Jedro

S tako skopimi in splošnimi navedbami glede vpliva projekta na okolje tožnik ni izkazal obstoja kakršnekoli dodatnih ukrepov za zmanjšanje vplivov na okolje, kar je bil pogoj, da so se projektu pri merilu vpliva na okolje lahko dodelile 4 točke. Podrobneje vpliv investicije na okolje tožnik pojasnjuje šele v tožbi, v kateri pa prijavitelj na javnem razpisu zaradi težnje po enaki obravnavi prijaviteljev ne more več dopolnjevati svojih navedb v vlogi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo zavrnilo vlogo tožnika, s katero je ta kandidiral na Javnem razpisu za sofinanciranje začetnih investicij podjetij, ki ustvarjajo ali ohranjajo delovna mesta na območju Maribora s širšo okolico (v nadaljevanju: javni razpis) za izvedbo projekta nakup opreme za razvoj novih storitev (CVS, UKV, terminali). V obrazložitvi sklepa ministrstvo pojasnjuje, da je tožnikova vloga pravočasna ter popolna, izpolnjuje pa tudi vse pogoje razpisa. Vlogo sta na podlagi meril iz 11. točke javnega razpisa in 2.19. točke razpisne dokumentacije ocenila dva ocenjevalca, ki sta tožnikovemu projektu po posameznih merilih dodelila skupaj 46 točk. Iz razpredelnice, navedene v obrazložitvi sklepa, je razvidno število točk, ki jih je tožnikova vloga prejela po posameznih merilih. Tako je med drugim po merilu vpliva projekta na okolje vloga prejela 1 točko. Kot navaja v zvezi z omenjenim merilom ministrstvo, iz vloge izhaja, da so predvideni ukrepi za izravnavo vplivov na okolje (ukrepi za omilitev posledic dodatnih obremenitev za okolje). Oprema, ki je predmet investicije, ima na okolje določen vpliv (poraba energije). Ker gre za tehnološko naprednejšo opremo, bo v primerjavi z obstoječo opremo po mnenju ministrstva vpliv na okolje manjši, dodatnih ukrepov za zmanjševanje vplivov na okolje ali za vzpodbujanje trajnostnega razvoja pa ni zaslediti. Vloga tožnika za dodelitev sredstev je bila zavrnjena, ker je bilo za dodelitev sredstev potrebnih najmanj 48 točk. Sredstva so se namreč razdeljevala med prijavitelje glede na število doseženih točk do porabe sredstev.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da njegova vloga po merilu vpliva projekta na okolje ni bila ocenjena pravilno. Kot navaja, je svoj projekt glede na vpliv investicije na okolje umestil med tiste projekte, pri katerih so predvideni dodatni ukrepi za zmanjševanje vpliva na okolje (energetska učinkovitost, zmanjšanje emisij, uporaba lokalnih virov). Po mnenju tožnika bi morala njegova vloga po omenjenem merilu dobiti višje število točk. V vlogi je namreč podana analiza vplivov investicije na okolje, iz katere je razvidno, da bo projekt negativne vplive na okolje razbremenjeval, zmanjšal emisije in bo energetsko učinkovitejši. Nova investicija bi namreč bistveno zmanjšala obseg in količine odpadkov, saj bi zmanjšala porabo potrošnih delov, optimizirala bi prevožene poti ter omogočila znižanje stroškov poslovanja, kar posledično pomeni manjšo obremenitev okolja. Zaradi znižanja stroškov storitve bi bil omogočen prihranek, ki bi omogočal dvig kvalitete storitve. Glede ukrepa št. 1 (nadgradnja vozil v neprebojna vozila) tožnik pojasnjuje, da motorji Euro 5 izpolnjujejo najvišje zahteve o vrednosti dovoljenih izpustov, s svojimi preizkušenimi tehnologijami dosegajo najnižje vrednosti pri porabi goriva ter znižujejo porabo tekočine AdBlue za 50 %. Z blindažo vozil se poveča izkoriščenost vozila, saj blindaža zmanjša lastno težo ter doprinese k dvigu učinkovitosti storitve. Z nadgradnjo blindiranega vozila se prepelje večja količina tovora ob manj prevoženih kilometrih. Glede ukrepa št. 2 (terminali) tožnik pojasnjuje, da bo imela izvedba tega ukrepa največji vpliv na energetsko učinkovitost storitev. Informacijsko podprta sledljivost vrednostnih pošiljk naj bi zamenjala papirno poslovanje, zaradi bistveno hitrejšega izvajanja storitev bi bili krajši postanki avtomobilov in posledično manjši izpusti goriva v okolje. Glede ukrepa št. 3 (UKV postaje) tožnik pojasnjuje, da imajo UKV tetra postaje zmanjšano število polnjenj naprav, kar posledično zmanjša vplive na okolje. Baterije teh postaj imajo bistveno daljšo življenjsko dobo, kar pomeni bistveno zmanjšan ciklus menjave baterij ter manjšo količino elektronskih odpadkov. UKV postaje zagotavljajo tudi manjše sevanje. Z ukrepom št. 4 (CVS) naj bi se zagotovila večja racionalnost pri izvedbi poti vozil, saj sistem omogoča obveščanje v primeru zastoja v prometu zaradi nesreč itd. S tem bi storitev prevoza denarja potekala učinkoviteje ter z manjšimi vplivi na okolje. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter odloči, da se vloga tožnika uvrsti med projekte, ki se bodo sofinancirali iz javnih sredstev.

V odgovoru na tožbo toženka zanika trditev tožnika, da so bili vlogi priloženi dokazi, ki naj bi izkazovali obstoj dodatnih ukrepov za zmanjševanje vplivov na okolje. Iz pojasnil tožnika v vlogi, ki se nanašajo na vpliv projekta na okolje, namreč po njenem mnenju ne izhajajo nobeni dodatni ukrepi za zmanjševanje vplivov na okolje. Kot še poudarja toženka, so za oceno vloge relevantne samo navedbe in dokazila, ki jih je tožnik priložil vlogi. Nova dejstva in novi dokazi, ki jih tožnik navaja v tožbi, pa se pri odločanju lahko upoštevajo le, če tožnik izkaže, da jih upravičeno ni mogel predložiti oz. navesti v postopku izdaje upravnega akta, česar pa tožnik ne zatrjuje. Glede navedb tožnika v tožbi, kako naj bi posamezni ukrepi vplivali na okolje, pa toženka poudarja, da motorji vozil, ki se bodo nadgradila, z blindažo nimajo nobene povezave, saj nadgradnja vozil z blindažo ne predstavlja dodatnega ukrepa za zmanjševanje vplivov na okolje. Blindaža namreč, kot izhaja iz vloge, predstavlja ojačitev karoserije in stekel z neprebojnimi materiali, vgradnjo opreme za varnost ter elektronsko varnostno opremo, kar pa ne zmanjšuje vplivov na okolje. Glede navedb tožnika v zvezi z ukrepom št. 2 toženka dodaja, da iz vloge izhaja, da ne gre za nakup terminalov za mobilno sledljivost, pač pa za nakup programske opreme oz. licence za uporabo programske opreme. Glede navedb tožnika v tožbi v zvezi s prehodom iz papirnega na elektronsko poslovanje ter s tem povezanimi prihranki, pa toženka poudarja, da predstavljajo te trditve nedovoljeno tožbeno novoto. Enako velja po mnenju toženke tudi za navedbe v zvezi s krajšim časom postanka in s tem povezanimi manjšimi izpusti goriva. Tega dejstva namreč tožnik v vlogi, s katero je kandidiral na javnem razpisu, ni zatrjeval, v tožbi pa tudi ni pojasnil, zakaj teh dejstev ni navedel že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Glede navedb tožnika v zvezi z ukrepom št. 3 toženka ugotavlja, da tudi zamenjava obstoječih naprav z novimi UKV postajami ne predstavlja dodatnega ukrepa za zmanjševanje vplivov na okolje, čeprav lahko modernejša tehnologija predstavlja omilitev posledic dodatnih obremenitev na okolje. Prav tako po mnenju toženke ne držijo trditve tožnika v zvezi z izvajanjem ukrepa 4, ki se nanaša na sistem sledenja vozil, saj glede na varnostne zahteve pri prevozih vrednostnih pošiljk optimizacija poti v smislu najkrajše poti ni dopustna. Za prevoze vrednostnih pošiljk morajo biti namreč predhodno izdelani načrti prevoza oz. operativni načrti, ki morajo med drugim vsebovati tudi osnovne in rezervne smeri vožnje, ki jih ni mogoče spreminjati zaradi prometnih zastojev. Morebitni obvozi pa poleg navedenega tudi ne predstavljajo nujno krajše poti. Glede na obrazloženo toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Obravnavani spor se nanaša na dodelitev državne pomoči na podlagi javnega razpisa. Pri tovrstnih postopkih javnega razpisa gre po ustaljeni sodni praksi za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravicah tožeče stranke. Glede na to, da gre za specifičen tip upravnega spora, se je že tudi razvila sodna praksa, na podlagi katere sodišče opravi presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Za navedene postopke je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Vsem prijaviteljem na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu pa je odvisen zlasti od tega, kako je posamezni projekt vrednoten glede na v razpisu v naprej določene kriterije. Narava odločanja v tovrstnih zadevah je tako v pretežni meri strokovno tehnična, saj je ocenjevanje projektov, po vnaprej predpisanih kriterijih, v pristojnosti strokovne komisije. Z navedenim načinom ocenjevanja je zagotovljena tudi ustrezna objektivnost, ker se proces strokovne presoje opravi s strani neodvisne strokovne komisije.

V zadevi je med strankama v postopku sporno, ali je bil projekt tožnika, s katerim je ta kandidiral na javnem razpisu (nabava programske opreme za odčitavanje in spremljanje vrednostnih pošiljk, UKV postaj, sistema za sledenje vozil CVS ter nadgradnja vozil v neprebojna vozila), pri presoji vpliva investicije na okolje, pravilno ocenjen zgolj z 1 točko. Tožeča stranka namreč v tožbi zatrjuje, da bi projekt moral pri tem merilu prejeti 4 točke.

Javni razpis v točki 11 našteva merila za izbor projektov ter določa, da merila podrobneje opredeljuje Razpisna dokumentacija. Po izrecni določbi v Razpisni dokumentaciji se pri oceni vpliva projekta na okolje vloga ocenjuje na osnovi navedb v Razpisnem obrazcu 3, Dispozicija projekta, točka 13, če so navedbe dodatno podprte in niso v nasprotju z navedbami v točki 8. Vloga je po tem merilu prejela 1 točko, če so bili v projektu predvideni ukrepi za izravnavo vplivov na okolje (ukrepi za omilitev posledic dodatnih obremenitev na okolje), 4 točke je prejela, če so bili v projektu predvideni dodatni ukrepi za zmanjšanje vplivov na okolje (energetska učinkovitost, zmanjšanje emisij, uporaba lokalnih virov), 5 točk pa je prejela vloga, če so bili v projektu predvideni dodatni ukrepi za spodbujanje trajnostnega razvoja (uporaba obnovljivih virov energije, okoljskih tehnologij, trajnostnih virov, sekundarnih surovin....).

Zaradi zahteve po enaki obravnavi prijaviteljev so se pri oceni projektov lahko upoštevale le navedbe prijaviteljev v vlogi, v kateri so morali prijavitelji navesti vse podatke, potrebne za oceno. Vpliv investicije na okolje se je tako ocenjeval upoštevaje navedbe prijavitelja v točkah 8 in 13 Razpisnega obrazca št. 3. Tožnik je v točki 8 opisal, kako bodo pri načrtovanju in izvedbi projekta upoštevana izhodišča varstva okolja. Kot je navedel, naj bi sistem za sledenje vozil in predelava vozil v neprebojna vozila imela za posledico manjše število prevoženih kilometrov ter posledično manjšo količino emisij izpušnih plinov, UKV postaje pa naj bi zahtevale manjše število polnjenj, kar naj bi imelo vpliv na porabo električne energije. V točki 13 razpisnega obrazca so morali prijavitelji opisati ukrepe, s katerimi bodo dosegli manjši vpliv na okolje. S tem v zvezi je tožnik navedel le, da bo projekt razbremenjeval okolje, ker ne bo povečal obsega odpadkov, zmanjšana bo poraba potrošnih delov, število prevoženih kilometrov pa bo optimizirano.

S tako skopimi in splošnimi navedbami glede vpliva projekta na okolje pa tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal obstoja kakršnekoli dodatnih ukrepov za zmanjšanje vplivov na okolje, kar je bil pogoj, da so se projektu pri merilu vpliva na okolje lahko dodelile 4 točke. Podrobneje vpliv investicije na okolje tožnik pojasnjuje šele v tožbi, v kateri pa prijavitelj na javnem razpisu zaradi težnje po enaki obravnavi prijaviteljev ne more več dopolnjevati svojih navedb v vlogi. Navedbe v tožbi, ki niso vsebovane že v vlogi, predstavljajo po tretjem odstavku 20. člena členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nedovoljene tožbene novote, ki jih sodišče pri odločanju ne more upoštevati.

Ker je bila tožnikova vloga po kriteriju vpliva investicije na okolje pravilno ocenjena zgolj z 1 točko, je odločitev o zavrnitvi vloge pravilna in na zakonu utemeljena, saj vloga tožnika glede na skupno število točk ni dosegla praga za sofinanciranje. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.