Jedro

Stroški, ki jih za upravičenca do brezplačne pravne pomoči za stroške sodnega postopka in za dodeljenega pooblaščenca založi Republika Slovenija, so stroški sodnega postopka. Pri odločanju o stroških postopka jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali jih stranka v pravdi priglasi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki 3 izreka tako, da ta glasi: „Tožena stranka je v roku 15 dni od prejema te sodbe dolžna v korist proračuna RS povrniti 1.961,58 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju toženi stranki naložilo v plačilo 2.970,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2009 naprej ter pravdne stroške tožeče stranke v višini 1.659,69 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki 1. in 3. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek 1.130,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od 16. 12. 2008 do 29. 7. 2009 – točka 2. izreka).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo z zvišanjem prisojenega zneska tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati še 800,00 EUR. Povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o fizičnih bolečinah in neugodnostih v času zdravljenja utrpele poškodbe (poka leve petnice). Ob upoštevanju sodne prakse je tožnica upravičena do odškodnine v zahtevani višini 2.700,00 EUR. Glede strahu sodišču očita, da je prezrlo izvedenčeve ugotovitve o primarnem strahu. Druge dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje povzema. Glede na sodno prakso, obseg in intenzivnost strahu opravičujeta odškodnino v zahtevani višini 500,00 EUR.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpela 1. 9. 2008. V delovni nezgodi pri sezonskem obiranju jabolk se je poškodovala na delovišču delodajalca – zavarovanca tožene stranke. V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo polno odškodninsko odgovornost delodajalca (in posledično tožene stranke) za njeno škodo. Ker pravdni stranki te odločitve pritožbeno ne izpodbijata, ni več predmet pritožbenega preizkusa.

6. Za pritožnico je sporna le dosojena višina odškodnine. Pritožba dejanskih ugotovitev sodišča o obsegu ugotovljene škode ne graja. Na podlagi izvedeniškega mnenja je ugotovilo, da je tedaj 47-letna tožnica pri padcu na delovišču utrpela poko leve petnice. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravilno izhajalo iz materialnopravnih meril, ki jih določata 179. in 182. člen OZ.(2) Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

7. Po ugotovitvah sodišča je tožnica utrpela poko petnice. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ni bilo odmikov med kostnimi odlomki. Ugotovljena poškodba po Fischerjevi klasifikaciji sodi med lahke primere.(3) Zanje sodišča dosojajo od 1 do 29 povprečnih neto plač.(4) Sodišče prve stopnje je tožnici skupno prisodilo 3.300,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odštelo je 10 % pogodbeno dogovorjeno odbitno franšizo,(5) česar pritožba ne izpodbija. Tudi pritožbeno sodišče sprejema to odločitev kot pravilno. Ugotovljena skupna višina nepremoženjske škode v času sojenja predstavlja 3,3 povprečne neto plače v RS.(6) S tem je primerno umeščena v okvir odškodnin, ki jih za primerljive primere dosoja sodna praksa. Sicer pa pritožba pavšalne navedbe o upoštevanju sodne prakse ne konkretizira s primeri in podrobnejši odgovor ni potreben.

8. Tudi napačne uporabe načela individualizacije pritožnica ne konkretizira. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera na strani oškodovanke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dosojena odškodnina primerna in je ni treba zviševati. Od zahtevanih 2.700,00 EUR za telesne bolečine je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo 2.000,00 EUR. Obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, je ugotovljen v točkah 34 do 38 sodbe. Pritožba jih zgolj povzema in ocenjuje, da je dosojena odškodnina prenizka. Glede na ugotovljeno prestano bolečinsko obdobje (7 dni trajne srednje hude telesne bolečine, 4 dni občasne srednje hude bolečine, tri tedne lahke telesne bolečine), gotove bodoče lahke telesne bolečine ter upoštevaje ugotovljene nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje (4 tedne dokolenski nehodilni mavec, šest tednov bergle, sedemkrat ambulantna fizikalna terapija, trikrat rentgensko slikanje, štirikrat pregled pri specialistih, sedemkrat pregled pri osebnem zdravniku, zdravljenje s hladilnimi obkladki, masažami in protibolečinskimi zdravili, tri mesece in pol bolniškega staleža), je dosojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR primerna in pravična.

9. Pritožba izpodbija še dosojeno odškodnino za strah. Sodišče je tožnici priznalo 400,00 EUR od zahtevanih 500,00 EUR. Ne drži pritožbena graja, da je prezrlo primarni strah. Verjelo je tožnici, da se je ob dogodku ustrašila (razlogi v točki 40). Pravilne so tudi ugotovitve, da je bil primarni strah kratkrotrajen. Intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu (srednje hud zaradi pregledov pri specialistih in osebni zdravnici) pa tudi ne utemeljujeta zahtevanega zvišanja odškodnine.

10. Drugih pritožbenih navedb ni. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe, pri katerem mora pritožbeno sodišče paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na nekatere absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa ugotavlja, da je sodišče nepravilno odločilo o pravdnih stroških. Prezrlo je, da je bila tožnici na podlagi odločbe organa za brezplačno pravno pomoč 1169/2010 z dne 6. 9. 2010 dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (priloga A2). Stroški, ki jih za upravičenca do brezplačne pravne pomoči za stroške sodnega postopka in za dodeljenega pooblaščenca založi Republika Slovenija, so stroški sodnega postopka. Pri odločanju o stroških postopka jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali jih stranka v pravdi priglasi. O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, mora odločiti po določbah o povrnitvi stroškov postopka (46. člen ZBPP).(7)

11. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških ni uporabilo navedenega pravnega določila, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je moralo zato poseči v stroškovno odločitev, ker niso bili upoštevani (in tudi ne priglašeni) stroški izvedenca medicinske stroke. Slednji so bili odmerjeni s sklepom na red. št. 57 spisa in založeni iz proračuna RS o brezplačni pravni pomoči, odobreni tožeči stranki. Zato jih je treba upošetvati pri pravdnih stroških, do katerih je upravičena tožeča stranka.

12. K ugotovljenim stroškom tožeče stranke (točke 52 in 33 sodbe) 2.305,13 EUR je treba torej prišteti izvedenino v skupni višini 301,89 EUR. Stroški tožeče stranke na prvi stopnji znašajo 2.607,02 EUR. Glede na ugotovljeni uspeh v pravdi (72 %) je tožeča stranka upravičena do povračila 1.877,05 EUR in ne do 1.659,69 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je v tem obsegu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo. Odločilo je, da je navedeni znesek tožena stranka namesto tožnici, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. V primeru zamude bo od odmerjenega zneska dolgovala tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka do plačila.(8)

13. V izpodbijanih delih pa je sodba pravilna in ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker je bila sodba spremenjena zgolj po uradni dolžnosti, pritožba pa je bila dejansko neutemeljena, pritožnica ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 29/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Primerjaj: Jadek Pensa, D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana 2001, stran 16. Op. št. (4): Ibidem, stran 764. Op. št. (5): Glede na sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti po zavarovalni pogodbi med toženo stranko in njenim zavarovancem – priloga B1 in B2, Op. št. (6): April 2016: 1.021,64 EUR, Ur. list RS, št. 27/2013. Op. št. (7): Zakon o brezplačni pravni pomoči, Ur. list RS, št. 48/2001 s spremembami.

Op. št. (8): Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, stran 7.