Jedro

Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupni ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi kakega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela občasno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo.

Glede na mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da tožnik ne potrebuje psihiatrične terapije, da lahko brez problemov sodeluje v postopku za mednarodno zaščito in v osebnem razgovoru, da lahko daje konsistentne izjave in zato ne potrebuje nobene terapije ter da o preteklih dogodkih lahko govori na realen in ustrezen način, če to želi, ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da je toženka nepravilno zaključila, da so tožnikove navedbe nekonsistentne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodno zaščite. Svojo odločitev je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je opravila osebni razgovor, ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje begunca in za priznanje subsidiarne zaščite. Pojasnila je, da je tožnik v Republiki Sloveniji že zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je samovoljno zapustil azilni dom, zaradi česar je bil postopek ustavljen. Na podlagi Dublinske uredbe je bil nato vrnjen v Republiko Slovenijo, v kateri je dne 2. 11. 2011 ponovno vložil prošnjo za priznanje mednarodno zaščite. Tožniku je bil v postopku postavljen izvedenec psihiatrične stroke, bil pa je tudi zaslišan o razlogih za zapustitev matične države. Na podlagi izjav tožnika, podanih ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito ter na osebnem razgovoru, je tožena stranka presodila, da je tožnik sicer navedel več razlogov za zapustitev matične države, in sicer, da je preganjan v zvezi z narodnostjo, veroizpovedjo, vojaškega razloga ter političnega preganjana. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa je ocenila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje begunca, določenih v 2. členu Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Ugotovila je, da je v izpovedih prosilca prišlo do številnih nasprotij glede razlogov in ostalih okoliščin, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo, ki pa jih ni zadovoljivo pojasnil. V nadaljevanju tožena stranka svojo ugotovitev podrobneje pojasnjuje. Nadalje je tudi presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ker mu ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

Tožnik v tožbi nasprotuje odločitvi tožene stranke in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Ugovarja, da tožena stranka ni postavila izvedenca psihologa, niti ni psihologa angažiral psihiater. Zato meni, da je izvedeniško mnenje za tožnika popolno presenečenje. Psihiater ni usposobljen za ugotavljanje, kako tožnik sploh funkcionira. Glede na postavljena vprašanja, ki jih je psihiatru postavila tožena stranka, bi moral psihiater k izdelavi izvedeniškega mnenja pritegniti tudi psihologa. Prav tako ni ugotavljala, v kakšnem stanju je bil tožnik ob podaji prošnje, kako je potoval, ali je bil pod vplivom zdravil, ustrahovan in podobno. Šele po preučitvi tožnikovega psihološkega stanja, ob podaji prošnje bi lahko zaključila, da so tožnikove navedbe nekonsistentne. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je imel v upravnem postopku pomoč svetovalca Pravno informacijskega centra (PIC). Sklicuje se na zadevo Saady proti Italiji, iz katerega izhaja, da tožniku ni potrebno dokazati, da je bolj verjetno, da bo do mučenja prišlo kot da do tega ne bi prišlo. V postopkih mednarodne zaščite je dokazno breme tako na strani tožeče stranke kot na strani tožene stranke. Meni tudi, da je nepravilno zaključila, da v Ukrajini Mormonov ne preganjajo.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo v celoti vztrajala pri izpodbijani odločbi ter prerekala tožbene navedbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, ker je presodila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Na podlagi izjav tožnika ter na podlagi pridobljenih informacij oziroma vpogleda v spletne strani je pravilno presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. členu ZMZ. ZMZ v drugem odstavku 2. člena določa, da se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi kakega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela občasno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno odločila, da tožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Glede na to, da tožnik ni navedel drugih dodatnih razlogov kakor že ob podaji prošnje za priznanje statusa begunca, je presodila, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi prve alineje 28. člena ZMZ. Prav tako ne, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec ob vrniti v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ ali resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ. Resna škoda na podlagi 28. člena ZMZ zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je razloge za zavrnitev neizpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca ter neizpolnjevanje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite obširno in natančno obrazložila. Sodišče zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev tožene stranke, ampak se v celoti sklicujejo na njeno utemeljitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov sodišče pojasnjuje naslednje: Tožnik v tožbi izpostavlja predvsem ugovor glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke dr. A.A. Meni, da ni usposobljen za ugotavljanje, kako tožnik lahko sploh funkcionira. Zato meni, da bi moral biti postavljen tudi izvedenec psiholog. Po presoji sodišča ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Ni nepomembno, kakor meni tožnik, da ga je v upravnem postopku zastopal svetovalec za begunce, kateremu je bil sklep o postavitvi izvedenca tudi vročen. Pooblaščencu tožnika je bil namreč vročen sklep št. 2142-25/2010-37 (1372-04) z dne 18. 6. 2012, ki je bil tožniku preko pooblaščenca tudi vročen, vse to izhaja iz upravnega spisa. Pooblaščenec tožnika je bil tudi pozvan, naj se izjavi, ali se z njegovo postavitvijo strinja. O tem se pooblaščenci tožnika niso izjavili. Pooblaščencem tožnika je bil 26. 6. 2012 vročen tudi sklep z dne 22. 6. 2012, v katerem je določeno, katera dejstva naj v postopku ugotovi in na katera vprašanja naj odgovori. Pooblaščenci tožnika so tako imeli možnost, da se izjavijo o postavljenem izvedencu poleg tega tudi o tem, če so imeli pomisleke, da bi bilo treba potrebno v postopku postaviti tudi izvedenca psihologa. Vendar tega niso storili. Poleg tega je bilo pooblaščencem tožnika posredovano mnenje izvedenca, vendar se o njem niso izjasnili. V tožbi je tožnik sicer ugovarjal, da so zato imeli premalo časa, vendar za podaljšanje roka, kar bi skladno z določilom Zakona o splošnem upravnem postopku lahko storili, niso prosili. Glede na mnenje izvedenca z dne 3. 8. 2012, iz katerega izhaja, da tožnik ne potrebuje psihiatrične terapije, da lahko brez problemov sodeluje v postopku za mednarodno zaščito in v osebnem razgovoru, da lahko daje konsistentne izjave in zato ne potrebuje nobene terapije ter da o preteklih dogodkih lahko govori na realen in ustrezen način, če to želi, zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno zaključila, da so tožnikove navedbe nekonsistentne. Glede tožbenega ugovora, da je tožena stranka nepravilno ocenila, da v Ukrajini Mormonov ne preganjajo, sodišče presoja, da ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Tožeča stranka dokazov o tem ni predložila, informacijam, ki jih je v postopku v zvezi s tem pribavila tožena stranka in se do njih opredelila, pa tožeča stranka ni ugovarjala. Vse pridobljene informacije so bile dne 17. 1. 2013 pooblaščencem tožnika predložene v mnenje.

Na podlagi navedenega je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.