Jedro

O nelikvidnosti terjatve je mogoče govoriti le, če ta očitno ne obstoji.

Zmotno je pritožbeno stališče, da terjatvi obeh pravdnih strank nista bili pobotljivi, ker ni bil podan pogoj istovrstnosti terjatev, ker je vtoževana terjatev denarna, toženka pa je v pobot uveljavljala „neoddelane dni“ tožnice. Tožena stranka je namreč v prvostopenjskem postopku nedvoumno navedla, da je s pobotno izjavo terjala vračilo preveč plačanega dela tožnice, ki ga slednja ni opravila in da torej za plačilo preveč plačanega ni bilo podlage v sklenjeni pogodbi o zastopanju in njenih aneksih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 48528/2008 z dne 09. 09. 2008 razveljavilo za glavnico 379,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 04. 2008 do plačila in za izvršilne stroške v znesku 136,00 EUR in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga „kršitve določil ZPP in napačne uporabe materialnega prava“ in predlagala spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v prvostopenjskem postopku višini po toženi stranki zatrjevanega preplačila in njenemu izračunu le-tega ni ugovarjala, pač pa je izpodbijala temelj predpravdno pobotane nasprotne terjatve tožene stranke z zanikanjem dogovora o nadomestitvi manjkajočih dnevov z delom kasneje. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo razloga za dvom v pravilnost izračuna preveč plačanega tožničinega dela v mesecih oktober 2007, december 2007 in februar 2008. Vprašanje pravilnosti tega izračuna izpostavlja tožnica šele v pritožbi, sklicujoč se na strukturo mesečnega plačila iz dopisa tožene stranke (za delo in prispevke) ter glede dejanskih izplačil tožene stranke, iz katerih naj bi ne bilo razvidno, kateri del predstavlja plačilo za delo in kateri del stimulacijo, zaradi česar naj bi ne bilo mogoče preizkusiti višine toženkinega preplačila. S tem pa tožeča stranka izpodbija v sodbi ugotovljeno dejansko stanje o višini preplačil tožene stranke, ki pa v sporih majhne vrednosti po 1. odstavku 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog. Navedeni pritožbeni očitek se tako izkaže v pritožbenem postopku kot neupošteven.

Ker prvostopenjskemu sodišču glede na tožničino neprerekanje višine toženkinih preplačil dokazov ni bilo treba izvajati (primerjaj 2. odstavek 214. člena ZPP), se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP o nedokazanosti višine toženkinih preplačil in nepreizkusljivosti sodbe v tem delu.

Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki plačala delo tudi za tiste dni, ko tožeča stranka ni delala. Ker, kot zgoraj obrazloženo, višina dnevnega zaslužka med pravdnima strankama v prvostopenjskem postopku ni bila sporna, je prvostopenjsko sodišče nadalje ugotovilo, da plačilo tožene stranke za delo tožeči stranki za dni, ko slednja ni delala, ni imelo podlage v sklenjeni pogodbi in aneksih. Materialnopravno zmotna je zato pritožbena trditev, da nasprotna terjatev tožene stranke, ki jo je ta predpravdno pobotala, ni likvidna. O nelikvidnosti terjatve je mogoče govoriti le, če ta očitno ne obstoji. Prvostopenjsko sodišče pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je terjatev tožene stranke v času njene pobotne izjave obstajala. Zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da terjatvi obeh pravdnih strank nista bili pobotljivi, ker ni bil podan pogoj istovrstnosti terjatev, ker je vtoževana terjatev denarna, toženka pa je v pobot uveljavljala „neoddelane dni“ tožnice. Tožena stranka je namreč v prvostopenjskem postopku nedvoumno navedla, da je s pobotno izjavo terjala vračilo preveč plačanega dela tožnice, ki ga slednja ni opravila in da torej za plačilo preveč plačanega ni bilo podlage v sklenjeni pogodbi o zastopanju in njenih aneksih. Po 1. odstavku 190. člena OZ je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti. Da je tožeča stranka prejela neupravičeno plačilo za delo, ki ga ni opravila, torej je prejela denar, ni sporno, zato ne more biti dvoma, da je bila terjatev tožene stranke, ki jo je predpravdno pobotala, denarna terjatev. Materialnopravno pravilno je zato sklepanje prvostopenjskega sodišča, da so bile ob toženkini pobotni izjavi izpolnjene vse materialne predpostavke za pobot po 311. členu OZ.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali delno za neupoštevne (kolikor so se nanašali na ugotovljeno dejansko stanje), delno pa za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP in je posledica njenega neuspeha v pritožbenem postopku.