Jedro

Ekonomska skupnost je skupnost oseb, ki živijo praviloma v skupnem gospodinjstvu, skupno gospodinjstvo s sredstvi, ki jih v ta namen združujejo ter imajo voljo živeti v takšni skupnosti. Življenje v izvenzakonski skupnosti z eno osebo ne izključuje apriori ekonomske skupnosti z drugo. Vendar je ekonomska skupnost eden od elementov pravno priznane izvenzakonske skupnosti. Ker je tožnik živel v izvenzakonski skupnosti z ML v Novem mestu, bi njegova skupnost s KS v Lj. ki ni obsegala stalnega skupnega življenja, ampak le občasno, morala zato biti toliko bolj utemeljena, da bi jo bilo mogoče šteti za ekonomsko skupnost.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavezalo obe toženi stranki izprazniti garsonjero v izmeri 24,65 m2 v ... in jo v 60 dneh prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki, nasprotni tožbeni zahtevek prvega toženca, da je tožeča stranka za to stanovanje dolžna z njim skleniti najemno pogodbo pa je zavrnilo. Obe toženi stranki je zavezalo tožnici povrniti njene pravdne stroške. Takšno sodbo F. V.J. s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija in predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je vseskozi trdil, da je živel z najemnico stanovanja K. S. od leta 1988 dalje v ekonomski skupnosti, kar bi potrdila priča V. R., vendar je sodišče dokaz z njenim zaslišanjem opustilo, ne da bi tožnik ta svoj dokazni predlog umaknil. Pojasnjuje, na kakšen način je za S. skrbel: z osebnim delom in skrbjo in s kritjem gospodinjskih izdatkov in stroškov stanovanja, sodišču se je to za priznanje ekonomske skupnosti zdelo premalo, pri tem pa sploh ni povedalo, kateri njeni elementi niso bili podani, pa bi morali biti. Graja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj ne bi imel nobenega pravnega naslova za bivanje v spornem stanovanju, saj sodišče samo ugotavlja, da sta nekakšen dogovor imela, a da na njegovi podlagi prvi toženec ni pridobil statusa uporabnika stanovanja po 1. odst. 5. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR). Tak status je namreč dejansko imel, le da v najemno pogodbo, ki jo je K. S. s tožečo stranko sklenila v času hude bolezni ter par dni pred svojo smrtjo, zaradi nevednosti in slabega zdravstvenega stanja, ni bil vpisan. Tožeča stranka je pogodbo podpisala šele naknadno in jo je S. poslala šele po njeni smrti. Dejansko stanje je torej pomanjkljivo razjasnjeno, zato je napačno uporabljeno materialno pravo (zmotno je interpretiran pojem ekonomske skupnosti), vse navedeno pa je privedlo do napačne odločitve. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Ugotovitev sodišča, da prvi toženec s K. S. ni živel v ekonomski skupnosti in da že vrsto let sporno stanovanje zaseda nezakonito, je pravilna. Prvi toženec je sam izpovedal, da ima hišo v Šentjerneju, da je do leta 1996 18 let živel v izvenzakonski skupnosti s prijateljico v Novem mestu in hkrati tudi v Ljubljani v spornem stanovanju. Ob takem načinu življenja, ko je poleg opisanega prvi toženec po lastni izpovedi tudi pogosto potoval, za S. ni mogel tako skrbeti, da bi šlo za ekonomsko skupnost. Pritožba je neutemeljena. Za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke zoper pritožnika in o tožbenem zahtevku slednjega zoper tožečo Mestno občino Ljubljana iz nasprotne tožbe je pravno pomembno, ali je bil F. V. J. uporabnik stanovanja, ki ga je imela v najemu K. S. V zvezi s tem je F. V. J. v odgovoru na tožbo trdil, da je njegova ekonomska skupnost s S. trajala od konca leta 1987 do njene smrti v letu 1992, sodišče prve stopnje pa je iz izvedenih dokazov ugotovilo: - da je prvi toženec občasno prebival v spornem stanovanju, - da je S. pomagal (ji včasih skuhal ali prinesel hrano iz menze ipd.) in mu je zato dovolila občasno prespati v njenem stanovanju, po njeni smrti pa mu je še pol leta uporabo stanovanja dovolila njena nečakinja L. B., - da je prispeval k stroškom gospodinjstva, - da je v tem času živel v izvenzakonski skupnosti z M. L. v Novem mestu. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija. Ker je sodišče prve stopnje do njih prišlo z zaslišanjem F. V. J. na ta način, da je poklonilo vero njegovi izpovedi o (prav)njegovih trditvah, je bilo zaslišanje priče V. R., ki bi pritrdila resničnost (že dokazanih) trditev prvega toženca, nepotrebno. Zaradi opustitve tega dokaza dejansko stanje ni ostalo pomanjkljivo ugotovljeno. Ali ugotovljena dejstva zadoščajo za zaključek o obstoju ekonomske skupnosti pa je materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Ekonomska skupnost je pravni standard: sodišče mora zato najprej določiti njegovo abstraktno vsebino, nato pa z njo primerjati konkretni dejanski stan. Ekonomska skupnost je skupnost oseb, ki živijo praviloma v skupnem gospodinjstvu, skupno gospodarijo s sredstvi, ki jih v ta namen združujejo ter imajo voljo živeti v takšni skupnosti. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru ocenilo, da dejstvo, da je pritožnik ves čas živel v izvenzakonski skupnosti z M. L. v Novem mestu, izključuje obstoj istočasne ekonomske skupnosti s K. S. (in torej ne drži pritožbeni očitek, da ni pojasnilo svojih razlogov za zaključek o neobstoju ekonomske skupnosti), sodišče druge stopnje pa takšen zaključek sprejema kot materialnopravno pravilnega. Meni sicer, da to ne velja apriori v vseh primerih in da življenje v izvenzakonski skupnosti z eno osebo ne izključuje vedno pravno priznane ekonomske skupnosti z drugo osebo. Vendar je ekonomska skupnost eden od elementov pravno priznane izvenzakonske skupnosti; ker je pritožnik v taki skupnosti živel z M. L., ki v njegovem razmerju s S. ni bila v ničemer udeležena, bi morala njegova skupnost s Slančevo, glede na to, da ni obsegala stalnega skupnega življenja, ampak le občasno, biti toliko bolj intenzivna. F. V. J. je izpovedal, da je v Ljubljano prihajal, ko je imel opravke na drugotoženem društvu ali preglede pri ortopedu, da je pretežno živel v Novem mestu, v Ljubljani pa je bil povprečno 10 dni na mesec in da je v stanovanje svoje izvenzakonske partnerke skupaj z njo vlagal svoja lastna sredstva, s Slančevo pa skupnih financ nista imela. Ta dejstva pa kažejo na to, da skupnost med F. V. J. in K. S. ni bila tako intenzivna, da bi jo bilo mogoče šteti za ekonomsko skupnost v smislu stanovanjskopravnih predpisov in da imenovanemu ni mogoče priznati statusa uporabnika stanovanja. Za takšno presojo je odločilno, kako je obravnavana skupnost funkcionirala v resnici, da je za to obstojala volja S., saj je sklenila ustni dogovor s pritožnikom pa je sodišče ugotovilo, zato o tem priče V. R. ni bilo potrebno zaslišati. V pritožbi prvi toženec trdi, da bi R. potrdila, da je pri S. bival cele vikende in najmanj dva do tri dni med tednom, ostale dneve pa se je k njej vrnil vsaj zvečer (v pritožbi pa še vedno trdi, da je precej časa bival v Novem mestu in precej službeno potoval), torej da je bil v Ljubljani praktično vsak dan in da je poravnal ali vsaj založil pretežni del stroškov v zvezi s stanovanjem. Vendar pa gre za novo dejansko trditev, ki ni takšne narave, da je ne bi mogel uveljaviti že pred zaključkom postopka na prvi stopnji, zato je v pritožbi ne more na novo uveljavljati (337. čl. ZPP). Katere so tiste druge okoliščine, o katerih bi izpovedala R., pritožnik sploh ne pove, zato je, ker se dokazuje resničnost trditev o pravno pomembnih dejstvih, trditve pa sploh niso bile postavljene, graja opustitve zaslišanja imenovane priče neutemeljena. Ta opustitev po povedanem na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala in ne predstavlja relativne kršitve procesnih pravil iz 1. odst. 339. čl. ZPP. Razlogi, ki jih uveljavlja pritožba in razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) torej niso podani, zato je pritožba neutemeljena in jo je drugostopno sodišče kot tako moralo zavrniti (353.čl. ZPP).