Jedro

Primarni namen odgovora na ugovor je v vsebinskem nasprotovanju ugovoru, da se prepreči domneva resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb o pravno pomembnih dejstvih. Drugi namen je v dopolnitvi navedb o dejstvih in predložitvi dokazov, na katere je upnik opiral predlog za izvršbo, prav tako, da se prepreči domneva resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb. V situaciji, ko dolžnik ne navede pravno pomembnih dejstev, torej takšnih, ki bi preprečevali izvršbo, pa odgovor upnika ne bi v ničemer izboljšal njegovega položaja v postopku. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovoru je neodvisna od upnikove aktivnosti, saj domneva resničnosti dolžnikovih navedb v pojasnjenem položaju ne učinkuje. V takšni situaciji ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku, zato jih upnik krije sam.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor dolžnika (I. točka izreka) in odločilo, da upnik sam krije stroške odgovora na ugovor.

2. Upnik v pravočasni pritožbi izpodbija stroškovno odločitev (II. točka izreka) in v bistvenem navaja, da je svoj odgovor na ugovor obrazložil, zato je tudi upravičen do povrnitve odvetniških stroškov za njegovo sestavo. V primeru, da je dolžnik vložil neobrazložen ugovor, so stroški upnika kazen za takšno ravnanje. Odločitev sodišča prve stopnje, da mu teh stroškov ne prizna, se izogne zakonski ureditvi odgovora na ugovor. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da se mu stroški odgovora na ugovor priznajo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ker dolžnikov ugovor ni vseboval pravno upoštevnega ugovornega razloga, je bil neobrazložen in ga je že zato moralo sodišče prve stopnje brez vsebinske obravnave zavrniti (drugi in tretji odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ). Tak ugovor se niti ne vroča v odgovor upniku.

5. Primarni namen odgovora na ugovor je v vsebinskem nasprotovanju ugovoru, da se prepreči domneva resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb o pravno pomembnih dejstvih. Drugi namen je v dopolnitvi navedb o dejstvih in predložitvi dokazov, na katere je upnik opiral predlog za izvršbo, prav tako, da se prepreči domneva resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb (prvi in tretji odstavek 58. člena ZIZ). V situaciji, ko dolžnik ne navede pravno pomembnih dejstev, torej takšnih, ki bi preprečevali izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ), pa odgovor upnika ne bi v ničemer izboljšal njegovega položaja v postopku. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovoru je neodvisna od upnikove aktivnosti, saj domneva resničnosti dolžnikovih navedb v pojasnjenem položaju ne učinkuje. V takšni situaciji ne gre za upnikove potrebne stroške, ki jih je dolžnik dolžan povrniti upniku (peti odstavek 38. člena ZIZ), zato jih upnik krije sam.

6. Merilo potrebnosti stroškov nima kaznovalne vsebine, kot se neutemeljeno zavzema upnik, ampak se nanaša na objektivno smoternost stroška v postopku. Upnik je v obravnavani zadevi sam v odgovoru na ugovor navedel, da dolžnik ni navedel pravno pomembnih dejstev. Ker je bil zastopan s strani pravnega strokovnjaka odvetnika, je moral biti seznanjen s pravno posledico neobrazloženosti ugovora in nepotrebnostjo odgovora, četudi mu je sodišče prve stopnje vročilo ugovor.

7. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu izreka potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Upnik, ki ni uspel s pritožbo, krije sam priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).