Jedro

Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom ZUP pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Kranj številka 214-068/2020-11 z dne 9. 10. 2020 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razveljavila enotno dovoljenje za prebivanje in delo, ki ga je tožniku podaljšala za obdobje od 17. 10. 2019 do 11. 10. 2021 (1. točka izreka). Določila mu je 30 dnevni rok za prostovoljni odhod iz Republike Slovenije od dneva pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) in mu naložila, da mora v 8 dneh po prenehanju dovoljenja pristojnemu organu vrniti samostojno listino (3. točka izreka). Ugotovila je, da posebni stroški niso zaznamovani (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik po podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (v nadaljevanju enotno dovoljenje) zapustil Slovenijo in kljub veljavnemu ukrepu zavrnitve vstopa na ozemlje Norveške odpotoval v to državo. Tam ga je prijela policija, ga do 24. 7. 2020 zadržala na prestajanju zaporne kazni, nato pa deportirala nazaj v Slovenijo. V tem času v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega naslova. Glede na podane okoliščine je tožena stranka uvedla postopek razveljavitve enotnega dovoljenja po uradni dolžnosti. Menila je, da tožnikov odhod na Norveško ne kaže, da bi po podaljšanju enotnega dovoljenja nameraval prebivati v Sloveniji, poleg tega pa od 31. 10. 2019 dalje ni več zdravstveno zavarovan. Zato pri tožniku obstaja sum zlorabe dovoljenja za prebivanje. Iz evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) izhaja, da ni prijavljen v obvezno socialno zdravstveno zavarovanje kot zaposlena oseba, prav tako nima zagotovljenih sredstev za preživljanje. S tem se ne podreja slovenskemu pravnemu redu, kar je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

Bistvene navedbe strank

3.V tožbi tožnik navaja, da pomanjkljiva izpodbijana odločba nima niti ugotovitev o dejanskem stanju niti obrazložitve razlogov, na katerih temelji, zato je ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka ga pred izdajo izpodbijane odločbe ni zaslišala, prav tako pa ga tudi ni seznanila z vsemi zanjo spornimi okoliščinami in uspehom dokazovanja. S tem mu je odvzela možnost, da bi se izrekel o vseh okoliščinah, ki so po njeni presoji pomembne za odločitev. Predhodno ga ni obvestila, da je ugotovila, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, da nima izkazanih sredstev za preživljanje in da ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje. Dalje ga tudi ni seznanila s svojo domnevo o tem, da tožnik ne namerava več prebivati v Sloveniji. Nič od tega ne drži, ker pa z navedenimi okoliščinami ni bil seznanjen, jim ni ugovarjal. Tožena stranka ga je z dopisom obvestila le, da od 31. 10. 2019, torej takoj po podaljšanju dovoljenja za prebivanje, ni več zdravstveno zavarovan, zaradi česar obstaja sum zlorabe dovoljenja za prebivanje. V zvezi s tem tožnik navaja, da je imel na dan izdaje izpodbijane odločbe ustrezno zdravstveno zavarovanje in da na Norveško ni odpotoval, da bi tam ostal, temveč da bi obiskal tam živeče sorodnike. Pri tem je spregledal, da je na Norveškem zanj še 2 dni veljala petletna prepoved vstopa v državo. Tožena stranka se do pojasnil njegovega pooblaščenca z dne 3. 8. 2020 ni opredelila in je tudi v tem oziru izdala pomanjkljivo odločbo. Sodišču predlaga naj jo odpravi, zadevo pa vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa v vlogi z dne 14. 1. 2022 vztrajala pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Dodano je navedla, da izpodbijana odločba temelji na uradnih podatkih, zato zaslišanje tožnika ni bilo potrebno. Menila je tudi, da tožnik za predmetno tožbo nima pravnega interesa, saj je pred iztekom veljavnosti enotnega dovoljenja predlagal njegovo podaljšanje. Skladno z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ima tako do pravnomočne odločitve v zadevi pravnomočni naslov za prebivanje v Republiki Sloveniji. O njegovi (nadaljnji) pravici do bivanja in dela bo odločeno o novem upravnem postopku, morebitna ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže.

5.V vlogi z dne 2. 3. 2022 tožnik navaja, da ima pravni interes za predmetni postopek, odločitev o tožbi je zanj eksistenčnega pomena. Tožena stranka ga je namreč seznanila, da je prekinila postopek v zvezi z njegovim predlogom za podaljšanje enotnega dovoljenja do odločitve v tej sodni zadevi.

6.V nadaljnjih vlogah obe stranki vztrajata pri svojih že predstavljenih stališčih.

K I. točki izreka

7.Tožba je dovoljena in utemeljena.

Glede pravnega interesa za tožbo

8.Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes (3. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Ta se kaže v tem, da bi morebiten uspeh s pravnim sredstvom za stranko pomenil določeno pravno korist oziroma izboljšanje pravnega položaja.

9.Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Bistvo tožnikovih navedb je, da mu je tožena stranka s pomanjkljivo obrazloženo izpodbijano odločbo razveljavila enotno dovoljenje. S tem je utemeljil pravni interes za vložitev tožbe, saj bi morebiten uspeh s tem pravnim sredstvom pomenil izboljšanje njegovega pravnega položaja. V prid drugačni odločitvi ne more pretehtati okoliščina, da je tožnik pred iztekom veljavnosti enotnega dovoljenja predlagal njegovo podaljšanje. Ni namreč sporno, da je tožena stranka postopek v zvezi s podaljšanjem tožnikovega enotnega dovoljenja prekinila do odločitve v tej zadevi. Od odločitve o predmetni tožbi je torej odvisno nadaljnje postopanje tožene stranke v upravnem postopku, kar pomeni, da ima tožnik tudi iz tega razloga pravni interes za odločitev v tej zadevi.

Vsebinsko o tožbi

10.V konkretni zadevi je sporna zakonitost odločitve tožene stranke, da se razveljavi tožnikovo enotno dovoljenje za prebivanje in delo z veljavnostjo od 17. 10. 2019 do 11. 10. 2021.

11.Izpodbijana odločba temelji na določilu prve alineje prvega odstavka 56. člena ZTuj-2, ki določa, da pristojni organ razveljavi dovoljenje za začasno prebivanje, če se naknadno ugotovi, da tujec ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje ali da obstajajo drugi razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja v skladu s tem zakonom. Glede na določbo tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji: veljavno potno listino, katere veljavnost je najmanj tri mesece daljša od nameravanega prebivanja v Republiki Sloveniji, ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno.

12.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka razveljavila tožnikovo enotno dovoljenje, ker je ugotovila, da kot tujec ni prijavljen v obvezno socialno zdravstveno zavarovanje kot zaposlena oseba in je brez zagotovljenih sredstev za preživljanje. Upoštevaje te okoliščine je skladno z določbo šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 štela, da se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije, kar je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Odločitev je utemeljila tudi z nespornim dejstvom, da je tožnik kmalu po podaljšanju enotnega dovoljenja iz Slovenije odpotoval na Norveško, čeprav v to državo takrat še ni smel vstopiti. Ugotovila je, da je bil tožnik v času, ko mu je enotno dovoljenje podaljšala za obdobje od 17. 10. 2019 do 11. 10. 2021, zaposlen pri C., d.o.o. Dne 31. 10. 2019 je bil odjavljen iz evidence obveznega zdravstvenega zavarovanja, naslednji dan (1. 11. 2019) pa je odpotoval na Norveško. Ker je tam zanj še vedno veljal ukrep prepovedi vstopa v državo, je bil obsojen na prestajanje zaporne kazni, julija 2020 pa je bil deportiran nazaj v Slovenijo. V času izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni imel urejenega ustreznega zdravstvenega zavarovanja, od 13. 11. 2019 dalje (ko je s strani zgoraj navedenega delodajalca prejel zadnji prihodek) pa nima izkazanih sredstev za preživljanje.

13.Bistven je očitek tožnika, da je tožena stranka izpodbijano odločbo utemeljila na nepopolno ugotovljenem stanju in da ga pred njeno izdajo ni seznanila o vseh relevantnih ugotovitvah ter mu ni dala možnosti, da se o njih izjavi. S tem je kršila pravila upravnega postopka. Po presoji sodišča je ta tožnikov očitek utemeljen.

14.Tožena stranka bi morala v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pred izdajo odločbe dati tožniku možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je namreč treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Temu ustrezna je tudi pravica iz 146. člena ZUP, ki daje stranki pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi ter 7. člena ZUP, ki določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom.

15.Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z dopisom "Seznanitev s postopkom razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji" z dne 21. 7. 2020 tožnika seznanila le s tem, da jo je policija obvestila, da (1) so ga norveški organi izgnali iz države in (2) od 31. 10. 2019 (takoj po podaljšanju enotnega dovoljenja) ni več zdravstveno zavarovan, zaradi česar obstaja sum zlorabe za prebivanje. Zaradi teh okoliščin je zoper njega po uradni dolžnosti pričela postopek zaradi razveljavitve enotnega dovoljenja, v katerem bo ugotavljala ali obstajajo razlogi za razveljavitev dovoljenja. Tožnika je pozvala, da se v roku 8 dni izjavi o navedenih dejstvih in okoliščinah.

16.Tožnik je na zgoraj navedeni dopis tožene stranke 4. 8. 2020 odgovoril po svojem pooblaščencu. Potrdil je, da 1. 11. 2019 odpotoval na Norveško z namenom, da bi obiskal sorodnike. Dne 3. 11. 2019 ga je med sprehodom po mestu ustavila norveška policija in mu odvzela prostost. Tožnik je pozabil, da je še vedno v veljavi prepoved vstopa v to državo, ki mu je bila izrečena do 4. 11. 2019. Pojasnil je, da se v norveškem informacijskem sistemu nahaja že pet let, ko so mu razveljavili dovoljenje za prebivanje in delo na Norveškem. Do tega je prišlo, ker je njegov delodajalec na Norveškem takrat naredil napako pri plačevanju davkov. Zaporno kazen na Norveškem je prestal že 21. 5. 2020, vendar se takrat zaradi pandemije Covid-19 ni mogel vrniti v Slovenijo. V odgovoru z dne 4. 8. 2020 je tožnik še navedel, da je slovenskega delodajalca obvestil o prestajanju zaporne kazni na Norveškem, zaradi česar ga je ta odjavil iz socialnega zavarovanja. Dogovorila sta se za suspenz pogodbe o zaposlitvi, za mirovanje vseh pogodbenih in drugih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter da mu delodajalec ne bo obračunal dohodnine in prispevkov za socialno varnost. Prenehanje njegovega zdravstvenega zavarovanja in delovnega razmerja časovno sovpada s prestajanjem zaporne kazni na Norveškem, z obdobjem epidemije Covid-19 in njegovimi izpiski transakcijskega računa z dne 27. 7. 2020. Tožnik je bil z delodajalcem dogovorjen, da bo nadaljeval z delom takoj po vrnitvi v Slovenijo, sedaj se z njim dogovarja o nadaljevanju dela. Ni pa tožniku znano ali se je delodajalec njunega dogovora o suspenzu pogodbe o zaposlitvi držal ali pa je slednjo odpovedal. Takoj ko bo v zvezi s tem pridobil informacije, se jih je zavezal posredovati toženi stranki, ki jo je glede tega zaprosil za dodaten rok. Če mu je delovno razmerje prenehalo, to ni bilo po njegovi krivdi, zaradi česar je podana izjema glede razveljavitve enotnega dovoljenja. Tožnik je odgovoru predložil več listin v tujem jeziku in izpisek iz svojega transakcijskega računa za obdobje od 19. 11. 2018 do 27. 7. 2020.

17.Tožena stranka je 13. 8. 2020 izdala sklep za podaljšanje za pridobitev dodatnih dokazil. Tožnik ji je predložil komercialno zdravstveno zavarovanje z veljavnostjo do 23. 9. 2020 ter pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenil z delodajalcem C., d.o.o., Kranj, iz katere izhaja, da delavec nastopi delo z dnem pridobitve vseh soglasij za zamenjavo delodajalca do 11. 10. 2021.

18.Sodišče ugotavlja, da niti iz dopisa "Seznanitev s postopkom razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji" z dne 21. 7. 2020 niti iz kakšne druge listine v priloženem upravnem spisu ne izhaja, da bi tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika seznanila s svojo ugotovitvijo, da ne izpolnjuje več pogojev za izdajo dovoljenja za prebivanje, ker se ne podreja pravnemu redu Republike Slovenije in ker obstojijo razlogi za domnevo, da ne namerava več prebivati v Sloveniji. Ker tožnik s tem ni bil seznanjen, ni imel razloga za sklepanje, da bo izpodbijana odločba temeljila na takšnih ugotovitvah in se do teh okoliščin ni opredelil.

19.Tožena stranka ga je z dopisom z dne 21. 7. 2020 obvestila le, da jo je policija obvestila o njegovem izgonu iz Norveške in o tem, da od 31. 10. 2019 ni več zdravstveno zavarovan, zaradi česar ga sumi zlorabe dovoljenja za prebivanje. O teh okoliščinah se tožnik natančno in izčrpno izjavil v svojem odgovoru z dne 8. 4. 2020 (glej zgoraj točko 16). Tožena stranka je vsebino te njegove vloge sicer povzela v obrazložitvi izpodbijane odločbe, do trditev v tej vlogi pa se vsebinsko ni opredelila.

20.Izpodbijana odločba tudi nima razlogov o tem (1) ali je prišlo do suspenza ali do prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi v času, ko mu je bila odvzeta prostost na Norveškem in (2) če je prišlo do prenehanja te pogodbe, ali je to pripisati tožnikovi krivdi ali ne. Tožnik je namreč v svojem odgovoru z dne 3. 8. 2020 zatrjeval, da sta se z delodajalcem dogovorila za suspenz pogodbe o zaposlitve na podlagi 53. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in ne za njeno prenehanje. Če je do slednjega dejansko prišlo, pa razlogi za to niso na njegovi strani. Tožena stranka je v zvezi s temi trditvami le povzela kronologijo tožnikovih zaposlitev v Sloveniji in ugotovila, da je tožnik kmalu po podaljšanju enotnega dovoljenja po lastni volji zapustil Republiko Slovenijo. Ker pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti ni pridobil, se po njenem mnenju ne more sklicevati na izjemo glede razveljavitve enotnega dovoljenja iz tretjega odstavka 56. člena ZTuj-2. Ta je v času izdaje izpodbijane odločbe določal, da se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca, če je brez lastne krivde ali volje ostal brez zaposlitve, ne razveljavi tujcu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova. Tožena stranka dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotavljala, zato je tudi glede tega obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Navedeno okoliščino bi bilo treba ugotoviti že v upravnem postopku, ker pa v postopku v skladu z 138. in 139. členom ZUP niso bila ugotovljena vsa dejstva, pomembna za izdajo odločbe, bo treba v ponovnem postopku ugotoviti, ali so razlogi za to, da zavarovanje ni bilo urejeno, opravičljivi.

21.Glede na zgoraj navedeno je zaradi kršitve pravil postopka in posledično zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče izpodbijani akt odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

22.Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo iz zgoraj navedenih razlogov, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo.

23.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker sta se ji obe stranki pisno odpovedali (279. a člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnika kot pooblaščenec zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV, tožniku priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečan za uveljavljani 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora povrniti tožena stranka v roku 15 dni, šteto od dne, ko ji je vročena ta sodba (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

Ta določa: (1) V primerih, ko delavec zaradi prestajanja zaporne kazni...začasno preneha opravljati delo, pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati in je delodajalec ne sme odpovedati, razen če so podani razlogi za izredno odpoved ali če je uveden postopek za prenehanje delodajalca (suspenz pogodbe o zaposlitvi). (2) Med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so neposredno vezane na opravljanje dela. (3) Delavec se ima pravico in dolžnost vrniti na delo najkasneje v roku petih delovnih dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe. S tem dnem preneha suspenz pogodbe.

Zveza:

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 33, 33/3, 55, 55/1, 55/1-6, 56, 56/1, 56/1-1 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 7, 9, 138, 138/1, 139, 146

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.