Jedro

Čas ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo (niti v predlogu za odreditev pripora, ki mora biti obrazložen), pač pa (med drugim) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ter obrazložitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma in navedba že zbranih dokazov (tretji odstavek 168. člena ZKP), medtem ko mora sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum (drugi odstavek 202. člena ZKP).

Okoliščine, ki so nastale po izdaji sklepa zunajobravnavnega senata na presojo sodišč „za nazaj“ ne morejo vplivati.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega A. B., ob ugotovitvi, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, odredila pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero zahteva „navzočnost na seji senata“ in uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitev 25. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor odpravi, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v roku 24 ur od prejema odločitve Vrhovnega sodišča. 3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline, ki ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane. Meni, da je preiskovalna sodnica v skladu z drugim odstavkom 202. člena ZKP v sklepu navedla tako dokaze kot njihovo bistveno vsebino in je konkretno navedla okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Ustrezno je po njeni oceni obrazložen tudi priporni razlog in okoliščine, ki izkazujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, pri čemer je preiskovalna sodnica posebej izpostavila ugotovitve o vlogi obdolženega A. B. Izostali niso niti razlogi o neogibni potrebnosti pripora in o njegovi sorazmernosti, vse navedeno pa je po oceni vrhovne državne tožilke obrazloženo presodil tudi zunajobravnavni senat. Po njenem mnenju iz podatkov spisa izhaja, da je državna tožilka datum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja popravila na 31. 3. 2021, kar je storila na podlagi navedb oškodovanca iz predkazenskega postopka. Po oceni vrhovne državne tožilke zagovornik ponuja tudi lastno presojo dokazov in njihovo oceno, s čimer meri na razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Obdolženec in zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

B.

5. Vrhovno sodišče ne sprejema navedb zagovornika, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ni izkazan. Namreč ta izhaja iz podrobnih navedb oškodovanca v povezavi s prepoznavo (treh) storilcev po fotografijah, kar sta sodišči tudi jasno obrazložili v izpodbijanem sklepu. Tako je oškodovanec pripovedoval o treh srečanjih med novembrom 2020 in aprilom 2021, vsakič je šlo za tri iste moške, medtem ko je bil četrti storilec vsakokrat v avtomobilu. Iz navedb oškodovanca izhaja, da ni šlo le za bežna srečanja, ampak za trajajoča, domnevno navidezna oziroma goljufiva pogajanja za nakup parcele in šotora ter o načinu izvedbe transakcije. Storilci naj bi oškodovancu potem, ko je ta vztrajal, da mu dokažejo izvedbo dogovorjene transakcije, pri čemer jim je že bilo znano, da ima oškodovanec pri sebi dogovorjeno gotovino, to z uporabo fizične sile odvzeli in mu nato še grozili, če po poklical policijo. Zato je razumno, da je oškodovanec po fotografijah mogel prepoznati storilce, torej tudi obdolženega A. B., pri čemer je najprej opisal tako njihovo zunanjost kot posamične vloge (točka 4 sklepa preiskovalne sodnice in točka 7 sklepa zunajobravnavnega senata). Iz ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da se kot čas domnevno izvršenega kaznivega dejanja pojavljata dva datuma, in sicer 31. 3. 2021 in 1. 4. 2021. V tej fazi postopka, ko za odreditev pripora zadostuje obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, ob upoštevanju podrobnega opisa poteka kaznivega dejanja s strani oškodovanca, vsebina dokaza, izvedenega na pripornem naroku, in ki po oceni zagovornika dokazuje obdolženčev alibi za dan 1. 4. 2021, utemeljenosti suma izvršitve kaznivega dejanja ne more omajati do te mere, da ta ne bi bila podana (drugi odstavek 202. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 201. člena ZKP). Kot je na enake pritožbene navedbe zagovorniku pravilno odgovoril že zunajobravnavni senat, bodo lahko razhajanja v datumu domnevnega kaznivega dejanja in razčiščevanje drugih s tem povezanih odločilnih okoliščin predmet nadaljnjega sodnega preiskovalnega postopka (točka 8 sklepa). Posledično tudi sicer pravilna ugotovitev zagovornika, da se preiskovalna sodnica o tem, da naj bi imel obdolženec alibi za čas domnevnega kaznivega dejanja, ni vsebinsko opredelila, ne predstavlja (smiselno) bistvene kršitve določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to neutemeljeno navaja zagovornik.

6. Po zagovornikovih navedbah tudi domnevni sostorilci ne bi mogli izvršiti očitanega kaznivega dejanja, saj naj bi se dne 31. 3. 2021 v času kaznivega dejanja nahajali na Bencinskem servisu Petrol v Ribnici. Obstajal naj bi namreč račun, ki dokazuje, da je „nekdo tam kupil nekaj stvari“, medtem ko naj bi se obdolženi A. B. tega dne ob 13.45 uri nahajal v Kočevju na avtoodpadu, česar sodišče še ni preverilo. Gre za materialno neizčrpane navedbe, ki glede na pritožbene razloge predstavljajo novoto, pri čemer zagovornik ne pojasni, zakaj teh navedb ni mogel uveljavljati že s pritožbo. Posledično jih ne more uveljavljati niti z zahtevo za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik navaja slabosti prepoznave očividca kot dokaznega sredstva in zgodovino zmotnih prepoznav ter vztraja, da tudi v konkretnem primeru ne gre za verodostojen dokaz. Na nezanesljivost prepoznave naj bi po oceni zagovornika kazale tudi nekatere okoliščine v konkretnem primeru, povezane s policijskim postopkom ob prepoznavi in s četrtim storilcem, za katerega se je že tekom predkazenskega postopka izkazalo, da ni šlo za A. A., ki ga je oškodovanec prav tako prepoznal kot storilca (iz podatkov spisa izhaja, da je slednjega kot storilca prepoznal oškodovančev sin). S temi navedbami zagovornik ponuja svojo oceno tehtnosti in verodostojnosti dokazov, na katerih temelji izpodbijani pravnomočni sklep, s tem pa meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar je razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za pomisleke o verodostojnosti nekaterih navedb oškodovanca v zvezi z identifikacijo B. B. in klici, ki naj bi sledili potem, ko je bilo dejanje že dokončano. Dodati je treba, da je celokupna dokazna ocena vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi pridržana razpravljajočemu senatu oz. sodečemu sodniku na glavni obravnavi, če bo do nje sploh prišlo, in v tem trenutku presega presoje o obstoju utemeljenega suma.

8. Dejstvo, da se zahteva za preiskavo in predlog državne tožilke na pripornem naroku po 204.a členu ZKP od ugotovitev sodišč v izpodbijanem pravnomočnem sklepu razlikujeta v domnevnem datumu kaznivega dejanja, ne predstavlja kršitve zakona oziroma nedopustne prekoračitve zahteve za preiskavo, kot je mogoče razumeti navajanja zagovornika. Ta sicer pravilno ugotavlja, da državna tožilka na pripornem naroku ni formalno posegla v opredelitev časa kaznivega dejanja, in da je navedba preiskovalne sodnice v točki 3 sklepa, da je državna tožilka na naroku datum storitve kaznivega dejanja opredelila kot 31. 3. 2021, kar v točki 9 sklepa sprejema tudi zunajobravnavni senat, zmotna. Vendar čas ni bistvena sestavina opisa kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo (niti v predlogu za odreditev pripora, ki mora biti obrazložen), pač pa (med drugim) opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ter obrazložitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma in navedba že zbranih dokazov (tretji odstavek 168. člena ZKP), medtem ko mora sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev o (med drugim) kaznivem dejanju, ki ga je obdolženec obdolžen in obrazložitev vseh odločilnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljen sum (drugi odstavek 202. člena ZKP). Tudi iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa so razvidni vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih naj bi bilo izvršeno, ki je kot historični dogodek jasno individualizirano, obdolženec je imel možnost odgovoriti na očitek iz zahteve za preiskavo, znano mu je, česa se ga bremeni, pri čemer dejstvo, da se glede časa dejanja pojavljata dva datuma, ni okrnilo njegove pravice do obrambe. Nenazadnje je že iz navedb zahteve razvidno, da je obramba glede obeh datumov predlagala dokaze v smeri ugotavljanja alibija.

9. Obstoj ponovitvene nevarnosti sta sodišči v skladu z ustavnopravnimi izhodišči in ustaljeno sodno prakso utemeljili s številnimi okoliščinami objektivne (konkretna teža kaznivega dejanja, domnevni način njegove izvršitve oziroma okoliščine, v katerih naj bi ga izvršil obdolženi A. B.) in subjektivne narave (obdolženčevo prejšnje življenje s številnimi obsodbami za druga in istovrstna premoženjska kazniva dejanja in kazniva dejanja z elementi nasilja, osebnostne lastnosti, ekonomsko-socialne razmere). Zagovornik navaja, da je bil obdolženec nazadnje obsojen leta 2014, kar ob ugotovljeni teži obravnavanega kaznivega dejanja in številnih obsodbah tako zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja (vključno z ropom) kot premoženjskih kaznivih dejanj (vključno z goljufijami) nima bistvenega vpliva, in na drugi strani, da še ni bil nikoli obsojen, da ima urejeno družinsko življenje, stalen vir prihodkov in sredstva za preživljanje in da ni v drugem predkazenskem ali kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Gre za navedbe, ki so v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami izpodbijanega pravnomočnega sklepa in pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar je razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Ni utemeljen očitek zagovornika, da izpodbijani pravnomočni sklep nima vsebinske presoje neogibne potrebnosti pripora oziroma možnosti nadomestitve pripora s katerim od milejših ukrepov. Preiskovalna sodnica je zaključek o tem, da je pripor edini primeren in učinkovit ukrep, ki bo obdolžencu onemogočil izvrševanje kaznivih dejanj, in svojo oceno, da ne obstaja nobena podlaga, da bi kateri od milejših ukrepov „prišel v poštev“, navedla na strani 13 sklepa. Iz obrazložitve je razvidno, da je tak zaključek sprejela na podlagi presoje dokazov, ki utemeljujejo sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, ter iz njih razvidnih okoliščin, te pa je ovrednotila na strani 11 in 12, ko se je opredelila do teže kaznivega dejanja, do pomena okoliščin, v katerih naj bi bilo izvršeno, in do osebnostnih lastnosti obdolženca, ki so imele poseben pomen (predvsem) za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti (domnevno načrtovanje kaznivega dejanja, vztrajanje pri izvedbi in dokončanju, stopnjevanje pritiska na oškodovanca, predrznost, pomembnost domnevne vloge obdolženca, uporaba sile). Vse navedeno je smela upoštevati tudi pri presoji nujnosti pripora oziroma pri presoji, ali je z odreditvijo pripora zasledovani cilj mogoče doseči s katerim od blažjih sredstev, ki jih predvideva zakon. Očitka, da preiskovalna sodnica „pri sklepanju o primernosti ukrepa“ ni upoštevala navedb obrambe, pa Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, saj zagovornik ni navedel, do česa (odločilnega) naj bi se preiskovalna sodnica ne opredelila.

11. Uveljavljane kršitve 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) pa ni zagrešil niti zunajobravnavni senat, ki je enake pritožbene navedbe v smeri neobrazloženega zaključka o nujnosti in sorazmernosti pripora zavrnil s citiranjem razlogov sklepa preiskovalne sodnice (točke 18 do 20 sklepa). Zato ne gre za dejanske in pravne zaključke, ki jih sklep preiskovalne sodnice ne bi vseboval, kot to zmotno navaja zagovornik. Zunajobravnavni senat se je izrecno strinjal s presojo preiskovalne sodnice, da ugotovljene okoliščine domnevnega kaznivega dejanja in obdolženca ne podpirajo prizadevanja zagovornika za nadomestitev pripora s katerim od milejših ukrepov, z razumnim in s sodno prakso skladnim stališčem, da milejši ukrepi terjajo sodelovanje obdolženca in njegovo trdno voljo, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal (točka 20 sklepa). Da okoliščine, ki bi utemeljevale tovrstno zaupanje v obdolženca, zaenkrat ne obstajajo, sprejema tudi Vrhovno sodišče. Pri vseh milejših ukrepih gre namreč za ukrepe, ki se le občasno nadzirajo, iz ugotovitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa pa izhaja tudi, da naj bi se obdolženec z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj preživljal. 12. Sodišči sta presodili, da glede na ugotovljeno (visoko) stopnjo ogrožanja varnosti (potencialnih) oškodovancev, kar se po njuni oceni kaže predvsem v domnevni vrednosti oškodovancu odtujenega gotovinskega zneska, interes varovanja njihove osebne in telesne celovitosti ter njihovega premoženja pretehta nad posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode (točki 8 in 9 sklepa preiskovalne sodnice ter točka 19 sklepa zunajobravnavnega senata). Da je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, torej z dobrinami, ki se s posegom varujejo, in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja, sprejema tudi Vrhovno sodišče. Dejstva, ki jih ob nasprotovanju temu zaključku nižjih sodišč navaja zagovornik, za presojo niso relevantna. Obdolžencu je bila prostost odvzeta le nekaj dni pred pravnomočnostjo izpodbijanega sklepa, in sicer dne 12. 4. 2021, okoliščine, ki so nastale po izdaji sklepa zunajobravnavnega senata dne 16. 4. 2021 pa na presojo sodišč „za nazaj“ ne morejo vplivati (da v času do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti preiskovalni sodnik še ni odločil o zahtevi za preiskavo, razlogov za odlašanje z odločitvijo pa ni; da ni bil izveden še noben dokaz in da tudi dokaznemu predlogu za zavarovanje posnetkov video-nadzornega sistema, ki ga je zagovornik podal dne 15. 4. 2021, še ni bilo ugodeno).

C.

13. Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

14. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.