Jedro

Sodna praksa je v času nestabilnih gospodarskih gibanj in visoke inflacije sprejela stališče, da prilagajanje tožbenega zahtevka spremenjenim denarnim razmeram in s tem spremenjeni kupni moči ne pomeni spremembe tožbe (primerjaj Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana, ČZ Uradni list, 1996, str. 174). Sodna praksa se je pri tem oprla na 2. odstavek 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in tako uporabila enako pravilo, kot velja za premoženjsko škodo. Zato se tudi zamudne obresti odmerjajo šele od sodbe dalje. Smiselno uporabo te določbe je narekovala in jo še vedno narekuje razlaga 2. odstavka 200. člena ZOR.

Toženec je bil v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe. On je bil tisti, ki je imel nabito strelno orožje v gostilni, ki je to konkretno orožje poznal in ga tudi razkazoval z izročitvijo tožniku, ne da bi ga prej izpraznil. On je bil torej tisti, ki je bil imetnik nevarne stvari in je sprožil verigo nevarnih ravnanj. S tem, ko se je nato lotil praznjenja revolverja na povsem neprimeren način, je opravljal tudi nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožniku plačati odškodnino za škodo, ki mu jo je povzročil dne 25.9.1986, v skupnem znesku 8.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.1997 dalje. V prisojenem znesku je upoštevalo razmerje soodgovornosti za nastalo škodo, in sicer 80% odgovornosti v breme toženca, 20% pa tožnika. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke. V odločitev o temelju ni posegalo, pač pa je znižalo prisojeno odškodnino tako, da je tožniku prisodilo za vse oblike nepremoženjske škode in ob upoštevanju deljene odgovornosti odškodnino v skupnem znesku 6.600.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. in 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP (predvsem 2. točko 1. odstavka 354. člena v zvezi s 5. točko 71. člena ZPP in 13. točko 2. odstavka 354. člena ZPP) ter revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek nad 1.125.000,00 SIT s pripadki stroškovno zavrne oz. sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne drugemu senatu sodišča prve stopnje v novo sojenje. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje odločalo v senatu, ki je bil nepravilno sestavljen. V njem je sodeloval D. U., ki je kot sodnik posameznik odločal na prvi stopnji v zadevi P 141/88 Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Sežani, v kateri je tekla pravda med istima strankama in iz istega škodnega dogodka, le da je bil predmet le materialna škoda. Isti sodnik je nato začel obravnavati tudi zadevo, ki je predmet tega postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da je kot predsednik senata vodil glavno obravnavo dne 5.3.1991, kakor tudi 30.9.1991 sporočil odločitev o tem, da ne bo dovolil preklica glavne obravnave. Šele v oktobru 1991 je zadevo prevzel drug sodnik. Zato je nerazumljivo, da je sodnik D. U. sodeloval kot poročevalec v senatu sodišča druge stopnje, ki je odločalo o pritožbi v tej zadevi. S tem sta bili kršeni načeli dvostopenjskega sojenja in nepristranskosti sodišča. Sodišči sta nadalje bistveno kršili ZPP pri razsoji o soodgovornosti pravdnih strank. Prekoračili sta pooblastili v zvezi s prosto presojo dokazov, sodbi pa tudi nimata razlogov o odločilnih dejstvih.

Ugotovljeno je bilo, da je toženec lovec, in kot tak strokovnjak za ravnanje s strelnim orožjem, spregledano pa nesporno dejstvo, da je tudi tožnik lovec in da mora zanj veljati enako. Revident nadalje ugovarja, da prilagajanje zahtevka spremenjenim razmeram ne more posegati tako daleč, kot v tej pravdni zadevi. V obravnavani zadevi ni šlo le za usklajevanje spremenjeni vrednosti denarja oz. kupni moči, temveč za spremenjene okoliščine, ki že sodijo v področje spremembe tožbe in s tem tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zastaranjem. Tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Končno meni, da tudi znižana odškodnina še vedno odstopa od splošno sprejetih meril iz sodne prakse in ni primerljiva s podobnimi primeri. Zato je tudi v tem delu kršeno materialno pravo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Očitanih kršitev določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ni bilo.

Neutemeljen je očitek revidenta, da je pri izdaji sodbe sodišča druge stopnje sodeloval sodnik D. U., ki bi moral biti po zakonu izločen. Prav ima sicer tožena stranka, da je na začetku tega pravdnega postopka določena pravdna dejanja opravil navedeni sodnik, vendar je že pri prvem sojenju izdal sodbo drug sodnik. Ta sodba je bila nato tudi razveljavljena. V ponovnem postopku na prvi stopnji D. U. ni več sodeloval. Predmet sedanje revizijske presoje pa sta le sodbi sodišč druge in prve stopnje, ki sta bili izdani v ponovnem postopku.

Kar zadeva ugovor, da je sodnik D. U. sodeloval tudi v pravdi, v kateri je bilo odločeno med istima strankama iz istega škodnega dogodka, vendar o materialni škodi (opr. št. P 141/88), pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za odločanje o isti zadevi. Gre za dva različna tožbena zahtevka, ki imata skupno le to, da izvirata iz enega škodnega dogodka. Vendar pa imata zahtevek za povrnitev gmotne škode in zahtevek za povrnitev negmotne škode različno podlago, predvsem dejansko, deloma pa tudi pravno (pravno priznana - pravno nepriznana škoda).

Med postopkom tako ni prišlo do kršitve iz 2. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v povezavi s 5. točko 1. odstavka 71. člena tega zakona. Načelo dvostopenjskega sojenja in načelo nepristranskosti z dejanji sodnika D. U. nista bili kršeni.

Nobene bistvene kršitve med postopkom tudi ni bilo pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka. Da je tudi tožnik lovec, sta sodišči posebej poudarili (4. stran prvostopne sodbe in 3. stran drugostopne sodbe), in to je bil tudi eden od razlogov, da sta ugotovili njegovo soodgovornost. Svojo odločitev sta tudi zadostno in jasno obrazložili. Smiselno uveljavljane kršitve iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP tako ni bilo. Izpodbijanje dokazne presoje pa je na revizijski stopnji prepovedano (3. odstavek 385. člena ZPP). Slednje velja tudi v primeru, ko stranka to kršitev formalno uveljavlja v okviru kršitve načela proste presoje dokazov.

Toženec nadalje ugovarja, da je sodišče napačno ravnalo, ko je dopustilo večkratno prilagoditev tožbenega zahtevka spremenjenim razmeram. Meni, da gre za nedopustno spremembo tožbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodna praksa v času nestabilnih gospodarskih gibanj in visoke inflacije sprejela stališče, da prilagajanje tožbenega zahtevka spremenjenim denarnim razmeram in s tem spremenjeni kupni moči ne pomeni spremembe tožbe (primerjaj Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana, ČZ Uradni list, 1996, str. 174). Sodna praksa se je pri tem oprla na 2. odstavek 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in tako uporabila enako pravilo, kot velja za premoženjsko škodo. Zato se tudi zamudne obresti odmerjajo šele od sodbe dalje. Smiselno uporabo te določbe je narekovala in jo še vedno narekuje razlaga 2. odstavka 200. člena ZOR.

Sodišči tako nista kršili 190. člena ZPP, ko sta uskladitev tožbenega zahtevka dovolili. Sicer zmotna opredelitev, da gre za privilegirano spremembo tožbe po 2. odstavku 191. člena ZPP, ni pripeljala do zmotne odločitve.

Ker med postopkom tudi ni bilo kršitev, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), revizijski ugovor bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločali o temelju tožbenega zahtevka.

Pravilna je presoja o soodgovornosti tožnika. Navedeno je že bilo, da revident neutemeljeno očita sodiščema, da nista upoštevali tožnikovih lovskih izkušenj. Prav to dejstvo je bilo poglavitni razlog za ugotovitev njegove soodgovornosti. Vendar pa tudi po presoji vrhovnega sodišča soodgovornost tožnika ne more biti višja. Toženec je bil v kazenskem postopku obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe. On je bil tisti, ki je imel nabito strelno orožje v gostilni, ki je to konkretno orožje poznal in ga tudi razkazoval z izročitvijo tožniku, ne da bi ga prej izpraznil. On je bil torej tisti, ki je bil imetnik nevarne stvari in je sprožil verigo nevarnih ravnanj. S tem, ko se je nato lotil praznjenja revolverja na povsem neprimeren način, je opravljal tudi nevarno dejavnost. Nobenega od ekskulpacijskih razlogov, razen tožnikove delne krivdne odgovornosti, ni uspel dokazati. Z odločitvijo o višini soodgovornosti tožnika sodišči zato nista kršili 174., 177. in 192. člena ZOR v njegovo škodo.

V okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče obravnavalo tudi ugovor proti spremembi tožbe, kolikor je toženec z njim ugovarjal zastaranje. Ta ugovor namreč sodi med materialnopravne ugovore. Vendar pa ga toženec konkretneje med postopkom (tudi ne v reviziji) ni opredelil. Če bi tožnik med postopkom uveljavljal novo škodo, bi zastaranje teklo od nastanka nove škode dalje in ne od škodnega dogodka, kot trdi toženec. Katero škodo pa bi tožnik moral uveljavljati že v tožbi, pa tega ni storil, revident ne pove. Tudi tek zastaralnega roka napačno šteje od škodnega dogodka dalje, saj za konkretni primer velja 377. člen ZOR. Navedeni revizijski ugovor zato ni utemeljen.

Toženec končno zgolj pavšalno trdi, da je prisojena odškodnina previsoka. Revizijsko sodišče z odločitvijo na drugi stopnji soglaša. Pri presoji odškodnine za negmotno škodo po 200. in 203. členu ZOR mora sodišče, poleg izrecno navedenih meril iz 2. odstavka 200. člena ZOR, ki so objektivne narave, upoštevati predvsem individualizacijo oz. konkretizacijo vsakega posameznega primera, za kar ima osnovo v 1. odstavku navedenega člena ZOR. Tožnikov primer je nenavaden in zato težko primerljiv z že objavljenimi primeri iz sodne prakse. Prav kompleksnost poškodb, ki jih je povzročil strel, in vse s tem zvezane težave in komplikacije, ki so se vrstile daljši čas po dogodku, posebej pa kronični pankreatitis kot trajna posledica, so zahtevale poseben pristop. To velja za vse oblike negmotne škode. Zato tudi za to odločitev velja ugotovitev, da s prisojeno odškodnino ni bilo kršeno materialno pravo v škodo tožene stranke. Podrobnejše analize posameznih poškodb in razlogov za prisojo posameznih postavk odškodnine pa revizijsko sodišče ne ponavlja, ker je revizija pavšalna in ne vsebuje nobenega ugovora zoper katerokoli konkretno ugotovitev o poškodbi ali njenih posledicah.

Zaradi vsega navedenega je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.