Jedro

Po oceni sodišča dokazno breme, ali je upravičenec pridobil tuje državljanstvo, na podlagi katerega bi imel pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države, ni na tožeči stranki, ki je predlagala uvedbo denacionalizacijskega postopka, pač pa mora to ugotavljati pristojni upravni organ po uradni dolžnosti (2. odstavek 10. člena ZDen).

Izrek

1.Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. ... z dne 21. 9. 2006 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške tega postopka višini ... EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A. št. ... z dne 30. 5. 2006, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin podržavljenih njenemu stricu A.A. z odločbo Okrajnega sodišča v A. št. ... z dne 11. 9. 1948 in odločbo št. ... z dne 17. 1. 1949, razen v delu zahtevka, ki se nanaša na nepremičnine, ki so bile v postopku denacionalizacije že vrnjene in sicer z delno odločbo št. ... z dne 27. 9. 1993 in delno odločbo št. ... z dne 16. 1. 1995. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v postopku sporno ali je imel bivši lastnik podržavljenega premoženja A.A. na dan podržavljenja in na dan sklenitve sporazuma med SFRJ in Republiko Argentino argentinsko državljanstvo na osnovi katerega bi imel pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Argentine, ali pa je bil v tem času le jugoslovanski (slovenski) državljan, ter je tako upravičen do vrnitve premoženja v postopku pred slovenskimi organi. Zakon o denacionalizaciji namreč v 2. odstavku 10. člena določa, da niso upravičenci v smislu navedenega zakona osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, pa ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Glede vračanja podržavljenega premoženja argentinskim državljanom v SFRJ Jugoslaviji, sta vladi SFRJ in Republike Argentine dne 21. 3. 1964 sklenili sporazum s katerim sta uredili vse terjatve, ki bi jih lahko imeli argentinski državljani zaradi podržavljenja njihovega premoženja. SFRJ je Republiki Argentini v ta namen nakazala določeno vsoto denarja, iz katere so lahko pridobili odškodnine tisti državljani Argentine, ki so imeli argentinsko državljanstvo v času podržavljenja in v času sklenitve Sporazuma. V obravnavanem postopku je upravni organ prve stopnje želel ugotoviti ali je A.A. v času sklenitve sporazuma imel argentinsko državljanstvo, vendar pa od upravnega organa v Argentini ustrezne listine zaradi varstva osebnih podatkov ni uspel pridobiti. Vlagatelj zahteve (tožeča stranka), ki je edini imel to možnost, pa listine od pristojne institucije ni zahteval. Po večih intervencijah upravnega organa prve stopnje je tožeča stranka predložila fotokopijo izpiska iz davčnega seznama, iz katerega pa ni razvidno niti to, na koga se listina nanaša, še manj pa je razviden podatek, ki bi potrdil ali ovrgel pridobitev argentinskega državljanstva. Ker edina predložena listina ne more biti uporabljena kot dokaz o državljanstvu v tem postopku, ter ker je imel vlagatelj zahteve vsaj dve leti časa, da sporno dejstvo dokaže, pa kljub več pozivom tega ni storil, čeprav je bil opozorjen na posledice, če listine ne bo predložil, je bilo ravnanje upranega organa prve stopnje pravilno in zakonito.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija iz vseh tožbenih razlogov. Tako tožena stranka v izpodbijani odločbi ni odgovorila na vse pritožbene navedbe pač pa se v glavnem zadovolji z navedbo, da stališču prvostopnega organa pritrjuje, zaradi tega izpodbijana odločba ni jasna, saj iz nje niso razvidni razlogi, zaradi katerih je bila pritožba zavrnjena in pravna podlaga za takšno odločitev. V nadaljevanju navaja, da po njenem mnenju, iz listine, ki jo je predložila toženi stranki v dokaz nesporno izhaja, da je A.A. ob izdaji listine dne 20. 5. 1964 še vedno imel jugoslovansko državljanstvo, to pa pomeni, da je bil tudi po sklenitvi sporazuma med SFRJ in Republiko Argentino dne 21. 3. 1964, jugoslovanski državljan. Šele v pritožbenem postopku je s pravno pomočjo odvetnika poskušala pridobiti zahtevani dokaz, ki pa ga prvostopni organ niti ni natančneje opredelil. Tako je v nadaljevanju ugotovila, da je denacionalizacijski upravičenec A.A. argentinski državljan od 30. 7. 1964, to pomeni, da je pridobil argentinsko državljanstvo šele po sklenitvi sporazuma med SFRJ in Republiko Argentino, zato ni imel pravice do uveljavitve odškodnine od Republike Argentine, pač pa je upravičen do vložitve zahtevka v Republiki Sloveniji. Glede na vse navedeno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki, hkrati pa ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Zastopnik javnega interesa na področju denacionalizacije, B.B. je v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) prijavil udeležbo v tem postopku.

Slovenska odškodninska družba, kot prizadeta stranka v tem postopku, ni podala odgovora na tožbo.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1. 1. 2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe ZUS, razen izjem, ki so določene v členih 105 do 107 ZUS-1. K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97- odl.US , 65/98, 76/98-odl.US, 66/00, 11/01-odl.US, 54/02-odl.US in 18/05-odl.US - ZDen) v 2. odstavku 10. člena določa, da niso upravičene v smislu Zakona o denacionalizaciji tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Iz upravnih spisov izhaja, da je upravičenec A.A., ki so mu bile podržavljene premičnine z odločbo Okrajnega sodišča v A. št. ... z dne 11. 9. 1948 in odločbo št. ... z dne 17. 1. 1949 (stric tožeče stranke) umrl 19. 11. 1991 v C., Argentina. Iz odločbe Oddelka za splošne zadeve SO A., št. ... z dne 17. 9. 1992 izhaja, da je šteti A.A., po predpisih o državljanstvu Republike Slovenije, za državljana SRS in SFRJ v času od 15. 9. 1947 do njegove smrti 19. 11. 1991, kar pomeni, da je bil jugoslovanski državljan tudi v času, ko mu je bilo podržavljeno premoženje, ki je predmet zahtevka. Ker pa je bil dne 21. 3. 1964 med vladama SFRJ in Republiko Argentino sklenjen sporazum o odškodnini za argentinske dobrine, pravice in interese, ki so bili nacionalizirani v Jugoslaviji (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 9/64) je Slovenska odškodninska družba d.d. predlagala dopolnitev ugotovitvenega postopka s tem, da se ugotovi, ali je bil A.A. državljan Republike Argentine ob sklenitvi sporazuma med SFRJ in Republiko Argentino. Če bi namreč bil upravičenec državljan Republike Argentine v času sklenitve sporazuma bi pridobil pravico do odškodnine od tuje države, zato ne bi bil v skladu z 2. odstavkom 10. člena ZDen, upravičen do denacionalizacije v Republiki Sloveniji.

V obravnavani zadevi je torej ostalo sporno ali je imel bivši lastnik podržavljenega premoženja A.A. na dan podržavljenja in na dan sklenitve sporazuma med SFRJ in Republiko Argentino, argentinsko državljanstvo, zaradi česar bi imel pravico pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Argentine, ali pa je bil v tem času le jugoslovanski (slovenski državljan) in je zato upravičen do vrnitve premoženja v postopku pred slovenskimi organi. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov sicer izhaja, da je tožena stranka najprej poizkušala po uradni dolžnosti ugotoviti ali je bil A.A. v času sklenitve sporazuma med SFRJ in Republiko Argentino, argentinski državljan ali ne, vendar pa je kasneje breme dokazovanja v zvezi z pridobitvijo argentinskega državljanstva A.A. prenesla na tožečo stranko, ki kljub večkratnim poskusom ni uspela pridobiti ustreznih listin na osnovi katerih bi bilo mogoče nesporno ugotoviti, ali je bil A.A. v času sklenitve sporazuma med SFRJ in Republiko Argentino, argentinski državljan ali ne.

Po oceni sodišča dokazno breme, ali je upravičenec pridobil tuje državljanstvo na podlagi katerega bi imel pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države ni na tožeči stranki, ki je predlagala uvedbo denacionalizacijskega postopka, pač pa mora to ugotavljati pristojni upravni organ po uradni dolžnosti (2. odstavek 10. člena ZDen). To še toliko bolj, ker iz odločbe Oddelka za splošne zadeve SO A., št. ... z dne 17. 9. 1992 izhaja, da je A.A. šteti za državljana SRS in SFRJ v času od 15. 9. 1947 do njegove smrti 19. 11. 1991. Ker glede na navedeno, v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta, 2. odstavek 10. člena ZDen ni bil pravilno uporabljen (1. točka 1. odstavka 27. člena ZUS-1) je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt v skladu s 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

K točki 2 izreka: O stroških postopka je sodišče odločalo na podlagi 1. odstavka 23. člena ZUS. Tožeča stranka je v tem postopku v celoti uspela, zato ji je sodišče skladno s 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 96/99, 96/02 in 2/04, v nadaljnjem besedilu ZPP) priznalo stroške predmetnega postopka in sicer ji je kot potrebne stroške (155. člen ZPP) priznalo stroške sestave tožbe, 2 % za materialne stroške in DDV. Pri odmeri višine stroškov je sodišče upoštevalo določbe Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03, v nadaljnjem besedilu OT) in tako tožeči stranki priznalo 500 točk za sestavo tožbe ( tarifna številka 30 OT), 2 % materialnih stroškov in DDV v višni 20 % ( 2. odstavek 14. člena OT). Tožeča stranka je sicer zahtevala, da ji sodišče za sestavo tožbe prizna 900 točk, vendar sodišče pojasnjuje, da gre v tej zadevi za odločanje o zakonitosti izpodbijane upravne odločbe, v takem primeru pa se določi število točk za vloženo tožbo v skladu s točko 1 b tarifne številke 30 OT. Sodišče je tako, ob upoštevanju, da vrednost odvetniške točke znaša ... EUR tožeči stranki priznalo stroške postopka v skupni višini ... EUR, ter določilo 15-dnevni rok izpolnitve obveznosti na podlagi določbe 2. odstavka 313. člena ZPP.