Jedro

V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka (delodajalec) od toženca (delavca) uveljavljala povračilo škode, ki ji je nastala zaradi odtujenih predmetov v višini DDV. V konkretnem primeru je primanjkljaj oziroma izguba nastala zaradi protipravne prilastitve toženca, bil je sestavljen zapisnik policijske uprave in je bil toženec pravnomočno spoznan za krivega v kazenskem postopku. Zato se v skladu s 4. alinejo 17. člena Pravilnika o izvajanju davka na dodano vrednost in 7. členom ZDDV-1 DDV od odtujenega blaga ne obračuna. Če je tožeča stranka plačala vstopni DDV in ji je v posledici tatvine nastala škoda, bi morala v skladu s citirano določbo Pravilnika zahtevati povrnitev že plačanega vstopnega DDV. Te svoje obveznosti ne more (izbirno) prenesti na delavca in ga v okviru odškodninskega zahtevka obremeniti s plačilom DDV. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za plačani vstopni DDV tožeče stranke, saj se od odtujenega blaga, če je sestavljen zapisnik policijske uprave, DDV ne obračuna.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je tožeči stranki nastala škoda v višini plačanih računov, ki jih je toženec dolžan povrniti, ker si je morala zaradi odtujevanja stvari toženca kupiti in dograditi dodatno tehnično opremo. Organizacija delovnega procesa in kontrola dela v skladišču, tako da se vzpostavi nadzor s pomočjo tehničnih sredstev, da se varuje premoženje in odkrivajo morebitni storilci tatvin, je stvar delodajalca, to je tožeče stranke. V kolikor se delodajalec odloči, da bo svoje premoženje varoval tudi z dodatno tehnično opremo, stroškov te investicije (v višini plačila računov za dodatno tehnično opremo) ne more naprtiti delavcu, ki je bil zaloten pri tatvini. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah II/a, II/f in II/g spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, v točki III pa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 401,14 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 22.895,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki: - znesek 11.754,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2007 dalje do plačila (II/a točka izreka); - znesek 86,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 8. 2007 dalje do plačila (II/b točka izreka); - znesek 346,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2007 dalje do plačila (II/c točka izreka); - znesek 376,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2007 dalje do plačila (II/d točka izreka); - znesek 427,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje do plačila (II/e točka izreka); - znesek 6.216,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2007 dalje do plačila (II/f točka izreka) in - znesek 1.898,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2007 dalje do plačila (II/g točka izreka); kar pa je zahtevala tožeča stranka več, to je plačilo 2.868,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2007 dalje in drugače pa zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške v znesku 2.073,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v točkah II/a, II/f, II/g in v III. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodbo izpodbija v točki II/a izreka, s katerim je sodišče odločilo o plačilu odškodnine za plačilo 20 % DDV od vrednosti odtujenega blaga, to je zneska 11.754,92 EUR, ker za ta del zahtevka ne obstaja pravna podlaga. Pri vprašanju obstoja pravne podlage za plačilo DDV v primeru odtujenega blaga gre za pravno vprašanje, do katerega se mora v okviru poznavanja materialnega prava opredeliti sodišče in je zato izvedba dokaza z izvedencem davčno-finančne stroke v ta namen neustrezna. Tožena stranka je opozorila na Direktivo sveta 2006/112/ES ter na sodbo sodišča ES (C-433/03) in tudi na določila 17. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost, kar vse utemeljuje njeno stališče, da tožeča stranka v obravnavanem primeru, ko je bil v zvezi z odtujenim blagom sestavljen policijski zapisnik, ni upravičena uveljavljati plačilo DDV od tožene stranke. Tudi v kopiji razlage strokovne revije A., št. ..., ki jo je k svojemu strokovnemu mnenju z dne 24. 6. 2014 priložila izvedenka, je zapisano, da je od julija 1999 v Pravilniku določeno, da primanjkljaj in izgube nastale zaradi tatvine, če je o tem sestavljen zapisnik policije, ni zavezan obračunu DDV. Neutemeljena je tudi odločitev sodišča v točkah II/f in II/g izreka sodbe, ki se nanašata na povračilo škode zaradi stroškov nakupa, montaže in zagona videonadzornega sistema. V zvezi s temi stroški (6.216,23 EUR in 1.898,57 EUR) niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče ugotavlja, da je tožeči stranki nastala škoda v višini plačanih računov, takšno stališče pa je zmotno. Sodišče bi moralo upoštevati dejstvo, da je tožeča stranka z nakupom videonadzornega sistema pridobila premoženje, ki ga še vedno uporablja. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno odločalo o stroških postopka, saj nepravilno ugotavlja, da je tožeča stranka v postopku uspela z 72,2 %, tožena pa z 27,8 %, pri čemer niti ne navaja konkretnih razlogov. Če je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 22.895,62 EUR in v višini 2.868,38 EUR, hkrati pa tožeči stranki prisodilo 21.096,64 EUR, potem je uspeh tožeče stranke podpolovičen, sodišče pa je stroške odmerjalo od vrednosti spora 110.644,32 EUR, torej bi moralo tudi delež uspeha v pravdi ugotavljati od te vrednosti.

4. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) in drugi odstavek II. točke izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče napačno postopalo, ko je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za branje listin od A26 - A35, ki predstavljajo tudi dokaze za nastalo škodo zaradi odtujenih predmetov v letu 2006. Sodišče je obrazložilo, da jih je tožeča stranka predložila sodišču šele s pripravljalno vlogo z dne 16. 1. 2014, po prvem naroku za glavno obravnavo, torej naj bi bila prepozna. Pri tem je prezrlo, da se je tožeča stranka že v prvi pripravljalni vlogi sklicevala na dokument, ki predstavlja dokaz za nastalo škodo leta 2006, pri čemer ga je morebiti nekoliko nerodno poimenovala kot dokument odpis. Dejstvo je, da teh dokumentov pomotoma pri prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka ni predložila, zaradi česar bi jo sodišče vsekakor moralo k temu pozvati, kar pa ni storilo. Sodišče tudi ni opravilo poizvedb pri družbi B. d.d. ter v sodbi pojasnilo, da to ni storilo zaradi tega, ker je B. d.d. že v kazenskem postopku sodišču sporočil, da podatkov ne hrani več. Gre za podatke, ki jih je posredoval B. d.d. v kazenskem postopku, kjer pa se je raziskovalo drugo časovno obdobje (leto 2007) in ne obdobje, za katerega je dokazni predlog podala tožeča stranka (obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 12. 2006). Sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke tudi za povračilo škode po računu št. ... C.C. s.p. v znesku 250,00 EUR. Dve priči sta skladno izpovedali, da je C.C. izpeljal postopek izredne odpovedi tožencu ter za to izstavil račun, ki ga je tožeča stranka priložila tožbi, kar je povsem zadostna trditvena in dokazna podlaga za ugoditev zahtevku v tem delu. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo škode v višini 2.177,38 EUR, to je 30 % toženčeve plače v obdobju od januarja 2007 do vključno avgusta 2007. Tožeča stranka je podala trditve o nastanku škode in predlagala vse potrebne dokaze, ki bi njene navedbe potrdili in obrazložila vsako od terjanih postavk glede zahtevka za povračilo 30 % toženčeve plače zaradi izgube delovnega časa toženca, ko je opravljal kazniva dejanja.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le deloma zmotno je uporabilo materialno pravo.

7. Toženec je bil v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo opr. št. II K 8159/2010 z dne 15. 6. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30. 8. 2012 spoznan za krivega, da si je protipravno prilaščal stvari, ki so mu bile zaupane v zvezi z zaposlitvijo. Šlo je za premoženje velike vrednosti in si je hotel pridobiti tako premoženjsko korist s tem, da je v času od 1. 1. 2007 do 3. 8. 2007 iz skladišča družbe tožeče stranke, kjer je bil zaposlen kot skladiščnik, protipravno in neupravičeno postopoma prilastil toplotne črpalke, kotle, bakrene cevi, klime in bojler, vse v skupni vrednosti 70.116,27 EUR. S tem je storil nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 4. in 1. odstavku 209. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in izrečena mu je bila kazen 2 leti zapora. S sodbo je bilo delno ugodeno tudi premoženjsko pravnemu zahtevku oškodovane družbe in odločeno, da je toženec dolžan plačati 58.774,60 EUR z obrestmi od 3. 8. 2007 dalje, v preostalem pa je bila tožeča stranka napotena na pravdo.

K pritožbi toženca:

8. Tožeča stranka je zoper toženca vložila tožbo zaradi plačila odškodnine v višini 110.644,32 EUR in v delu, v katerem je bilo ugodeno njenemu premoženjskopravnemu zahtevku v kazenskem postopku (58.774,60 EUR), je umaknila tožbo zoper toženca, vztrajala pa je pri plačilu škode zaradi odtujenih predmetov v višini DDV (od 58.774,60 EUR), v višini 11.774,92 EUR. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju prič ugotovilo, da je tožeča stranka morala obračunati in plačati vstopni DDV. Ko bi tožeča stranka blago prodala naprej, bi se kupcu obračunal izstopni DDV, ki bi ga ta plačal skupaj z računom. Ker je bilo blago odtujeno in ga tožeča stranka ni mogla prodati naprej, ji je nastala škoda zaradi odtujenih predmetov v višini že plačanega DDV. Sodišče je temu delu tožbenega zahtevka ugodilo, ker je zaključilo, da si je toženec s protipravnim ravnanjem prilastil stvari v lasti tožeče stranke v vrednosti 58.774,60 EUR, DDV od te vrednosti pa znaša 11.794,92 EUR in s tem naklepno povzročil škodo, podana pa je tudi vzročna zveza, s tem pa tudi njegova odškodninska odgovornost. Pri tem je štelo za pomembno, da je tatvino izvršil toženec, ki je bil zaposlen pri tožeči stranki, ne pa neznani storilec.

9. Pri vprašanju, ali obstaja podlaga za plačilo DDV v primeru odtujenega blaga, gre za pravno vprašanje, kar pravilno opozarja pritožba toženca. Do pravnega vprašanja se mora v okviru poznavanja materialnega prava opredeliti sodišče prve stopnje in tega vprašanja ne bi smelo prepuščati izvedencem.

10. Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, Ur. l. RS, št. 117/2006 s spremembami) v 7. členu določa, da je obdavčen promet tudi uporaba blaga, ki je del poslovnih sredstev zavezanca, če ga davčni zavezanec uporabi za zasebne namene ali za zasebne namene zaposlenih, odtuji brezplačno ali za zmanjšano plačilo ali kakorkoli uporabi za druge namene, ne za opravljanje dejavnosti, ter če je bil od tega blaga v celoti ali deloma odbit vstopni DDV. Med uporabo blaga za druge namene, ne za opravljanje dejavnosti, štejejo tudi primanjkljaji, ki jih ureja Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 141/06 s spremembami). Ta v 17. členu določa, da se primanjkljaj blaga šteje za dobavo blaga v skladu s 7. členom ZDDV-1, razen: - primanjkljaja in uničenj, nastalih zaradi višje sile; - primanjkljaja, ki je neločljivo povezan s procesom izdelave in predelave blaga; - primanjkljaja in uničenja iz naslova kala, razsipa, razbitja in okvare blaga, ki sta neločljivo povezana s skladiščenjem in prevozom blaga v dejanskem obsegu, ki pa ne sme biti večji od običajnega, ki ga določi pristojno združenje; - primanjkljaja oziroma izgub, nastalih zaradi tatvine oziroma kraje, če je o tem sestavljen zapisnik policijske uprave.

11. V konkretnem primeru je primanjkljaj oziroma izguba nastala prav zaradi protipravne prilastitve toženca, bil je sestavljen zapisnik policijske uprave in toženec je bil pravnomočno spoznan za krivega v kazenskem postopku, zato se v skladu s 4. alinejo 17. člena Pravilnika in 7. členom ZDDV-1, DDV od odtujenega blaga ne obračuna. Če je tožeča stranka plačala vstopni DDV in ji je v posledici tatvine nastala škoda, bi morala v skladu s citirano določbo Pravilnika zahtevati povrnitev že plačanega vstopnega DDV. Te svoje obveznosti ne more (izbirno) prenesti na delavca in ga v okviru odškodninskega zahtevka obremeniti s plačilom DDV. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno izpeljalo pravni zaključek o odškodninski odgovornosti toženca za plačani vstopni DDV tožeče stranke, saj se od odtujenega blaga, če je sestavljen zapisnik policijske uprave, DDV ne obračuna.

12. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za povračilo škode tožeče stranke zaradi stroškov nakupa, montaže in zagona videonadzornega sistema v višini 6.216,23 EUR (točka II/f izreka) in 1.898,57 EUR (točka II/g izreka). Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka velike težave pri odkrivanju storilca tatvine in je dodatno tehnično opremo kupila izključno samo zato, da bi ugotovila, kdo ji krade. Ker si je tožeča stranka morala zaradi odtujevanja stvari toženca kupiti in dograditi dodatno tehnično opremo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ji je s tem nastala škoda v višini plačanih računov, ki jih je toženec dolžan povrniti. Takšno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Organizacija delovnega procesa in tudi kontrola dela v skladišču, tako, da se vzpostavi nadzor s pomočjo tehničnih sredstev, da se varuje premoženje in odkrivajo morebitni storilci tatvin, je stvar delodajalca, to je tožeče stranke. V kolikor se delodajalec odloči, da bo svoje premoženje varoval tudi z dodatno tehnično opremo, ne more stroške te investicije (v višini plačila računov za dodatno tehnično opremo) naprtiti delavcu, ki je bil zaloten pri tatvini.

K pritožbi tožeče stranke:

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo, ko je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za branje listin od A26 do A35, ki predstavljajo tudi dokaze za nastalo škodo zaradi odtujenih predmetov v letu 2006 (od 1. 10. 2006 do 1. 1. 2007). Sodišče prve stopnje je pravilno zaradi prekluzije zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke za branje listin od A26 do A35, ker jih je ta predložila sodišču šele s pripravljalno vlogo z dne 16. 1. 2014, to je po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 19. 6. 2011. Tožeča stranka se je v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 4. 2011 res sklicevala na dokument, ki predstavlja dokaz za nastalo škodo v letu 2006 in ga poimenovala kot dokument - odpis, vendar ga tej pripravljalni vlogi ni predložila, predložila ga je šele s pripravljalno vlogo z dne 16. 1. 2014. Iz določbe 1. odstavka 286. člena ZPP izhaja dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudi dokaze, ki so potrebni za ugoditev njenih navedb, in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov sicer ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo, saj so dodatne navedbe mogoče strankam tudi na kasnejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko pozvati k predložitvi dokaza, na katerega se je sama sklicevala. Dokaze, na katere se stranka sama sklicuje, jih je dolžna sodišču predložiti pravočasno, torej najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je s temi dokazi (ki jih je pridobila več kot 2 leti kasneje), prekludirana.

14. Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi sodišču predlagala tudi pribavo oglasnikov D. za obdobje od 1. 10. 2006 do 3. 8. 2007. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14. 6. 2011 naložilo, da v okviru dokaznega postopka sama pribavi oglasnike in tega sklepa ni preklicalo (dne 23. 8. 2011), kot to zmotno in protispisno zatrjuje pritožba. Tožeča stranka v postavljenem roku oglasnikov D. ni predložila, predložila jih je šele s pripravljalno vlogo z dne 16. 1. 2014, zato je sodišče pravilno štelo, da je tožeča stranka s tem dokazom prekludirana.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni opravilo poizvedbi pri družbi B. d.d.. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega sklepa ustrezno pojasnilo z obrazložitvijo, da tega ni storilo, ker je B. d.d. že v kazenskem postopku sodišču sporočil, da teh podatkov ne hrani več. V kazenskem postopku se je obravnavalo obdobje leta 2007, medtem ko je tožeča stranka podala dokazni predlog za obdobje od 1. 10. 2006 do 31. 11. 2006. Ker je B. d.d. že v kazenskem postopku sporočil, da podatkov že za leto 2007 ne hrani več, je toliko bolj razumljivo, da podatkov za še starejše obdobje ne hrani več. Sodišče prve stopnje tako utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke po povračilu škode po računu št. ... C.C. s.p. v znesku 250,00 EUR, to je za osebo, ki je imela s tožečo stranko sklenjeno pogodbo za izvajanje kadrovskih zadev, z njo pa se je tudi dogovorila, da bo izpeljala postopek izredne odpovedi tožencu. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je zaključilo, da gre za mesečni pavšal, ki ga tožeča stranka plačuje po pogodbi in ne za plačilo posamezne storitve, konkretno odpovedi tožencu, dokazala pa tudi ni vzročne zveze med nastalo škodo s plačilom konkretnega računa in ravnanjem toženca. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz nepravilnega materialnopravnega izhodišča. Delodajalec lahko delavcu v primeru kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, skladno z določbami delovnopravne zakonodaje, poda delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi (in s tem povezani stroški), vendar je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi stvar delodajalca samega. Zato je nepomembno, kdo je izpeljal postopek izredne odpovedi pri delodajalcu (ali je to bil s.p. ali delavec pri delodajalcu), ali je za to prejemal mesečni pavšal po pogodbi ali le za posamezne storitve. Tako je povsem zgrešeno pritožbeno prepričanje, da nastali stroški delodajalca, ko izpelje postopek izredne odpovedi delavcu, predstavljajo odškodninsko terjatev delodajalca do delavca.

17. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more zahtevati od toženke povračilo škode v višini 30 % plače toženke v obdobju od januarja 2007 do vključno avgusta 2007 iz razloga, ker je prišlo do izgube 30 % toženčevega delovnega časa zaradi izvrševanja kaznivih dejanj. Toženec je na podlagi pogodbe o zaposlitvi v spornem obdobju opravljal svoje delo in tožeča stranka niti ni trdila, še manj dokazala, da svojega dela po pogodbi o zaposlitvi ne bi opravil, zato je njen zahtevek za povrnitev izgube v višini 30 % toženčeve plače v spornem obdobju zaradi izvrševanja kaznivih dejanj, povsem neutemeljen.

18. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah II/a, II/f in II/g spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, ker je bilo materialno pravo v tem delu zmotno uporabljeno (5. alineja 358. člena ZPP). Ker s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso bili podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi, je bilo potrebno v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP odločiti o stroških postopka. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom v delu, v katerem je bilo ugodeno njenemu premoženjskopravnemu zahtevku v kazenskem postopku in je v posledici tega umaknila tožbo in z zahtevki pod točko II/b, II/c, II/d in II/e, ki niso bili pod pritožbo. Toženka je uspela z zahtevkom v višini 22.895,62 EUR, 11.754,92 EUR, 6.216,23 EUR, 1.898,57 EUR in 2.868,38 EUR. Ob upoštevanju načela uspeha v postopku, določenem v 2. odstavku 154. člena ZPP, je uspeh obeh strank v postopku polovičen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani stroškovni del v III. točki izreka spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

20. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Tožencu se priznajo stroški zastopanja v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) in sicer nagrada za postopek s pritožbo v višini 308,80 EUR (tarifna št. 3210 v zvezi s 36. členom), materialni stroški v višini 20,00 EUR. Na navedene zneseke se prizna 22 % DDV, tako da mora tožeča stranka tožencu povrniti pritožbene stroške v skupnem znesku 401,14 EUR.