Jedro

Vprašanje odpovedi dedni pravici in vprašanje razlage pojma „odpravščina“ v sodnem zapisu poravnave iz leta 1921 nista pravni vprašanji, ki bi bili pomembni za razvoj prava preko sodne prakse.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Po tožbenih trditvah se je pokojni K. E., ki je bil nezakonski sin pokojnega K. P., po svojem varuhu (skrbniku) s poravnavo na sodni zapisnik o prejemu odpravščine odpovedal bodočemu dedovanju po očetu v svojem imenu in v imenu svojih potomcev in sicer v skladu s paragrafom 551 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Ker so v dveh zapuščinskih postopkih po pokojnem K. P. dedovali K. E. oziroma njegovi potomci, tožnik pa je listino o odpovedi dedovanju našel po končanih postopkih, je vložil tožbo ob pogojih za obnovo zapuščinskega postopka po 224. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).

2. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da pokojni K. E. (umrl 22. 1. 1969) in njegovi pravni nasledniki (toženci) niso zakoniti dediči po pokojnem K. P. (umrl 9. 1. 1961), ker se je z odpravščino na sodni zapisnik iz leta 1921 odpovedal dedovanju. Zavrnilo je nadaljnje zahtevke, da je prvih pet tožencev dolžno tožnikoma in 7., 8. ter 9. tožencu vrniti v last in posest premoženje, ki so ga pridobili na podlagi sklepov o dedovanju, izdanih v letih 1961, 1962, 1968, 2005 in 2007, in da jim je dolžno izstaviti ustrezna zemljiškoknjižna dovolila. Sodišče je navedlo več razlogov za zavrnitev zahtevkov, predvsem pa je presodilo, da tožnika nista dokazala, da bi se pokojni K. E. z dogovorom iz leta 1921 odpovedal dedovanju po svojem očetu K. P. Šlo je za poravnavo o preživnini.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Potrdilo je pravilnost zavzetega stališča, ker je prvostopenjsko sodišče v sodbi ovrednotilo vse predložene listine in upoštevalo tedaj veljavne zakonske ureditve preživninskih razmerij in dedovanja med očetom in nezakonskim otrokom. Oče je imel obveznost preživljanja svojega nezakonskega otroka (paragraf 169 ODZ), nezakonski sin pa tedaj ni imel dedne pravice po očetu (paragraf 754 ODZ). Zato ne glede na zapisani izraz „odpravščina“ ni moglo iti za odpoved dedni pravici, saj v listinah ni izrecno navedeno, da se sklepa poravnava, s katero se nezakonski sin odpoveduje dedni pravici, pri čemer pravilnost takega stališča utrjuje zakonska ureditev, po kateri nezakonski sin ni imel dedne pravice po očetu.

4. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in trdi, da o spornih vprašanjih ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Kot prvo sporno vprašanje navaja vprašanje, do kdaj se lahko vloži tožba po 224. členu ZD iz obnovitvenih razlogov oziroma kateri roki za tako tožbo veljajo. Kot drugo sporno vprašanje navaja vprašanje, kaj pomeni odpravščina (v času veljavnosti ODZ) in ali je ta institut po vsebini enak ali primerljiv z današnjih institutom odpovedi neuvedenemu dedovanju. Meni, da odpravščina pomeni odpravnino ali dedni odpravek in da zapis odpravščine na sodišču ustreza paragrafu 551 ODZ o odpovedi dedni pravici.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Izpodbijana drugostopenjska sodba se na zastaranje oziroma pravočasnost vložitve tožbe po 224. členu ZD ne opira, saj ugotavlja, da so bili tožbeni zahtevki pravilno zavrnjeni iz drugega razloga. Zato vprašanje roka za vložitev tožbe v obravnavanem primeru ne more biti sporno pravno vprašanje.

7. Glede vprašanja odpovedi dedni pravici po paragrafu 551 ODZ in glede razlage pojma odpravščina, Vrhovno sodišče ocenjuje, da ne gre za pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za razvoj prava preko sodne prakse. Gre vendarle za presojo na podlagi konkretnih dejstev in nekdanje pravne ureditve v letu 1921, tako da obravnavanja podobnih pravnih vprašanj iz tedanjega časa ni več pričakovati, zaradi česar ni izkazan objektivni pomen zadeve za pravni red v celoti, ki bi utemeljeval dopustitev revizije.

8. Ker niso podani pogoji iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.