Jedro

Odločba ustavnega sodišča, s katero to ugotovi, da zakon ni v skladu z ustavo, in naloži državnemu zboru, da mora v določenem roku odpraviti neskladje, ustavno sodišče pa je tako odločbo izdalo zato, ker zakon določeno vprašanje ureja na način, ki ne omogoča njegove razveljavitve, ima glede uporabe za razmerja, nastala pred izdajo odločbe, enake učinke kot odločba o razveljavitvi zakona zaradi neskladnosti z ustavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pogodba o prenosu kmetijskih zemljišč z dne 5.6.1995, ki sta jo sklenili tožeča stranka A. p.o. in tožena stranka Republika Slovenija, zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, nična. Odredilo je, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kranju pri vložni številki XXX k.o. G. izbriše lastninsko pravico tožene stranke in istočasno vzpostavi lastninsko pravico za tožečo stranko, vse v 15 dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 165.404,00 SIT. Zoper to sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma podrejeno tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da je bila tožba vložena proti Republiki Sloveniji, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, vendar pravna oseba s takšnim nazivom ne obstaja in ker je tožba vložena proti neobstoječi osebi, bi moralo sodišče takšno tožbo zavreči. Nadalje navaja, da je tožeča stranka subjektivno spremenila tožbo, ko je v pripravljalni vlogi z dne 17.1.2000 navedla, da tožbo vlaga proti Republiki Sloveniji. Takšno spremembo tožbe bi sodišče v skladu z 2. odst. 187. čl. ZPP smelo dovoliti le, če bi Republika Slovenija vanjo privolila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče zmotno zaključilo, da je bila tožena stranka le nekoliko nenatančno določena in je samo popravilo naziv tožene stranke, tako da se le-ta v sodbi glasi: Republika Slovenija, zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, zunanji oddelek v Kranju. Po mnenju pritožnika sodišče ni bilo upravičeno samo popraviti naziva tožene stranke in je s popravo prekoračilo subjektivne meje tožbenega zahtevka, kar predstavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka. Nadalje pritožnik navaja, da tudi popravljena označba tožene stranke ni pravilna. V pravnem prometu opravlja po 2. odst. 3. čl. Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije naloge v imenu in na račun Republike Slovenije, ni pa že navedeni sklad upravičen zastopati Republike Slovenije pred sodiščem, glede na kasnejšo in specialnejšo določbo 1. odst. 7. čl. Zakona o državnem pravobranilstvu, zato je pri oznaki tožene stranke besedilo "zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije" popolnoma odveč. Nadalje pritožnik navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 3. odst. 14. čl. ZSKZ. Sporna pogodba je bila sklenjena v času, ko je besedilo 3. odst. 14. čl. ZSKZ določalo, da se za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. čl. Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad), 5. čl. Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in po 14. čl. ZSKZ, štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oziroma ni izvršen odkup oziroma prenos v Sklad stavbnih zemljišč. Navaja, da je bila podlaga za sklenitev pravnega posla v času, ko sta pogodbeni stranki sporno pogodbo sklenili, podana po samem zakonu. Obstoj oziroma neobstoj pogojev za sklenitev pravnega posla pa se presoja po trenutku, v katerem stranke posel sklenejo in kasnejša sprememba predpisa na sklenjene in izvršene posle ne more vplivati, kar je namen 1. odst. 155. čl. Ustave Republike Slovenije. Sodišče ne bi smelo uporabiti spremenjenega 3. odstavka 14. čl. ZSKZ, ki določa, da za kmetijska zemljišča in gozdove štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11.3.1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. čl. Zakona o urejanju naselij (v nadaljevanju ZUN). To spremenjeno besedilo je začelo veljati z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSKZ dne 13.11.1996, torej po sklenitvi sporne pogodbe. 2. odst. 155. čl. Ustave RS določa, da zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. To pomeni, da mora sam zakon določiti retroaktivno veljavo posameznih svojih določb, česar pa za spremenjeni 3. odst. 14. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSKZ ne določa. Razlaga besedila spremenjenega 3. odst. 14. čl. ZSKZ tako, da je zakonodajalec z učinkom za nazaj izenačil pravni status nezazidanih stavbnih zemljišč, urejenih s prostorskimi izvedbenimi načrti, s tistimi, urejenimi prostorsko ureditvenimi pogoji, je v nasprotju s 155. čl. Ustave RS. Pritožnik še navaja, da je v 2. točki izreka sodbe določeni 15-dnevni rok za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v nasprotju s 24. čl. Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK), ki določa, da so sodišča in drugi organi odločbe, s katerimi odločajo o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarnih pravic na nepremičninah, dolžni poslati zemljiškoknjižnemu sodišču v roku 30 dni. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker je bila vložena proti neobstoječi osebi. Naziv tožene stranke v tožbi se glasi: Republika Slovenija, Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Dunajska 68, Ljubljana, pri čemer sta samostojni pravni osebi tako Republika Slovenija kot Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, iz česar sledi, da tožba ni bila vložena proti neobstoječi osebi. Sodišče bi tožbo lahko zavrglo le, če tožnik tožbe, ki jo je bilo potrebno popraviti, ne bi popravil tako, da bi bila sposobna za obravnavanje (4. odst. 108. čl. ZPP/99). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo 17.1.2000 subjektivno spremenila tožbo. Za subjektivno spremembo tožbe gre tedaj, kadar tožeča stranka tožbo spremeni tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega (1. odst. 187. čl. ZPP). V pripravljalni vlogi z dne 17.1.2000 je tožeča stranka izrecno navedla, da tožbo vlaga proti Republiki Sloveniji. Le-ta pa je bila označena kot tožena stranka že tudi v tožbi, tako da ne gre za subjektivno spremembo tožbe, ker je Republika Slovenija tožena že od vsega začetka. Pritrditi gre pritožniku, da je pri oznaki tožene stranke v uvodu prvostopne sodbe besedilo "zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije" popolnoma odveč. Po določilu 1. odst. 7. čl. Zakona o državnem pravobranilstvu zastopa državo pred sodišči Državno pravobranilstvo RS. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije po določilu 2. odst. 3. čl. ZSKZ le opravlja naloge v pravnem prometu na račun in v imenu Republike Slovenije. Prvostopno sodišče je pri pisanju sodbe brez razloga v uvodu sodbe zapisalo dodatek "zanjo Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije", saj je iz obrazložitve razvidno, da se sodba nanaša na Republiko Slovenijo kot toženo stranko. Glede na to, da pritožnik očitno pravilno razume, kdo je tožena stranka, saj je pritožbo vložila Republika Slovenija, v pritožbi pa tudi navaja, da je dodatek odveč, je pritožbeno sodišče v drugostopni odločbi naziv tožene stranke popravilo. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je kot podlago za razsojo stvari uporabilo spremenjeni 3. odst. 14. čl. ZSKZ, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, čeprav temelji na delno napačni argumentaciji. V konkretnem primeru namreč ne gre za vprašanje retroaktivne veljavnosti Zakona o spremembah ZSKZ, ampak za vprašanje razmerja med ustavno ugotovitveno odločbo, s katero ustavno sodišče ugotovi neskladje zakonske ureditve z ustavo in odločbo, s katero ustavno sodišče zakon ali njegov del razveljavi. Gre za vprašanje razmerja med 48. in 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Ugotovitev neskladnosti z ustavo ima enake učinke in posledice, kot bi jih imela razveljavitev zakona. Zakonske določbe, ki ni v skladu z ustavo, sodišče ne sme uporabiti pri svojem odločanju. Z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-78/93 z dne 18.10.1995 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ureditev 3. odst. 14. čl. ZSKZ neustavna, saj med zemljišči, ki se po ZUN urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in tistimi, ki se urejajo s prostorskimi izvedbenimi načrti, ni nobene razlike glede njihovega pravnega položaja in njihove preobrazbe nazaj v kmetijska zemljišča, zaradi tega tudi ni nobene podlage za ustvarjanje različnega pravnega položaja nezazidanih stavbnih zemljišč. Zato je državnemu zboru naložilo, da je dolžan omenjeno neskladnost z ustavo odpraviti do 21.12.1995. Ustavno sodišče 3. odst. 14. čl. ZSKZ sicer ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njegovo neskladje z ustavo. To je storilo zaradi tega, ker obseg ugotovljene neustavnosti 3. odst. 14. čl. ZSKZ ne omogoča razveljavitve, ampak se nanaša na vprašanje, ki bi ga zakon moral urediti, pa ga ne ureja v celoti (1. odst. 48. ZUstS). Zato ima ugotovitev neskladnosti z ustavo enake učinke in posledice, kot bi jih imela razveljavitev. Nastopile so torej posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe v 43. in 44. členu. Po 44. čl. ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V predmetnem sporu je Zakon o spremembah ZSKZ začel veljati 11.3.1996, do tega datuma pa o sporu med strankama še ni bilo odločeno, oziroma se ta še ni začel. Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. čl. Ustave in 3. čl. Zakona o sodiščih), zato morajo pri sojenju upoštevati odločitev ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi ta določba zaradi razlogov po 48. čl. ZUstS ni bila razveljavljena. V obravnavanem primeru je državni zbor s sprejetjem Zakona o spremembah ZSKZ del besedila 3. odst. 14. čl. ZSKZ nadomestil z novim, pri čemer je določil, da se za kmetijska zemljišča in gozdove štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, ki 11.3.1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskem izvedbenem aktu po 21. čl. ZUN, ki med prostorske izvedbene akte poleg prostorskih izvedbenih načrtov šteje tudi prostorske ureditvene pogoje. Zemljišča, ki so bila s sporno pogodbo prenešena na toženo stranko, so bila 11.3.1993 urejena s prostorsko izvedbenim aktom in sicer Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih za ureditvena območja naselij Cerklje, Vašca in Pšenična polica. Neupoštevanje prostorskih ureditvenih pogojev, ki so tako kot prostorski izvedbeni načrti prostorsko izvedbeni akti, ne bi bilo v skladu z načelom enakosti in pravne varnosti, ki sta oba temelj ustavnega načela pravne države (2. čl. Ustave). Sodišče mora pri sojenju upoštevati omenjeno ustavno načelo, kar pomeni, da za kmetijska zemljišča po 3. odst. 14. čl. ZSKZ upošteva tudi nezazidana stavbna zemljišča, urejena s prostorsko ureditvenimi pogoji. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s pojmovanjem ustavnosti kot izhaja iz omenjene ustavne odločbe. Glede pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje v 2. odstavku izreka sodbe napačno določilo 15-dnevni rok za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ker bi moralo po 24. členu ZZK po uradni dolžnosti poslati sodbo zemljiškoknjižnemu sodišču v 30 dneh po pravnomočnosti, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi ni utemeljena. V obravnavanem primeru namreč ne gre za (oblikovalno) sodbo, s katero bi bilo odločeno o pridobitvi, spremembi ali prenehanju lastninske pravice, zato tudi ne za primer, ko mora sodišče prve stopnje v 30 dneh od pravnomočnosti poslati sodbo zemljiškoknjižnemu sodišču. Preizkus sodbe je torej pokazal, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 353. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje po zavrnitvi neutemeljene pritožbe potrdilo. Tožena stranka je pritožbenemu postopku priglasila stroške za sestavo pritožbe. Ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi svoje pritožbene stroške sama (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).