Jedro

Sprememba invalidnosti, nastala po izdaji izpodbijane dokončne odločbe, ni bila ugotovljena in obravnavana v postopku pri tožencu, o takšni spremembi tudi ni bilo mogoče odločiti z dokončno upravno odločbo, zato procesna predpostavka za sodno varstvo ni izpolnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v IV. točki izreka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 10. 2009 in št. ... z dne 28. 6. 2010 (I. točka izreka), tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do drugega dela v svojem poklicu oziroma do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami brez počepanja, poklekanja ter prenašanja bremen, težjih od 10 kg, s polnim delovnim časom, od 6. 10. 2009 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). V IV. točki izreka je s sklepom zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval priznanje III. kategorije invalidnosti, s pravico do dela v skrajšanem delovnem času z omejitvami od 29. 12. 2010 dalje.

Zoper sklep o delnem zavrženju tožbe se je pritožil tožnik. Navaja, da je odločitev sodišča, da se ga razvrsti v kategorijo invalidnosti s pravico dela na drugem lažjem delovnem mestu s polnim delovnim časom, v nasprotju z mnenjem invalidske komisije II. stopnje, da se mu od 29. 12. 2010 prizna pravica do dela s skrajšanim delovnim časom. Sodišče bi moralo o takšnem zahtevku odločiti, drugačno postopanje pomeni neutemeljeno zavlačevanje. Z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije druge stopnje, izdelanim na zahtevo sodišča, se je strinjal. Glede na takšno mnenje bi tožena stranka morala izdati novo, za tožnika ugodnejšo odločbo. Na dan sodne odločitve gre tudi po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča tožniku pravica do dela s skrajšanim delovnim časom. Njegovo zdravje se še naprej slabša, dela v večjem obsegu ne zmore in tudi ni možnosti, da bi se zaposlil. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da mu prizna invalidnost III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v skrajšanem delovnem času.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno odločilo o tožnikovih pravicah. Izpodbijani sklep, s katerim je delno zavrglo tožbo, je sprejelo s pravilno uporabo določb Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04).

Po določbah ZDSS-1 socialno sodišče na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča o pravicah do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (točka 1.a. prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). V tem okviru je procesna predpostavka za sodno varstvo, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku, kot določa prvi odstavek 63. člena ZDSS-1. Tudi iz določb 73. in 74. člena ZDSS-1 izhaja, da je tožbo dopustno vložiti le zoper dokončni upravni akt, torej zoper odločitev tožene stranke o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno do izdaje dokončnega akta.

Sodišče prve stopnje je, z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča št. U-1-40/90-15 z dne 4. 3. 2010 in na podlagi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 tožnikovemu zahtevku ugodilo, odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 28. 6. 2010 in ga od 6. 10. 2009 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem, lažjem delu, kjer ne bo izpostavljen tolikšnim fizičnim obremenitvam in ki ustreza njegovi usposobljenosti, s polnim delovnim časom. Pravilno je ugotovilo, da postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni bil zakonit in zato tudi izpodbijani upravni akt ni pravilen in zakonit. K dopolnilnemu mnenju invalidske komisije, da je šele od 29. 12. 2010 zmožen za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami le s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno, tožnik ni imel pripomb. Na narok, ki ga je sodišče prve stopnje razpisalo po pridobitvi dopolnilnega mnenja invalidske komisije dne 8. 5. 2012, ni prišel in je tudi s tem vsaj posredno izrazil soglasje z mnenjem invalidske komisije. Spremembo invalidnosti oziroma nadaljnje poslabšanje delovne zmožnosti v smislu definicije iz 3. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 ter ugotovitev preostale delovne zmožnosti invalida III. kategorije v smislu 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 112/06 - Odl. US, 114/06 - ZUTPG, 17/07, 5/08, 10/08 - ZVarDod, 73/08, 8/09, 53/09, 98/09 - ZIUZGK, 7/10, 27/10 - Odl. US, 38/10 - ZUKN, 56/10, 79/10 - ZPKDPIZ, 94/10 - ZIU, 3/11, 57/11, 94/11 - Odl. US, 105/11 - Odl. US, 61/10 - ZSVarPre, 40/11 - ZSVarPre-A in 110/11 - ZDIU12), je invalidska komisija druge stopnje ugotovila v času po izdaji dokončne odločbe z dne 28. 6. 2010. Sprememba v invalidnosti, nastala po izdaji dokončne odločbe, ni bila ugotovljena in obravnavana v postopku pri toženi stranki, o takšni spremembi ni bilo mogoče odločiti z dokončno upravno odločbo, procesna predpostavka za sodno varstvo glede nepriznanja pravice do dela v skrajšanem delovnem času zato ni izpolnjena. Sodišče prve stopnje je tožnika v 14. točki obrazložitve pravilno opozorilo, da o morebitnih novih pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas po ugotovitvi nadaljnjega zmanjšanja delovne zmožnosti dne 29. 12. 2010 pri toženi stranki začne nov postopek, da bo v skladu s pristojnostjo, določeno v 253. členu ZPIZ-1 odločila o morebitnih dodatnih pravicah.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo.