Jedro

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni opravila s pogodbo dogovorjenega dela tako, da bi bil dosežen končni rezultat dela kot pogoj uspešnosti dela, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati in se opredeljevati glede dogovora o višini plačila. Zahtevek je namreč bil zavrnjen že po temelju in na takšno odločitev dogovor o višini plačila ni imel vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 09. 2007 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.876,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre v obravnavanem primeru resnično za podjemno pogodbo, pri čemer pa sodišče prve stopnje zmotno ugotovi, da ima podjemnik pravico zahtevati plačilo samo, če je dosegel končni rezultat. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) namreč nikjer ne vsebuje določbe, ki bi vsebovala podjemnikovo pravico do plačila za opravljeno delo zgolj v primeru, da je dosegel dogovorjeni končni rezultat. V 640. členu je celo določeno, da če ima opravljeno delo napake, se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Tolmačenje, kot ga da sodišče prve stopnje, bi bilo neživljenjsko, saj v takem primeru vsak podjemnik, ki bi opravil svoje delo z napakami, ne bi imel pravice do nobenega plačila. Poleg tega je tožena stranka tista, ki s svojim ravnanjem ni spoštovala določil podjemne pogodbe. Tožnica od dogovorjenega dela ni poskrbela le za sklenitev aneksa k pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja ter za sestavo in vložitev zemljiškoknjižnega predloga. Nadalje pritožba zatrjuje in utemeljuje obstoj dogovora med strankama za plačilo 15.000,00 EUR za dogovorjeno delo. Oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica sama odstopila od nadaljnjega dela, ker je to storila, kot je zaslišana kot stranka izpovedala, zaradi resnih groženj drugih. O teh grožnjah in o tem njenem odstopu se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tožnica je posel želela v celoti dokončati, vendar ji tega drugi zaradi njihovih lastnih interesov niso dovolili. S pričo M. je tožeča stranka dokazala svoje naprezanje za dokončanje posla in njene nemajhne aktivnosti pri njegovem opravljanju. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana, ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z višino dogovorjenega plačila, saj tožeča stranka svojega dela ni dokončala iz razlogov na strani tožene stranke, v posledici česar je upravičena na podlagi 648. čl. OZ do celotnega dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške. Vendar tožena stranka od pogodbe sploh ni odstopila, ampak je samovoljno dokončala delo z drugimi, kar je v nasprotju z načeli obligacijskega prava in je tudi zato tožnica upravičena do celotnega plačila. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z zatrjevanimi ovirami za dolgotrajnost posla in je zato tožena stranka neutemeljeno dokončala posel z drugimi osebami. Nedvomno je tožena stranka tožnico ovirala in omejevala pri dokončanju posla.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prepričljivi in na navedbah strank ter izvedenih dokazih temelječih so razlogi sodišča prve stopnje (glej 3. odst. na 5. strani izpodbijane sodbe). da sta pravdni stranki s tu obravnavanim obligacijskem razmerju dogovorili končni uspeh oziroma rezultat, ko se je tožeča stranka s prevzetim poslom zavezala, da bo opravila vsa potrebna opravila, da se bo v korist S. d.o.o. lahko vknjižila v zemljiški knjigi lastninska pravica na od tožene stranke kupljenem poslovnem lokalu. V odgovor pritožbi, ko ta trdi, da v OZ ni določbe o upravičenosti do dogovorjenega plačila le z dosego končnega rezultata dela, je pojasniti, da je pomembno, da ni določbe, ki bi to prepovedovala. Po drugem členu OZ namreč udeleženci obligacijskega razmerja lahko uredijo svoje obligacijsko razmerje celo drugače, kot je določeno v OZ, razen v primeru kogentnih določb o ureditvi določenega razmerja. Ker torej OZ dogovora o vezanosti plačila na končni rezultat ne prepoveduje, ni zakonske ovire za takšen dogovor. Da je takšen dogovor posredno predviden tudi v OZ, izhaja iz 3. odst. 642. čl. OZ, po katerem naročnik ni dolžan izplačati plačila, preden ne pregleda izvršenega dela in ga ne potrdi, razen če ni drugače dogovorjeno. Vsled navedenega so za odločitev o tožbenem zahtevku in zato tudi o pritožbi irelevantne pritožbene navedbe o obsegu opravljenega dela oziroma o količini neopravljenega dela, kakor tudi o nemajhni aktivnosti tožnice pri opravljanju dogovorjenega posla.

6. Zmotno se pritožba sklicuje na 640. čl. OZ, ko zatrjuje upravičenost do plačila v primeru napake izvršenega dela. Tožnica namreč ni opravila dela z napako, ampak dela s končnim dogovorjenim rezultatom sploh ni opravila. V kolikor bi šlo za delo z napako, potem bi bilo delo opravljeno dokončno in bi bilo ali bi se štelo za prevzeto po naročniku. Ker pa delo ni bilo dokončano, ob upoštevanju dogovora o rezultatu dela, delo ni bilo, niti ni moglo biti prevzeto.

7. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni opravila s pogodbo dogovorjenega dela tako, da bi bil dosežen končni rezultat dela kot pogoj uspešnosti dela, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati in se opredeljevati glede dogovora o višini plačila. Zahtevek je namreč bil zavrnjen že po temelju in na takšno odločitev dogovor o višini plačila ni imel vpliva.

8. Pritožbeno sodišče šteje za prepričljivo in na dokazih temelječo tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica prenehala z izpolnjevanjem dogovorjene obveznosti, smiselno torej, da je ona odstopila od pogodbe, kar enako velja za zaključek, da tožnica ni dokazala, da bi prenehala z izpolnjevanjem obveznosti, ker bi izpolnjevanje le-te preprečila tožena stranka ali bi to storila zaradi pritiskov tretjih oseb. O teh svojih ugotovitvah poda sodišče v razlogih izpodbijane sodbe dovolj obsežne in prepričljive razloge, da se z njimi da preizkusiti pravilnost odločitve v tem delu (glej zadnji odstavek na 7. strani ter 1. in 2. odstavek na 8. strani). Tako tožnici ne gre vtoževano plačilo niti na v pritožbi zatrjevanem temelju 628. čl. OZ, ker od pogodbe ni odstopila tožena stranka, ampak je to storila tožeča stranka.

9. Čeprav sodišče prve stopnje svojo odločitev o tožbenem zahtevku temelji na XI. poglavju OZ, ki ureja podjemno pogodbo, in se na določbe istega poglavja sklicujeta tudi pravdni stranki, ko utemeljujeta oziroma izpodbijata utemeljenost zahtevka, torej med pravdnima strankama ni sporno, da je predmetno pogodbo opredeliti kot podjemno, ima pritožbeno sodišče v takšno materialnopravno podlago tožbenega zahtevka pomisleke, ker ocenjuje, da je obravnavano pogodbo opredeliti kot pogodbo o naročilu (mandat), ali vsaj kot mešano pogodbo z elementi podjemne pogodbe in mandata. Zato se bo v nadaljevanju opredelilo še o morebitni utemeljenosti tožbenega zahtevka, v kolikor obravnavano pogodbeno razmerje med pravdnima strankama opredelimo kot mandat. 10. Ob že potrjeni pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je od pogodbe odstopila tožeča stranka, ko je prenehala z njenim izvrševanjem, bi bilo pri pogodbi o naročilu glede morebitnega plačila za opravljeno delo uporabiti določbo 779. čl. OZ, po kateri ima prevzemnik naročila pravico do sorazmernega dela plačila, če je brez svoje krivde opravil naročilo samo deloma. Torej tožbeni zahtevek ni utemeljen niti na tej materialnopravni podlagi, saj po prav tako že potrjeni pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati nobenega zatrjevanega razloga za odstop od pogodbe, to pomeni odstop po njeni krivdi (za odstop ni bilo razlogov). Ker pa je bila obravnavana pogodba sklenjena z obligacijo končnega uspeha oziroma rezultata, ta končni rezultat pa ni bil dosežen, je tudi to razlog, da tožnica ni upravičena do delnega plačila dogovorjene nagrade niti po 2. odst. 779. čl. OZ.

11. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Tožeča stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej ta strošek za pritožbeni postopek ni bil potreben.