Jedro

Nova dejstva in novi dokazi se po določbi 10. točke 394. člena ZPP lahko uporabijo za obnovo postopka samo tedaj, če so ta dejstva oziroma ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva ali predlagala nove dokaze. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. Ps 1681/99-19 z dne 19.3.2003, zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 20.5.1999 in 5.10.1999 in priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo tudi v času od 23.10.2000 do 22.4.2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delovno razmerje pri delodajalcu mu je prenehalo 22.4.1999 na podlagi dokončnega in pravnomočnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu z dne 4.10.1998, vendar takrat še ni izpolnil starosti 55 let, kar je potrebno za priznanje statusa "starejšega delavca" po delovni zakonodaji. Ob prenehanju delovnega razmerja še ni dopolnil 35 let zavarovalne dobe. Glede na to je sodišče zaključilo, da po določbi 4. odstavka 61. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB-D, Ur. l. RS, št. 68/98) tožniku ni mogoče priznati pravice do denarnega nadomestila po Zakonu o zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 in nadalj.), ki je veljal do uveljavitve ZZZPB-D. ZZZPB je za zavarovance, ki so bili zavarovani 20 let ali več, določal denarno nadomestilo v trajanju 24 mesecev in podaljšanje do največ tri leta, če jim ob izteku roka za izplačevanje denarnega nadomestila do izpolnitev pogojev za upokojitev manjka največ tri leta, kar je bilo ugodneje kot je to določil ZZZPB-D. Sodišče druge stopnje je s sodbo, opr. št. Psp 237/2003-2 z dne 5.11.2004, tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, revizijo tožnika zoper to sodbo pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo s sodbo, opr. št. VIII Ips 333/2005 z dne 20.6.2006. Tožnik je dne 22.12.2004 vložil predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 1. odstavka 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) glede na to, da mu je (po vloženi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije izdal odločbo, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine že od 22.7.2003 dalje. Iz te odločbe izhaja, da je imel ob prenehanju delovnega razmerja že 35 let pokojninske dobe.

Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo. Ugotovilo je sicer, da je bil predlog vložen pravočasno, vendar obnovitveni razlog ni podan, saj odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ne spremeni zaključka, da tožnik ob prenehanju delovnega razmerja ni bil starejši delavec in mu delovno razmerje ni prenehalo v skladu s 36. d členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). To je v skladu s 4. odstavkom 61. člena ZZZPB-D pogoj za priznanje in odmero pravice do denarnega nadomestila po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi zaključki in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočen sklep sodišča druge stopnje je revizijo vložil tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da zanj ne bi bila izdana ugodnejša odločba. Glede na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 1.8.2003 je mogoče izračunati, da je imel na dan 22.4.1999 več kot 35 let pokojninske dobe. Res je, da je del zavarovalne dobe za čas služenja vojaškega roka dokupil po 22.4.1999, vendar je ob upoštevanju takrat veljavnega 2. odstavka 36.d člena ZDR in 1. odstavka 25. člena ZZZPB to lahko storil vse do izteka roka za izplačevanje denarnega nadomestila. Ni sporno, da dne 22.4.1999 še ni bil star 53 oziroma 55 let, vendar je potrebno upoštevati tudi 42. člen takrat veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), po katerem se zavarovancu, ki se mu šteje zavarovalna doba s povečanjem, zniža starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Za opredelitev starejšega delavca v primeru presežnih delavcev ni mogoče upoštevati starosti 55 let po 87. členu ZDR.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam in sklepom sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (367. in 384. člen ZPP). Revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijska presoja se nanaša le na pravilnost zaključka sodišča druge stopnje o tem, ali odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 1.8.2003, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 22.7.2003, predstavlja utemeljen obnovitveni razlog po 10. točki 1. odstavka 394. člena ZPP. Po tej določbi se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Iz navedene odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije posredno izhaja, da je imel na dan prenehanja delovnega razmerja pri delodajalcu, dne 22.4.1999, tožnik več kot 35 let pokojninske dobe. To pa ne zadošča za zaključek, da bi mu bila na podlagi tega lahko izdana ugodnejša odločba, saj ta podatek ni odločilen za presojo. Kot pravilno ugotavljata sodišči druge in prve stopnje, je namreč pomembno predvsem to, da tožnik v času prenehanja njegovega delovnega razmerja (po sklepu z dne 4.10.1998 o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov) še ni bil starejši delavec glede na opredelitev tega pojma v 87. členu ZDR (to je moški, ki je starejši od 55 let), torej ne gre za primer prenehanja delovnega razmerja starejšemu delavcu v skladu s 36.d členom ZDR. Materialnopravno stališče v zvezi s pojmom starejšega delavca v primeru 36.d člena ZDR je revizijsko sodišče že zavzelo v prejšnji sodbi v tej zadevi, opr. št. VIII Ips 333/2005 z dne 20.6.2006. ZZZPB-D je v prehodni določbi 4. odstavka 61. člena določil pravico do denarnega nadomestila po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona le za tiste zavarovance, katerih sklep o prenehanju delovnega razmerja po 2. odstavku 36.d člena ZDR je postal dokončen do uveljavitve tega zakona. Ker pri tožniku ni šlo za prenehanje delovnega razmerja po 36.d členu ZDR, mu je tožena stranka pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo pravilno priznala le za čas 18 mesecev v skladu s tedaj (v času prenehanja njegovega delovnega razmerja) že veljavno določbo 25. člena ZZZPB-D. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da se nova dejstva in novi dokazi po določbi 10. točke 1. odstavka 394. člena ZPP lahko uporabijo za obnovo postopka samo tedaj, če so ta dejstva obstajala oziroma, če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva ali predlagala nove dokaze. Dejstva, ki so nastala pozneje, niso razlog za obnovo postopka. Glede na to odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 1.8.2003, ki je bila izdana že po sodbi sodišča prve stopnje o glavni stvari (sodba sodišča prve stopnje z dne 19.3.2003) in po vložitvi pritožbe zoper to sodbo ter poteku pritožbenega roka, tudi ne more predstavljati razloga za obnovo postopka (enako na primer v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 147/2000 z dne 20.9.2000, v sodbi VIII Ips 167/99 z dne 7.3.2000, itd.).

Zato je v skladu s 378. členom ZPP in v povezavi s 384. členom ZPP revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.