Jedro

Zastaranje se pretrga (tudi), če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Gornja Radgona je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca prekrška T. H. spoznal za odgovornega prekrškov po petem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena, četrtem v zvezi s prvim odstavkom 59. člena, petem v zvezi s prvim odstavkom 84. člena ter enajstem odstavku v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 126. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekel enotno globo 1.502,25 EUR. Zoper navedeni plačilni nalog je storilčev zagovornik vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo, spremenilo odločitev o sankciji ter postopek o prekršku zoper storilca zaradi prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 59. člena ZVCP-1 na podlagi druge alineje prvega odstavka 62. a člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. V preostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani plačilni nalog.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. V zahtevi navaja, da je v obravnavani zadevi prišlo do relativnega zastaranja pregona prekrškov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil strinjanje z vloženo zahtevo.

B.

4. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Skladno s tretjim odstavkom istega člena zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška (t. i. relativno zastaranje postopka o prekršku). Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za (relativno) zastaranje pregona (t. i. absolutno zastaranje postopka o prekršku). V skladu s četrtim odstavkom 42. člena ZP-1 se zastaranje pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek.

5. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je med odstopom zahteve za sodno varstvo Okrajnemu sodišču v Gornji Radgoni dne 28. 11. 2007 ter med prvim naslednjim dejanjem sodišča, to je vabilom kršitelju, da poda izjavo o prekršku dne 7. 1. 2010, preteklo več kot dve leti.

6. Ni pa mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v obravnavani zadevi prišlo do relativnega zastaranja postopka o prekršku. Iz razlogov izpodbijane sodbe (4. točka na tretji strani ter 5. točka na četrti strani) izhaja, da je storilec prekrškov dne 17. 11. 2009 storil prekršek po b) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, torej enako hud ali hujši istovrstni prekršek, zaradi česar je prišlo v skladu s četrtim odstavkom 42. člena ZP-1 do pretrganja zastaranja.

C.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno.