji, ob podaji druge prošnje pa je navajal, da ne ve, kje naj jih dobi oziroma da bo to zelo težko. Tožnik je torej razloge za nepredložitev dokazov podal, iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, zakaj so ti razlogi neutemeljeni razlogi.

15. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka navedene pomanjkljivosti odpraviti v skladu s stališči te sodbe. Najprej bo morala ponovno presoditi vse pogoje za priznanje statusa begunca v smislu 27. člena ZMZ. Če bo ugotovila, da le-ti niso podani, bo morala, ob upoštevanju informacij o tožnikovi izvorni državi, jasno presoditi še pogoje za priznanje subsidiarne zaščite z vidika resne škode v smislu 28. člena ZMZ.

16. Sodišče v tej zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 65. člena ZUS-1, četudi je tožnik v svojem primarnem tožbenem zahtevku smiselno uveljavljal prav to s tem, da je sodišču predlagal, naj mu sodišče prizna mednarodno zaščito po ZMZ. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, poleg tega narava stvari v danih okoliščinah obravnavanega primera niti ne zahteva meritornega odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji sodnega senata, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).