Jedro

Pravilno je sklicevanje tožene stranke na 88. člen ZDen in na določbo pogodbe (7. člen) med tožečo stranko in občino, da se v primeru, če iz kakršnihkoli razlogov, ki niso nastali po krivdi tožeče stranke, ne bo možna gradnja podstrešja, tožeča stranka zaveže prenesti to podstrešje brezplačno nazaj na občino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora občine L. z dne 30.12.1994, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper svojo delno odločbo z dne 20.9.1994, ker je ugotovil, da jo ni vložila upravičena oseba (2. odstavek 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je iz dokumentacije v upravnem spisu razvidno, da sta dne 15.7.1988 tožeča stranka in Občina L. sklenili pogodbo o oddaji nezazidanih podstrešij v uporabo za gradnjo tožeči stranki proti plačilu, s katero je Občina L. oddala in izročila tožeči stranki v uporabo za gradnjo nezazidana podstrešja v 72 hišah. Dne 27.6.1989 sta pogodbeni stranki sklenili aneks k navedeni pogodbi, na podlagi katerega sta dopolnili pogodbo z dne 15.7.1988 z oddajo še dodatnih podstrešij, med katerimi je tudi podstrešje v hiši G.3 v L. V 7. členu pogodbe sta se pogodbeni stranki tudi dogovorili, da se v primeru, če iz kakršnihkoli razlogov, ki ne bodo nastali po krivdi tožeče stranke, ne bo možna gradnja, tožeča stranka zaveže prenesti podstrešje brezplačno nazaj na navedeno občino. Iz upravnega spisa tudi izhaja, da je prvostopni upravni organ v zadevi dne 25.1.1994 opravil ogled predmetne hiše in ugotovil, da na navedeni podstrehi niso bila izvedena še nobena preureditvena dela. S to ugotovitvijo se strinja tudi tožeča stranka (dopis z dne 2.3.1994) in kot razlog za tako stanje navaja pridobivanje gradbeno tehnične dokumentacije, kar je dalj časa trajajoči proces in v kar je bilo vloženih že 265.021,60 SIT. Tožena stranka citira 1. odstavek 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Po mnenju tožene stranke se navedena prepoved nanaša na vsakršno razpolaganje s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku. Sem nedvomno sodi tudi adaptacija podstrehe v stanovanja, saj gre v tem primeru za tak poseg, ki bi upravičenca lahko postavil v slabši položaj, na primer zaradi zvišanja vrednosti nepremičnine oziroma sploh možnosti vrnitve tega dela stavbe v naravi. Po mnenju tožene stranke v tem primeru torej, glede na 88. člen ZDen, prenovitvena dela na navedeni podstrehi niso dovoljena. Razlog, da gradnja ni možna, pa ni nastal po krivdi tožeče stranke. Zato je potrebno po mnenju tožene stranke, ob upoštevanju 7. člena cit. pogodbe z dne 15.7.1988, ugotoviti, da sklicevanje tožeče stranke na navedeno pogodbo, na podlagi katere naj bi imela na navedeni podstrehi pravico uporabe za gradnjo in s tem ta del nepremičnine tudi v svojem premoženju, ni več pravno utemeljeno. Glede na to, po mnenju tožene stranke, ni mogoče tožeče stranke šteti za zavezano stranko v postopku denacionalizacije. ZUP v 1. odstavku 233. člena določa, da ima stranka zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, možnost pritožbe. Ker v konkretnem primeru tožeča stranka ni stranka v upravnem postopku, je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in v skladu z določbo 2. odstavka 234. člena ZUP. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopni sklep zavrnila na podlagi 1. odstavka 240. člena ZUP, ker je ugotovila, da je bila odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bistvena dejanska in pravna napaka v celotnem upravnem postopku v tem, da se v tem postopku ni niti enkrat upoštevalo dejstvo, da tožeča stranka na podlagi aneksa k temeljni pogodbi z dne 27.6.1989 ni le prevzela podstrehe na G.3 z namenom, da podstrešje adaptira v stanovanje, ampak je na podlagi tega aneksa sklenila pogodbi z dvema zadružnikoma, in sicer D.B. in D.V., kar dokazuje s pogodbama z dne 5.12.1989. Gre torej za dve fizični osebi, kot tudi za dejstvo, da je tožeča stranka kot zadruga civilna pravna oseba. Lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb na nepremičnini pa je absolutna ovira za vračanje nepremičnine v last in posest (3. odstavek 16. člena ZDen). Če bi takoj, ko je pridobila sporno podstrešje na G.3 v L., pričela z deli ali preureditvijo brez ustreznih dovoljenj, bi jo upravni organ preganjal zaradi gradnje brez dovoljenj kot črnograditelja. Seveda, pa bi v tem primeru upravni organ ugotovil, da se je gradnja dejansko začela, vendar brez ustreznih dovoljenj in je zaradi tega nezakonita ter bi tudi v tem primeru bila podstreha odvzeta. Iz tega sledi, da bi upravni organ, ne glede na to, koliko bi bila podstreha zgrajena, samo za to, da mu ne bi bilo treba kaj plačati ali dati denacionalizacijskemu upravičencu, odločil v škodo tožeče stranke ter vrnil podstreho v naravi. Držala se je vseskozi uradnih postopkov za pridobitev potrebne dokumentacije, saj je v ta namen sklenila pogodbo z Zavodom za izgradnjo L., TOZD U. z dne 18.12.1989 za izdelavo lokacijske dokumentacije v zvezi s preureditvijo podstrešja v G.3 v L.. S sklenitvijo te pogodbe in pogodb z zadružniki, poprej pa z Občino L. za pridobitev podstrešij za izgradnjo stanovanj, je jasno pokazala, da namerava graditi in je že pred uveljavitvijo ZDen pričela s postopki in dejanji za pridobitev ustrezne dokumentacije, na podlagi katere bi lahko pravnoveljavno gradila in zemljiškoknjižno prenesla na podstrehi zgrajena stanovanja na zadružnike. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter da se ji prizna položaj stranke v upravnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke je po mnenju sodišča pravilna in zakonita. Tožena stranka se pravilno sklicuje na določbo 1. odstavka 88. člena ZDen in na določbo 7. člena navedene pogodbe z dne 15.7.1988, na podlagi katere sta se pogodbeni stranki tudi dogovorili, da se v primeru, če iz kakršnihkoli razlogov, ki niso nastali po krivdi tožeče stranke, ne bo možna gradnja, tožeča stranka zaveže prenesti navedeno podstrešje brezplačno nazaj na navedeno občino. Zato je tudi pravilno stališče tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ob upoštevanju citiranega 7. člena navedene pogodbe, da ni več pravno utemeljeno sklicevanje tožeče stranke, kar tožeča stranka ponavlja tudi v tožbi, na navedeno pogodbo, na podlagi katere naj bi imela na podstrešju pravico uporabe za gradnjo in s tem ta del nepremičnine tudi v svoji lasti oziroma v svojem premoženju.

Tožena stranka se tudi pravilno sklicuje na procesne določbe 1. odstavka 233., 2. odstavka 234. in 1. odstavka 240. člena ZUP.

Iz vsega navedenega izhaja torej, da v konkretnem primeru tožeča stranka dejansko in pravno ni stranka v upravnem postopku in je pravilno stališče tožene stranke, da je odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo prvostopnega organa z dne 20.9.1994, pravilna in v skladu z določbo 2. odstavka 234. člena ZUP.

Sodišče je glede na navedeno zavrnilo tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).