Jedro

Za veljavnost vročitve ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju. Namen določb o vročanju je zagotoviti razumno pričakovanje, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Le če bi vročevalec izvedel, da je toženec odsoten in ne bo mogel pravočasno sprejeti pisanja, pa bi vročitev opravil, bi šlo za kršitev postopka. Ker je vročevalec obvestilo pustil v hišnem predalčniku in ker toženec ni niti zatrjeval, da je za njegovo odsotnost vedel, takšni vročitvi ni mogoče očitati nepravilnosti.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 30. 5. 2014 izdano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna priznati tožeči stranki, da je ta upravičena zahtevati poplačilo zneska 178.679,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2010 dalje do plačila ter dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljeno nepremičnino, posamezen del št. ... v stavbi ... k. o. ...-V. 2. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje tožencu tožbo vročilo s fikcijo vročitve po 142. členu ZPP in tako štelo, da je bila vročitev opravljena 14. 4. 2014, rok za vložitev odgovora na tožbo pa je potekel 14. 5. 2014. Fikcija vročitve pa bi bila pravilna le v primeru, če bi toženec dejansko stanoval na naslovu, kjer se je vročitev poskušala opraviti. Toženec začasno biva v tujini. Tožeča stranka je že na naroku dne 3. 1. 2014 v postopku pred Okrajnim sodiščem v Velenju VL 11287/2012, ki teče med istima strankama, bila seznanjena s tem, da toženec živi v tujini in se domov vrača le občasno, enkrat na dva do tri mesecev. Sedaj pa je dobil delo v Š. Dne 23. 5. 2014 se je tožencu pridružila tudi njegova družina. V toženčevem stanovanju na Z. 1 sedaj biva le toženčev brat, ki je tudi našel v hišnem predalčniku dne 20. 6. 2014 izpodbijano sodbo in jo poslal tožencu. Ker mora stranka imeti pravico do izjave in možnost obravnavanja v postopku, pritožnik meni, da toženec tega ni imel, zato pa je podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je tožbeni zahtevek tožnika neizvršljiv. Dejanski dolžnik V. d.d.-v stečaju je tožniku svoj dolg poravnal in tako terjatve, zavarovana z zastavno pravico na stanovanju toženca, ne obstaja več in zato ni podlage za hipotekarno tožbo. Tožeča stranka je s tem, ko je od 64 etažnih lastnikov 60 izdala izbrisne pobotnice za izbris zastavne pravice v zvezi s terjatvijo po kreditni pogodbi, štirim pa ne in eden od teh je tudi tožencev, neenako obravnavalo etažne lastnike. To pa postavlja toženca tudi v neenakopraven položaj.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi drugega odstavka 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na slednje je sodišče prve stopnje pravdne stranke v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučilo. Zato pa so nedopustna pritožbena zatrjevanja pritožnika, da je dolžnik V. d.d. - v stečaju terjatev, ki je sicer zavarovana z zastavno pravico na nepremičnini toženca poplačal in je zato hipoteka prenehala in da je tožnik izdal izbrisne pobotnice pretežnemu delu etažnih lastnikov, ne pa tudi tožencu in zato pomeni uveljavljanje hipotekarne tožbe zoper njega neenako obravnavanje, uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pravna zaključka o prenehanju z zastavno pravico zavarovane terjatve in o neenakem obravnavanju toženca namreč iz tožbenih trditev, na katerih temelji izdana zamudna sodba, ne izhajata.

6. Za veljavnost vročitve po 141. in 142. členu ZPP ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju. Namen določb o vročanju je zagotoviti razumno pričakovanje, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Le če bi vročevalec izvedel, da je toženec odsoten in ne bo mogel pravočasno sprejeti pisanja, pa bi vročitev opravil, bi šlo za kršitev postopka. Ker je vročevalec obvestilo pustil v hišnem predalčniku in ker toženec ni niti zatrjeval, da je za njegovo odsotnost vedel (pri tem pa dejstvo, ali je za začasno odsotnost vedel tožnik, ni pomembno), takšni vročitvi ni mogoče očitati nepravilnosti. Načelno je tudi pritrditi, da mora biti vročitev fizični osebi opravljena na naslovu njenega dejanskega stanovanja, ki ni nujno isto kot njeno formalno registrirano prebivališče. Vendar že iz samih skopih pritožbenih trditev izhaja, da je toženec v času opravljanja vročitve (meseca aprila 2014) bil le začasno v tujini, iz zapisnika o lastnem zaslišanju, ki ga je kot dokaz za svoje trditve pritožnik priložil pritožbi, pa izhaja, da je stanovanje na naslovu Z. 1, V. bilo njegovo stanovanje, v katerem je sicer bival z ženo in tremi otroki ter bratom in njegovo družino, zaradi zagotovitve dela in zaslužka pa je odšel na začasno delo v tujino, od koder pa se je domov k družini vračal. Iz pritožbenih trditev tudi izhaja, da se je družina toženca iz tega naslova preselila v tujino k tožniku, in zaradi česar naslov na Z. cesti 1, V. naj ne bi predstavljal več naslova bivanja toženčeve družine, šele meseca maja 2014. Ob takšnih okoliščinah iz skopih pritožbenih trditev o toženčevem začasnem bivanju v tujini, od koder bi se naj toženec vračal, ne izhaja utemeljenost pritožbenih očitkov o kršitvi pravil o vročanju, ki je bilo opravljeno v skladu s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 142. člena ZPP oziroma se izkažejo kot neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 8. oziroma 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeni očitki o neizvršljivosti in nerazumljivosti tožbenega zahtevka oziroma njegovi nasprotnosti z obrazložitvijo sodbe, niso konkretizirani. Zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in zamudno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

9. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.