Jedro

Za nejasno določilo gre namreč takrat, ko je sporno določilo, katerega pomena ni mogoče enopomensko opredeliti niti po primarnem razlagalnem pravilu iz 2. odst. 82. čl. OZ (tj. namenski oziroma teleološki razlagi) niti z uporabo drugih metod razlage. V tem primeru ne gre za nejasna določila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se 5. točka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se stroški znižajo za 354,24 EUR (na 393,00 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (3. in 4. točka), potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo prva tožeča stranka vknjižila kot lastnik do 557/10.000, druga tožeča stranka do 271/10.000 pri nepremičnini parc. št. 233/2 k. o. T. (1. in 2. točka izreka). Za parc. št. 233/3, 233/4 in 233/5 k. o. T. pa je tak zahtevek zavrnilo (3. in 4. točka izreka). Tožečima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 747,24 EUR (5. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakon o pravdnem postopku (ZPP; UL RS 26/99 s kasnejšimi spremembami) in pritožbenemu sodišču predlagala, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožečih strank, ki so jima nastali v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Prvemu sodišču očita, da je storilo dve absolutni bistveni kršitvi iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, in sicer zaradi protispisnosti ugotovitve, da do vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo, ker si stranke različno razlagajo določila sklenjenih pogodb in zaključka, da gre pri obravnavanih stanovanjih za etažno lastnino. Pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo jezikovni pomen pogodbe na podlagi 82. čl. Obligacijskega zakonika (OZ; UL RS 83/01 s kasnejšimi spremembami). Prvo sodišče bi po njunem moralo uporabiti določbo 83. čl. OZ in bi pogodbena določila moralo razlagati v njuno korist. Ne strinjata se z odločitvijo prvega sodišča, da je šlo le za prodajo stanovanj, temveč je šlo za prodajo solastniškega deleža na celotni nekdanji nepremičnini parc. št. 233, kar izhaja že iz besedila sklenjenih pogodb, pri čemer po njunem mnenju način določitve solastniškega deleža glede na neto stanovanjsko površino ne določa predmeta pogodbe. Pritožujeta se tudi zoper odločitev o stroških in poudarjata, da bi prvo sodišče moralo priznati enotno nagrado po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; UL RS 67/08) za vse tri naroke in ne za vsak narok posebej.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi z odgovorom.

4. Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov postopka.

5. Prvo sodišče je glede odločitev o glavni stvari v celoti in pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

6. Očitana kršitev določb postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. (t. i. protispisnost) ni podana. Pritožnika iz konteksta iztrgata nebistveni del obrazložitve in ga prikazujeta kot protispisnost. Sporni stanovanji v zemljiško knjigo nista vpisani kot etažna lastnina, kar ni sporno in tudi prvo sodišče ne izhaja iz takšne podlage, drži pa, da do vpisa v zemljiško knjigo, kot ga želita pritožnika, ni prišlo zaradi tega, ker si pravdne stranke pogodbi o nakupu stanovanja razlagajo različno.

7. Prvo sodišče je pravilno uporabilo določbo 82. čl. OZ, saj v konkretnem primeru iz 2. čl. izhaja, da sta predmeta obeh Pogodb o prodaji in nakupu stanovanj (v nadaljevanju pogodb) stanovanji v neto izmeri 42,11 m2 oziroma 20,51 m2, kar predstavlja 557/10.000 oz. 271/10.000 v razmerju do celotne nepremičnine, in sicer (le) večstanovanjske hiše. Besedna zveza »celotna nepremičnina« ni odločilnega pomena, saj je za njo jasno napisano, da je s celotno nepremičnino mišljena večstanovanjska hiša in ne celotna nekdanja nepremičnina parc. št. 233. Navedba »večstanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem« v 1.2 točki 1. čl. pogodb, na katero se sklicujeta pritožnika, ne vpliva na drugačno razlago pogodbe, saj gre le za ugotovitev, da je tožena stranka lastnik celotne nekdanje parcele št. 233. 8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi prvo sodišče moralo uporabiti določbo 83. čl. OZ, češ da naj bi šlo za nejasna pogodbena določila. Za nejasno določilo gre namreč takrat, ko je sporno določilo, katerega pomena ni mogoče enopomensko opredeliti niti po primarnem razlagalnem pravilu iz 2. odst. 82. čl. (tj. namenski oziroma teleološki razlagi) niti z uporabo drugih metod razlage. Kot je pojasnjeno v prejšnji točki obrazložitve, v obravnavani zadevi ne gre za nejasna določila. Pritožbene navedbe si v tem tudi nasprotujejo, saj pritožnika najprej zahtevata uporabo 83. čl. OZ, nato pa uporabo metode razlage po 2. odst. 82. čl. OZ, pri kateri se upošteva namen pogodbenih strank, tj. vpis v zemljiško knjigo, ki na stanovanjih kot nesamostojnih delih zemljišča ni mogoč.

9. Prvo sodišče je imelo za svoje prepričanje, da sta tožnika kupila le stanovanji, utemeljeno oporo tudi v izpovedbi priče D.H., češ da sta se deleža računala glede na neto stanovanjsko površino. Izračun pokaže, da gre za neto stanovanjsko površino 756 m2, kar je ta priča tudi izpovedala, čemur tožeči stranki nista ugovarjali. Na njuni strani pa bi bilo trditveno in dokazno breme, da je delež, ki opredeljuje predmet njunega nakupa, izračunan proti celotni nekdanji parceli 233, ne le na stavbišču. Dokaza z izvedencem, da njuni stanovanji predstavljata navedena deleža v razmerju do cele nekdanje parcele št. 233 (povezanost trditvenega in dokaznega bremena), tožnika tako sploh nista predlagala. Pritožbena navedba, da način določitve solastniškega deleža ne pove, kaj sta pritožnika pridobila s pogodbo, je tako neutemeljena.

10. Na podlagi 353. čl. ZPP je bilo zato treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (3. in 4. točka) potrditi, saj pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), pa v postopku pred sodiščem prve stopnje glede izpodbijanega dela sodbe tudi ni bilo.

11. Le glede stroškov tožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 442,80 EUR (3 x 147,60 EUR), pri čemer je za vsak narok priznalo nagrado, moralo pa bi jo le enkrat. Pravi pomen besedne zveze »Nagrada za narok« je namreč takšen, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke (tako Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 56/2011 z dne 14. 04. 2011). Tožeči stranki je tako treba priznati nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 159,90 EUR, nagrado za pristop na narok po tar. št. 3102 v znesku 147,60 EUR, pavšal po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar skupaj znaša 327,50 EUR, povečano za 20% DDV v višini 65,50 EUR. Skupno z DDV znašajo celotni pravdni stroški 393,00 EUR. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo vsled povedanega treba ustrezno spremeniti, in sicer zmanjšati za 354,24 EUR (3. tč. 365. čl. ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Tožnika sta s pritožbo delno uspela le glede stranske terjatve, zato do povračila pritožbenih stroškov nista upravičena. Tožena stranka mora trpeti svoje stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer prispeval k odločitvi.