Jedro

Pisna potrjena izjava delavca med poskusnim delom, da ne želi več delati, ima enake učinke kot pisna izjava delavca po 1. alinei 1. odstavka 19. člena zakona. Zato ni upravičen do izplačila preostanka nadomestila po 33. členu zakona, ker mu je delovno razmerje prenehalo na njegovo željo in ne zaradi poteka časa.

Izrek

Tožba se zavrne. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje, z dne 19.10.1992, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izplačilo preostanka denarnega nadomestila med brezposelnostjo po 33. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92). V obrazložitvi navaja, da citirani zakon določa pogoje in način uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila za zavarovance, ki so brez svoje krivde ali proti svoji volji ostali brez zaposlitve. Tožnik je med izplačevanjem denarnega nadomestila 15.7.1992 sklenil delovno razmerje za določen čas za opravljanje 3 mesečnega poskusnega dela, ki mu je 14.9.1992 prenehalo na njegovo željo. Zato nima pravice do preostanka denarnega nadomestila, ker mu je delovno razmerje prenehalo na njegovo željo pred potekom časa iz 33. člena zakona. Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91) dovoljuje delavcu, da v času trajanja poskusnega dela vsak čas izjavi, da ne želi več delati. Toda, če uveljavlja pravico do denarnega nadomestila, se njegova izjava presoja v skladu z določbami zakona o zaposlovanju.

Tožnik v tožbi navaja, da je nepravilno uporabljena določba 1. odstavka 19. člena in 1. odstavka 33. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB). Tožniku ni prenehalo delovno razmerje na podlagi pisne izjave ali pismenega sporazuma. Tožnik je prekinil delovno razmerje z navadno izjavo med poskusnim delom v skladu z določbo 4. odstavka 16. člena ZDR. Zato meni, da so izpolnjeni pogoji za izplačilo preostanka nadomestila po 1. odstavku 33. člena zakona o zaposlovanju, saj uživalcu denarnega nadomestila, ki je sklenil delovno razmerje za določen čas, krajši od devetih mesecev, pripada pravica do izplačila preostanka denarnega nadomestila. Pravice in obveznosti delavcev iz delovnega razmerja nimajo nobene zveze z zavarovanjem za primer brezposelnosti. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 2. odstavek 12. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Tožnikovo izjavo, da ne želi več delati - potrjeno z dopisom, tožena stranka napačno razlaga, da je z njo pokrita izjava iz 1. alinee 19. člena zakona o zaposlovanju. S takšno izjavo je tožena stranka izničila institut poskusnega dela, ki je v interesu delavcev in delodajalca. Tožnik je le uveljavil svojo pravico, da prekine delovno razmerje med poskusnim delom, zato ne more nositi škodljivih posledic, saj je s tem kršena njegova ustavna pravica o prosti izbiri zaposlitve.

Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Obenem predlaga, da ga oprosti plačila sodnih taks, saj je bil v času uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila dva meseca in pol brezposelen.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da je kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo 15.7.1992 sklenil delovno razmerje za določen čas za 3-mesečno opravljanje poskusnega dela na občini ... To delovno razmerje mu je prenehalo 14.9.1992 na podlagi pisno potrjene izjave, da ne želi več delati, ker mu delo ne ustreza. Točno je, da delavec, ki meni, da mu predvideno delo ne ustreza, lahko med poskusnim delom vsak čas izjavi, da ne želi več delati, s čemer mu preneha delovno razmerje (4. odstavek 16. člena ZDR). Toda zmotno je tožnikovo stališče, da uveljavitev te pravice ne more in ne sme imeti nobenih posledic glede pravice do denarnega nadomestila. Pogoje za pridobitev in izgubo pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo določa že citirani zakon o zaposlovanju. Navedeni zakon izrecno določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno (1. člen). Načelo je torej, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila ob ostalih pogojih določenih z zakonom, če je proti svoji volji ostal brez zaposlitve. Tožniku je poskusno delo prenehalo na njegovo željo, kar ni sporno. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da ima delavec, ki sklene delovno razmerje za določen čas vse pravice, obveznosti in odgovornosti, kot jih ima delavec, ki sklene delovno razmerje za nedoločen čas (2. odstavek 12. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90). To pomeni, da delavcu, ki je sklenil delovno razmerje za določen čas to lahko preneha ne samo s potekom časa, ampak tudi na druge načine predvidene v zakonu. Eden izmed teh je tudi izjava delavca, da ne želi več delati. Zato tudi glede posledic v zvezi s pridobitvijo oziroma izgubo pravice do denarnega nadomestila takšna izjava med poskusnim delom, ne more imeti drugačnih posledic kot izjava delavca, ki je sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Taka izjava ima torej učinke iz 1. alinee 19. člena navedenega zakona. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da tožnik ni upravičen do izplačila preostanka denarnega nadomestila po 33. členu zakona o zaposlovanju, ker mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi poteka časa, ampak na njegovo željo. S tem seveda ni bila kršena tožnikova ustavna pravica do proste izbire zaposlitve, saj je tožnik to pravico tudi uresničil. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni ugodilo. V obravnavani zadevi gre za zadevo socialnega varstva iz 3. točke tarifne številke 28 zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78, 10/79, 36/83, 46/86, 1/90 RS 14/91 - ZST - tar.št.), za katere je predpisana minimalna taksa, ki se plača šele ob izdaji sodbe, če stranka s tožbo ni uspela. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik diplomiran pravnik, rojen 1962, ki je po lastnih navedbah v času uveljavljanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo bil dva meseca in pol brezposelen, ne trdi pa, da bi bil še vedno brezposelen. Iz predloženega potrdila o premoženjskem stanju z dne 9.4.1993 je sicer razvidno, da nima dohodkov od zemljišča, o vseh ostalih dohodkih pa ni nikakršnih podatkov (rubrike niso izpolnjene). Glede na tožnikov poklic in mladost sodišče meni, da s plačilom minimalnih sodnih taks za tožbo po tarifni številki 27 (75 točk x 9,00 SIT) in sodbo po tarifni številki 28 (50 točk x 9,00 SIT) ne bodo bistveno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo, na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Navedeni zakon in zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot republiška predpisa.