Jedro

Dokončnost upravne odločbe, s katero se odloča o vprašanju obstoja neke pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna tudi odločitev o glavni stvari (predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP), je tisti mejnik, s katerim ZUP v 152. členu pogojuje nadaljevanje odločanja o glavni stvari v primerih, ko je upravni organ prekinil postopek, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu.

Glede na določbo 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP stranski udeleženec ne more uspešno uveljavljati ugovorov, s katerimi ne varuje svojih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dovolila Direkciji Republike Slovenije za ceste (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) gradnjo II. faze obvoznice Šmarjeta za pododsek od profila P9 v km 2.7 +20,00 do profila P21 v km 2.9 + 70,00 na tam naštetih zemljiščih k.o. ... po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki ga je izdelal A. d.o.o., št. ..., december 2008 in pod v nadaljevanju naštetimi pogoji. V izreku je med drugim navedeno, da gradnja tega dela trase obsega izgradnjo vozišča z robnima pasovoma, hodnika za pešce, bankine ob vozišču in hodniku za pešce, izgradnjo dveh avtobusnih postajališč brez nadstrešnic, prometno signalizacijo, cestno razsvetljavo, površinskega odvodnjavanja meteornih voda s plitvimi koritnicami, meteorno kanalizacijo, prestavitev obstoječe infrastrukture in zaščito podzemnih vodov ter ureditev obcestnega prostora s potrebnimi protihrupnimi zaščitami.

Iz obrazložitve je razvidno, da pogoje za načrtovano gradnjo ureja Odlok o lokacijskem načrtu obvoznice Šmarjete (v nadaljevanju odlok), da PGD povzema določila odloka in da so predvideni posegi ob upoštevanju dopustnih toleranc iz lokacijskega načrta z njim v celoti skladni. Nadalje je razvidno, da sta v postopku kot lastnika zemljišč, ki segajo v območje za določitev strank, sodelovala tudi oba tožnika, ki sta vztrajala pri zahtevi, da se jima vrneta razlaščeni zemljišči parc. št. ..., obe k.o. ... in da se postopek za izdajo gradbenega dovoljenja prekine. Po vpogledu v zadevo št. ..., ki se nanaša na postopek razlastitve, je toženka ugotovila, da je bil zahtevek tožnikov za vrnitev razlaščenih nepremičnin z odločbo iste upravne enotes z dne 15. 5. 2009 zavrnjen. Ker je investitorka v razlastitvenem postopku pridobila lastninsko pravico na navedenih nepremičninah, na katerih je med drugim predvidena načrtovana gradnja, to dejstvo pa izkazujejo tudi podatki elektronske zemljiške knjige, je toženka štela, da izkazuje lastništvo na teh nepremičninah.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil in v razlogih med drugim pojasnil, da je predloženi PGD izdelan za izvedbo obvoznice od profila v km 2,570 do 2,950, medtem ko se gradbeno dovoljenje daje od profila v km 2,720 do 2,970 pri čemer so v skladu s 1. odstavkom 27. člena odloka odstopanja dopustna v tlorisnih gabaritih objektov do ± 10 %. Za dela do km 2,720 je investitor že pridobil gradbeno dovoljenje za I. etapo, medtem ko bo za nadaljnja dela pridobil gradbeno dovoljenje, ko bo zanj zaprosil. V skladu z določbo 2. odstavka 67. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je namreč mogoče izdati gradbeno dovoljenje tudi za del objekta oz. za izvedbo posameznih gradbenih del, če gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture, čeprav ta del ne pomeni tehnične, tehnološke ali funkcionalne celote in se ne da samostojno uporabljati. Glede ugovorov tožnikov poudarja, da razlastitev parcel ni predmet tega postopka, pri čemer ugotavlja, da je bila njuna zahteva za vrnitev razlaščenih nepremičnin na prvi stopnji zavrnjena, prav tako pa je bila zavrnjena tudi njuna pritožba z odločbo z dne 13. 8. 2009. Tako zahteva kot pritožba sta bili vloženi iz razloga, ker po navedbah tožnikov investitor ni začel z deli v roku dveh let, kakor je bilo to zahtevano v odločbi o razlastitvi, zaradi česar bi po njunem mnenju moralo biti zemljišče vrnjeno razlastitvenima zavezancema. V zvezi z ugovori, da se gradbeno dovoljenje ne nanaša na rekonstrukcijo dveh križišč in prestavitev kapelice, kar za drugo fazo izgradnje obvoznice določa 2. alineja 26. člena odloka, pa pritožbeni organ navaja, da je nanje smiselno odgovoril s predhodnimi razlogi, medtem ko glede prestavitve kapelice po vpogledu v PGD še ugotavlja, da se ta na omenjenem profilu ne nahaja.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi v celoti ponavljata pritožbene razloge. Navajata, da izrek gradbenega dovoljenja ne vključuje rekonstrukcije križišč (2x) in prestavitve kapelice, zato je v nasprotju s PGD, ki določa gradnjo II. faze obvoznice Šmarjeta od km 2,570 do 3,090, ki vključuje oba navedena obsega. Tako je določeno tudi v 2. alineji 26. člena odloka. Glede kapelice je to dejstvo v nasprotju z obrazložitvijo na peti strani gradbenega dovoljenja, ki vključuje prestavitev obstoječe kapelice. Kar zadeva vrnitev razlaščenih nepremičnin, se strinjata, da odločanje o tej zahtevi ni predmet tega postopka, vendar sta trdno prepričana, da bo taka njuna zahteva razlog, da investitor gradnje druge faze obvoznice na nepremičninah parc. št. ..., obe k.o., ... ne bo mogel pridobiti dejanske posesti in zato na njih ne bo mogel graditi. Pri tem se sklicujeta na tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. I U 1566/2009, vloženo 16. 9. 2009. Zahtevata, da sodišče o njuni tožbi v tem upravnem sporu odloči šele po odločitvi v zvezi z zahtevkom za vrnitev razlaščenih nepremičnin, nadalje zahtevata, da sodišče na glavni obravnavi ugotovi nezakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja, da ga odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Poleg tega pa zahtevata, da jima toženka povrne pravdne stroške (pravilno: stroške upravnega spora) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka Direkcija Republike Slovenije za ceste v odgovoru na tožbo povzema razloge, ki jih je v svoji odločbi navedel drugostopenjski upravni organ in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je prizadeta stranka (investitorka) lastnica zemljišč parc. št. ..., obe k.o. ..., na katera se nanaša načrtovani obseg, in da je ti dve nepremičnini pridobila v razlastitvenem postopku, v katerem sta bila tožnika razlastitvena zavezanca. Nadalje ni sporno, da sta tožnika prizadeti stranki oporekala pravico, da gradi na navedenih zemljiščih, ker sta pred izdajo gradbenega dovoljenja vložila zahtevo za vrnitev razlaščenih nepremičnin. Tožnika v tožbi ne oporekata niti ugotovitvi drugostopenjskega upravnega organa, da je bil tak njun zahtevek dokončno zavrnjen z odločbo z dne 13. 8. 2009. Sodišče ob takem dejanskem stanju ugotavlja, da niso podane okoliščine, ki bi lahko vplivale na izkazanost pravice graditi na spornih nepremičninah. Zahteva tožnikov za vrnitev razlaščenih nepremičnin in s tem za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe upravnega organa, je bila dokončno zavrnjena, kar pomeni, da v ničemer ni bilo poseženo v stanje, ki ga je investitor glede pravice graditi izkazoval z razlastitveno odločbo, na podlagi katere je na spornih zemljiščih posega pridobil lastninsko pravico, in ki izhaja tudi iz podatkov elektronske zemljiške knjige o lastništvu navedenih parcel. Dokončnost upravne odločbe, s katero se odloča o vprašanju obstoja neke pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna tudi odločitev o glavni stvari (predhodno vprašanje v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP), pa je tisti mejnik, s katerim ZUP v 152. členu pogojuje nadaljevanje odločanja o glavni stvari v primerih, ko je upravni organ prekinil postopek, da bi se rešilo predhodno vprašanje pri pristojnem organu. Po navedeni določbi se postopek, ki je bil prekinjen zaradi reševanja predhodnega vprašanja pri pristojnem organu, nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna. V obravnavani zadevi upravni organ prve stopnje postopka sicer ni prekinil, niti ni počakal na dokončnost odločitve o zahtevku za vrnitev razlaščenih nepremičnin, vendar pa je upravni organ druge stopnje ugotovil, da je bilo pred odločitvijo o pritožbi tožnikov zoper gradbeno dovoljenje sprejeta dokončna odločitev, da se njun zahtevek za vrnitev nepremičnin zavrne.

Glede na navedeno ni podan razlog za odpravo gradbenega dovoljenja zaradi zahteve tožnikov za vrnitev razlaščenih nepremičnin. Ker je za odločitev relevantno okoliščina, da je odločitev o zavrnitvi njune zahteve postala dokončna in da torej pravnomočnost za odločanje v tem upravnem postopku ni zahtevana, na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati dejstvo, da sta tožnika vložila tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pod opr. št. ... . Njun predlog, da odločitev v tem upravnem sporu počaka do odločitve v navedeni zadevi, zato ni utemeljen. Prav tako sodišče v tem upravnem sporu ni dolžno izvajati dokazov, predloženih v upravnem sporu opr. št. ..., saj gre za odločanje o drugi upravni zadevi.

Iz tožbe ni razvidno, na kakšen način naj bi tožnika z ugovori glede rekonstrukcije križišč in prestavitve kapelice varovala svoj pravni položaj, ki ga imata bodisi kot lastnika nepremičnin v območju za določitev strank bodisi kot vlagatelja zahteve za vrnitev razlaščenih nepremičnin. Tožnika, ki sta kot stranska udeleženca sodelovala v postopku izdaje spornega gradbenega dovoljenja, lahko v skladu z določbo 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP v tem postopku varujeta le svoje pravne koristi, to je na zakon ali drug predpis oprte neposredne osebne koristi. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec ne more uspešno uveljavljati ugovorov, s katerimi ne varuje svojih pravic. Ker vpliv izostanka rekonstrukcije križišč in prestavitve obstoječe kapelice na njun pravni položaj ni razviden oz. tožnika te vzročne zveze v tožbi ne zatrjujeta in je ne konkretizirata, je treba zavrniti njune tožbene ugovore o nezakonitosti gradbenega dovoljenja, ker ne vključuje rekonstrukcije križišč in prestavitve obstoječe kapelice. Neglede na navedeno pa sodišče še ugotavlja, da je na povsem enake pritožbene organe odgovoril že upravni organ druge stopnje. Sodišče se z njegovimi razlogi strinja in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1), saj tožnika ne navajata dodatnih razlogov, ki bi vnašali dvom v stališče pritožbenega organa.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, pomembno za izdajo izpodbijanega upravnega akta (navedeno na začetku razlogov o neutemeljenosti tožbe), med strankama ni bilo sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).