Jedro

Zmerjanje navzočih na prireditvi delodajalca ob prisotnosti zaposlenih in njihovih družinskih članov, vključno z otroki, z izrazi, kot jih je uporabila tožnica, ne more biti dopustno vedenje delavca. Gre za hudo kršitev, po naravi stvari storjeno namenoma. Tudi v primeru, da bi se dejansko izkazalo, da je toženka vabilo na sejo nadzornega sveta vročala na navedeni prireditvi zato, da bi jo sprovocirala, bi tožničino ravnanje pomenilo neopravičljivo grobo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Skladno z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR-1 mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti le dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko zatrjuje in dokazuje v individualnem delovnem sporu za ugotovitev zakonitosti izredne odpovedi. Tudi sicer je toženka že v izredni odpovedi navedla, da je njeno zaupanje v razmerju do tožnice porušeno in zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, kar ne glede na izostanek pristavka "do izteka odpovednega roka" ustreza pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo odpoved za ustrezno obrazloženo in jo je presojalo po vsebini.

Zavrniti je treba tudi pritožbeno vztrajanje, da ravnanja in vedenja tožnice 13. in 15. 12. 2022 ni mogoče šteti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zato, ker tedaj v prostorih toženke ni bila prisotna kot njena zaposlena, temveč kot članica nadzornega sveta oziroma večja delničarka. Zmotno je stališče pritožbe, da udeležba na družabnem dogodku toženke v času odpovednega roka, ko tožnica ni več hodila na delo, ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ustaljena sodna praksa je, da dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu. Tožničino ravnanje 13. 12. 2022, ko je prišla v prostore toženke in njene zaposlene prepričevala, naj ji takoj izplačajo odpravnino, je bilo nedvomno storjeno v povezavi z delovnim procesom pri toženki, saj je bila tam med delovnikom, s pristojnimi delavci toženke pa je komunicirala o svoji pravici iz delovnega razmerja, ki je še trajalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 20. 4. 2023 (I. točka izreka, ki ni pod pritožbo), z izpodbijano sodbo pa zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo izredne odpovedi, reintegracijo, reparacijo za obdobje od 4. 1. 2023 do vrnitve na delo in plačilo za čas prepovedi opravljanja dela (II. točka izreka) ter podredni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dne zadnjega naroka za glavno obravnavo in plačilo denarnega povračila v višini 104.482,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo v II., III. in IV. točki izreka tožnica vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Uvodoma navaja okoliščine v zvezi z razvojem toženke kot družinskega podjetja, svojo vlogo pri tem ter dogajanje ob prihodu novega zakonitega zastopnika A. A. Pove, da je bila pri toženki zaposlena od leta 1998, nazadnje kot vodja J. za nedoločen čas, da je članica njenega nadzornega sveta in ena večjih delničark. Navaja, da redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2022 ni nasprotovala. Trdi, da je bil A. A. kot zakoniti zastopnik vpisan v AJPES 13. 12. 2022 od približno 18h dalje, sporni dogodek, ki ga toženka šteje za kršitev, pa se je zgodil dopoldne tega dne, pred razrešitvijo prejšnjega zakonitega zastopnika in njenega moža B. B. Zanika obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je v izredni odpovedi z dne 3. 1. 2023 navedeno le, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, in ne obstoj okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka; judikat VS VIII Ips 67/2018 se nanaša na bistveno drugačno dejansko stanje. Ker je toženka navedeno zatrjevala šele v sodnem postopku, je izredna odpoved nezakonita. Nasprotuje dokazni oceni v zvezi z očitkom glede dogajanja 13. 12. 2022, ko je prišla v prostore toženke zaradi izplačila odpravnine po redni odpovedi. Kot bistveno navaja, da C. C. ni grozila, da se ta zaradi zaklepanja pisarne ni počutila ogrožene in da so bili njeni občutki posledica situacije v podjetju po prihodu A. A. Nasprotuje ugotovitvi o odrivanju A. A. iz pisarne D. D., ko je zaprla vrata njene pisarne, tega ni potrdila nobena priča. Sklicuje se na to, da A. A. tedaj res ni imel pooblastil, saj je bil prejšnji zakoniti zastopnik razrešen kasneje istega dne. Navaja, da z zaklepanjem vrat ene in zapiranjem vrat druge pisarne ni kršila svojih obveznosti iz delovnega razmerja, to pa niti ni bilo mogoče, saj se je v prostorih toženke nahajala kot članica nadzornega sveta in ni opravljala dela po pogodbi o zaposlitvi, zato njenih določil ni mogla kršiti. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do očitka v zvezi s pristojnostjo zahtevati takojšnje izplačilo odpravnine. Nasprotuje tudi dokazni oceni dogodkov 15. 12. 2022 na Božičkovi prireditvi za otroke zaposlenih in vnuke večjih delničarjev. Poudarja napetosti pri toženki konec leta 2022, ko je bila celotna družina tožnice prisiljena zapustiti podjetje, zaradi česar je bila obupana, pretresena in razočarana. Kot bistveno trdi, da je bilo vročanje vabila na sejo nadzornega sveta sredi Božičkove prireditve provokacija z namenom ustvarjanja dogodka, ki bi ga bilo mogoče očitati tožnici, čeprav je bilo obljubljeno, da na njem ne bo vznemirjanja. Navaja, da se vabila na seje nadzornega sveta pri toženki niso vročala z vročilnicami, temveč preko elektronske pošte (tožnici je bil 13. 12. 2022 samovoljno ukinjen službeni elektronski naslov) ali s telefonskim klicem. Pove, da je prisotnost njenega brata F. F., s katerim se ni razumela, pri vročanju upravičeno dojela kot hudo provokacijo, da bi se zlomila. Trdi, da očitanih besed ni izrekla, kar sta v svojih izpovedih potrdila njen mož in sin, ki sta stala v neposredni bližini. Ker so izpovedi prič in zakonitega zastopnika toženke neverodostojne, jim sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti. Pove, da se je na provokacijo odzvala in povzdignila glas nad svojim bratom rekoč, da je hudobnež, G. G. pa je utemeljeno očitala, da se je glede predhodnega poskusa vročanja vabila zlagala in da se ji zahvaljuje, ker ji je polepšala praznike. Zaradi poskusa vročanja vabila na zagovor je bila pretresena. Pove, da H. H. ni stal dovolj blizu, da bi ob hrupu v prostoru lahko slišal, kaj se pogovarjajo, zato sodišče prve stopnje njegovi izpovedi ne bi smelo slediti. Meni, da tudi sicer na prireditvi ne bi mogla kršiti svojih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je bila tam v prostem času prisotna kot večja delničarka z vnukom, in ne kot zaposlena; zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo okoliščin dogajanja ter namena zakonitega zastopnika toženke in F. F. sprožiti tožničino reakcijo. Meni, da toženka ni dokazala hujših kršitev, storjenih naklepoma ali iz malomarnosti. Trdi, da v razmerju do družbe toženke (katere solastniki so tudi tožnica, njen mož in mama) ni ravnala škodljivo, očitani dogodki so vezani izključno na A. A. in G. G., ki sta jo sprovocirala. Nasprotuje ugotovitvi, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Poudarja, da je bila v odpovednem roku in bi se ji delovno razmerje v vsakem primeru izteklo, da ni hodila na delo, da 13. ter 15. 12. 2022 ni bila v prostorih toženke kot zaposlena ter izpostavlja okoliščine na strani toženke. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do predloženih zdravniških izvidov, iz katerih izhaja, da jo je situacija pri delodajalcu psihično izčrpala in da je po dogodku 15. 12. 2022 iskala zdravniško pomoč. Priglaša stroške pritožbe.

3. Dopolnitev pritožbe z dne 8. 5. 2024 in 27. 5. 2024 pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker sta bili vloženi po izteku pritožbenega roka.

4. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka tožničine navedbe v njej in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih trditev tožnice ter dokazov, ki so bili izvedeni za njihovo ugotovitev. Sodba je ustrezno obrazložena, navedeni razlogi niso nejasni ali v medsebojnem nasprotju, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo, sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP, napravljeni dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati pomanjkljivosti ali neprepričljivosti. Pritožbeno sodišče se nanjo sklicuje in jo sprejema kot svojo.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, ki ji jo je toženka podala na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi očitkov, da je s svojim vedenjem naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja: 13. 12. 2022 v pisarnah zaposlenih C. C. in D. D., 15. 12. 2022 na dogodku Božiček za otroke zaposlenih in vnuke večjih delničarjev ter 19. 12. 2022 glede prihoda in dogajanja v pisarni oddelka K. Ugotovilo je, da so očitki o tožničinih kršitvah 13. in 15. 12. 2022 utemeljeni in da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), zaradi česar je izpodbijana odpoved skladna z zakonom.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila tožnica pri toženki zaposlena za nedoločen čas kot vodja J. na podlagi zadnje med njima sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2021, - da je toženka tožnici 8. 12. 2022 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga z 80-dnevnim odpovednim rokom, v katerem tožnici ni bilo treba prihajati na delo, - da je toženka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 3. 1. 2023 zaradi dogodkov 13., 15. in 19. 12. 2022 in - da se je tožnica 4. 1. 2023 upokojila.

10. Tožnica v pritožbi ponavlja, da je izredna odpoved nezakonita, ker v njej toženka ni navedla, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je to zavzemanje pravilno zavrnilo s sklicevanjem na stališče iz sodne prakse, da obrazložitev pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni obvezna sestavina izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.1 Skladno z določbo drugega odstavka 87. člena ZDR-1 mora v odpovedi delodajalec pisno obrazložiti le dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko zatrjuje in dokazuje v individualnem delovnem sporu za ugotovitev zakonitosti izredne odpovedi. Tudi sicer je toženka že v izredni odpovedi navedla, da je njeno zaupanje v razmerju do tožnice porušeno in zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, kar ne glede na izostanek pristavka "do izteka odpovednega roka" ustreza pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno štelo odpoved za ustrezno obrazloženo in jo je presojalo po vsebini.

11. V zvezi z obema ugotovljenima kršitvama tožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje s sklicevanjem na drugačne oziroma nasprotujoče si izpovedi zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče na podlagi pritožbenih trditev ni podvomilo v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnica 13. 12. 2022 skupaj s C. C. zaklenila v njeno pisarno, kasneje pa vrata pisarne D. D. hitro zaprla, pred tem pa iz pisarne odrinila A. A. Na pravilnost ugotovitve o tem, da je na ta način kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ne vpliva njeno sklicevanje na to, da C. C. ni bila vznemirjena oziroma v stiski zaradi zaklepanja vrat, niti dejstvo, da dopustna hitrost zapiranja vrat pri toženki ni bila opredeljena. V delovnem okolju ne more biti dopustno, da delavec vstopi v pisarno sodelavca in nato zaklene njena vrata brez dovoljenja oziroma proti volji sodelavca v njej, prav tako tudi ne loputanje z vrati oziroma njihovo hitro zapiranje (priča D. D. je izpovedala, da ni šlo za normalno, ampak "hitro" zapiranje vrat), še manj fizično odrivanje sodelavca oziroma nadrejenega iz pisarne. Tožnica sicer nasprotuje verodostojnosti izpovedi zakonitega zastopnika toženke, ki je izpovedal, da ga je odrinila, a le s sklicevanjem na svojo drugačno izpoved ter izpoved svojega moža, ki ga pri odrivanju ni bilo zraven, češ da tožnica česa takega ni zmožna. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi spregledalo izpoved zakonitega zastopnika toženke ter prič C. C., G. G. in D. D. glede dogajanja ob tožničinem prihodu v prostore toženke 13. 12. 2022, ob ugotavljanju dejanskega stanja jih je ustrezno upoštevalo ter jim sledilo kot bolj prepričljivim od tožničine. Tudi glede dogodkov 15. 12. 2022 pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je ustrezno obrazložilo, iz razlogov sodbe pa je mogoče razbrati tudi, zakaj izpovedi tožnice ter njenega moža in sina ni sledilo. Priča G. G. je prepričljivo in natančno opisala, da jo je tožnica na Božičkovi prireditvi vpričo njene družine (otroka je imela v naročju) in drugih zaposlenih pri toženki ter njihovih družinskih članov ozmerjala z lažnivko, prasico in hudobno žensko, to je izrecno potrdil kot priča zaslišani H. H., posredno pa tudi C. C. z izpovedjo o tem, da je bila G. G. tako pretresena zaradi tožničinih besed, da jo je morala kar trikrat pozvati, naj se njen sin pridruži Božičku. Ob tem sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedma tožničinega moža B. B. in sina I. I., da česa takega tožnica ni izrekla. Ni mogoče slediti tožničinemu zatrjevanju, da H. H. pogovora ni mogel slišati, ker je stal predaleč, saj je navedeni kot priča izpovedoval prepričljivo in skladno z izpovedjo G. G., tako da je očitno kljub hrupu v prostoru slišal besede, ki ji jih je tožnica namenila. Zavrniti je treba tudi pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi, da je tožnica zakonitemu zastopniku A. A. in bratu F. F. namenila zmerljivko prasca pokvarjena, sodišče prve stopnje jo je oprlo na njuni skladni izpovedi, tožnica pa celo priznava, da je brata označila za hudobneža (to izhaja tudi iz izpovedi njenega moža B. B., da ga je vnuk spraševal, zakaj je stric hudobnež), G. G. pa za lažnivko. Pritožbeno kritiko dokazne ocene je tako treba zavrniti, s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dogajanje 13. in 15. 12. 2022 je tako pravilno.

12. Zavrniti je treba tudi tožničino stališče, da pri navedenih kršitvah ni šlo za hujše kršitve zaradi okoliščin, v katerih jih je storila, saj naj bi bila k temu izzvana s provokacijami zakonitega zastopnika toženke, svojega brata in G. G. Izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ni potrdil tožničinih trditev, da jo je toženka namenoma izzvala k njeni neprimerni reakciji. Glede na enotno stališče sodne prakse, da odpravnina zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče šteti, da je toženka ravnala samovoljno ali provokativno s tem, da tožnici ni želela izplačati odpravnine že 13. 12. 2022, tj. 5 dni po začetku teka 80-dnevnega odpovednega roka. Ob dejstvu, da je bil od vključno tega dne A. A. vpisan v sodni register, ni bistveno, ob kateri uri je prišlo do razrešitve prejšnjega zakonitega zastopnika. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je z ravnanjem navedenega dne (zaklepanje v pisarno s sodelavko, odrivanje zakonitega zastopnika in hitro zapiranje vrat) tožnica huje kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti svojo dolžnost vzdržati se vseh ravnanj, ki bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Tovrstnih ravnanj v delovnem razmerju ni mogoče tolerirati, delodajalec je dolžan svoje delavce zaščititi pred njimi. Tožnica neutemeljeno nasprotuje sklepu, da je navedena dejanja storila naklepoma, saj jih po naravi stvari ni mogoče storiti iz malomarnosti. Na drugačen sklep ne more vplivati nesporno dejstvo, da je bila tožnica tega dne očitno vznemirjena, ker ji toženka ni želela predčasno plačati odpravnine. Da se ne bi zavedala svojih ravnanj ali da jih ne bi mogla imeti v oblasti, ne zatrjuje. Česa takega ne zatrjuje niti v povezavi s svojim ravnanjem na prireditvi 15. 12. 2022, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do dokazov v zvezi s tem, da je po njej iskala zdravniško pomoč.

13. Pravilno je tudi stališče, da je pri tožničinem ravnanju na Božičkovi prireditvi 15. 12. 2022 šlo za hujšo kršitev njenih obveznosti iz delovnega razmerja (ravnanje v nasprotju s prepovedjo škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1 in 16. členom pogodbe o zaposlitvi). Zmerjanje navzočih na prireditvi delodajalca ob prisotnosti zaposlenih in njihovih družinskih članov, vključno z otroki, z izrazi, kot jih je uporabila tožnica, ne more biti dopustno vedenje delavca. Gre za hudo kršitev, po naravi stvari storjeno namenoma. Tudi v primeru, da bi se dejansko izkazalo, da je toženka vabilo na sejo nadzornega sveta vročala na navedeni prireditvi zato, da bi jo sprovocirala, bi tožničino ravnanje pomenilo neopravičljivo grobo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki upravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa niti ni ugotovilo, da bi toženka na Božičkovi prireditvi želela izzvati incident, ugotovljeni razlog za odstop od običajnega načina vročanja vabila na sejo nadzornega sveta je bilo namreč dejstvo, da tožnica zaradi redne odpovedi in neopravljanja dela v času odpovednega roka ni več imela delujočega toženkinega službenega elektronskega naslova, ter kratek čas za vabljenje (prireditev je bila v četrtek, seja nadzornega sveta pa že v ponedeljek, zaradi česar se je bala, da bo vabljenje z navadno pošto neuspešno). Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, je sicer mogoče razumeti tožničino vznemirjenost in prizadetost zaradi vročanja na prireditvi v povezavi s predhodnim dogajanjem pri toženki (menjava vodstva, prenehanje zaposlitve v družinskem podjetju, zavrnitev prošnje za predhodno plačilo odpravnine idr.), vendar pa to ne more opravičiti namenoma storjenih hudih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

14. Zavrniti je treba tudi pritožbeno vztrajanje, da ravnanja in vedenja tožnice 13. in 15. 12. 2022 ni mogoče šteti za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zato, ker tedaj v prostorih toženke ni bila prisotna kot njena zaposlena, temveč kot članica nadzornega sveta oziroma večja delničarka. Zmotno je stališče pritožbe, da udeležba na družabnem dogodku toženke v času odpovednega roka, ko tožnica ni več hodila na delo, ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ustaljena sodna praksa je, da dolžnosti in delovne obveznosti, ki jih mora izpolnjevati delavec in opustitev katerih povzroči kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti, niso vezane le na delovni proces oziroma delo v organiziranem delovnem procesu.2 Tožničino ravnanje 13. 12. 2022, ko je prišla v prostore toženke in njene zaposlene prepričevala, naj ji takoj izplačajo odpravnino, je bilo nedvomno storjeno v povezavi z delovnim procesom pri toženki, saj je bila tam med delovnikom, s pristojnimi delavci toženke pa je komunicirala o svoji pravici iz delovnega razmerja, ki je še trajalo. Dogodki 15. 12. 2022 so se zgodili na Božičkovi zabavi za otroke zaposlenih in vnuke večjih delničarjev pri toženki, na njej je bilo prisotnih večje število zaposlenih, njihovi partnerji in otroci, organizirala jo je toženka oziroma njeni zaposleni, ure dela v zvezi z njo so se jim beležile kot delovne ure, prisoten je bil tudi zakoniti zastopnik, tožnica pa je bila tudi tedaj še v delovnem razmerju (odpovedni rok bi se ji iztekel več kakor dva meseca kasneje). Tožnica kot (nekdanja) vodstvena delavka, članica nadzornega sveta in večja delničarka ni bila prosta dolžnosti lojalnosti oziroma neškodovanja interesom toženke, ni mogoče slediti njeni trditvi, da ugotovljena kršitev ni bila vezana na delovni proces pri toženki in povezana z naravo njenega dela. Tožnica zmotno šteje, da njeno ravnanje ni bilo uperjeno zoper toženko kot podjetje, temveč zoper A. A., F. F. in G. G., ki naj bi jo k neprimernemu ravnanju sprovocirali. Glede na to, da je A. A. zakoniti zastopnik, G. G. zaposlena kot pravnica pri toženki, konflikt pa se je nanašal na poslovanje toženke (vabljenje na sejo nadzornega sveta) in je potekal vpričo drugih zaposlenih, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica kršila svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja pri toženki.

15. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podan tudi pogoj za izredno odpoved iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na ugotovljene kršitve ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, saj je bilo zaupanje toženke do tožnice porušeno. Zavrniti je treba njeno zavzemanje, da ta pogoj ni bil izpolnjen, ker je bila v času kršitev že v odpovednem roku na podlagi redne odpovedi, tako da bi ji delovno razmerje v vsakem primeru prenehalo, v tem času pa ji ni bilo treba prihajati na delo. Opredelitev, da "ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka", je treba v zvezi z izredno odpovedjo delodajalca razlagati v smislu Konvencije MOD št. 158, da bi bilo nerazumno od delodajalca zahtevati, naj delavca kljub njegovi v zakonu opredeljeni kršitvi zadrži na delu še v času odpovednega roka.3 Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o naravi in teži tožničinih kršitev zlasti na Božičkovi prireditvi ter dejstvo, da je tožnica očitno še po storjenih kršitvah prihajala v prostore toženke in njenim zaposlenim predstavljala svoj pogled na situacijo pri toženki (npr. 19. 12. 2022), kar kaže na vsebino razmerja med strankama, je pravilna ugotovitev, da glede na okoliščine ni razumno pričakovati, da bi toženka tožnico obdržala v delovnem razmerju do izteka 80-dnevnega odpovednega roka. Na ugotovitev o obstoju tega pogoja ne more vplivati dejstvo, da je toženka za vročanje vabila na sejo nadzornega sveta izbrala nekoliko neroden čas, kar je tožnica štela za provokacijo, zaradi katere je neprimerno reagirala. Kot že pojasnjeno, tožnica v postopku ni dokazala, da bi jo toženka z vročanjem vabila izzvala na nedopusten način, ki bi lahko opravičil njeno žaljivo vedenje (vpitje in zmerjanje) vpričo drugih zaposlenih in njihovih otrok ter drugih družinskih članov.

16. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

1 Prim. odločitve VS RS VIII Ips 67/2018 in VIII Ips 143/2017 ter pritožbenega sodišča Pdp 602/2022, ki se nanašajo na v bistvenem podobno dejansko stanje kot v tej zadevi. 2 Prim. odločitve VS RS VIII Ips 81/2007, VIII Ips 303/2010 in VIII Ips 275/2011 in VIII Ips 5/2010, ter odločitve pritožbenega sodišča Pdp 880/2017, Pdp 228/2021 in Pdp 510/2021 idr. 3 Robnik I., v: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 675.