Jedro

Tožnik je izkazal verjetnost obstoja terjatve, saj iz tožbenih navedb in priloženih listin izhaja, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Med vročitvijo vabila na zagovor in dnevom, ko naj bi potekel zagovor, je minil le en delovni dan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep tega sodišča opr. št. Pd 279/2010 z dne 25. 10. 2010. S citiranim sklepom je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo obračunati tožniku nadomestilo plače v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 1.032,07 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, neto znesek pa nakazati tožniku in sicer, za čas od 15. 8. 2010 do pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi zapadle obroke, v 8 dneh od pravnomočnosti sklepa, nato pa do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec vse, dokler traja spor o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 674, sklenjene dne 1. 9. 2009. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno odločbo razveljavi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je terjatev tožnika izkazana, ker je tožena stranka v postopku kršila določbo 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in naslednji). V drugem odstavku navedenega člena mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči. V konkretnem primeru je izpolnjen pogoj iz navedenega člena, saj je delodajalec sam žrtev kršitve. Obstoj vrtca in njegova eksistenca je odvisna zgolj od vzgojiteljev in vzgojiteljic ter otrok in ker je tožena stranka sama žrtev kršitve ne bi bilo utemeljeno pričakovati, da bo delavcu omogočila zagovor. Glede na to, da se je tožnik, na naroku za preizkus pogojev za izdajo začasne odredbe, bil pripravljen poravnati tako, da se mu prizna delovno razmerje in odškodnina po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih v višini 18 plač in je tožena stranka poravnalno ponudbo sprejela ter poravnalno ponudbo tožena stranka obravnava, saj se strinja z vsebino drugega odstavka 118. člena ZDR, je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj zahtevek ni več sklepčen in zato bi ga moralo sodišče zavreči. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na navedbe v tožbi in tožbi priložene listine je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo predlagano začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo plače v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 1.032,07 EUR, od tega zneska plačati prispevke in davke in nato tožniku izplačati neto znesek in sicer za čas, od 15. 8. 2010 do pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi zapadle obroke, v 8 dneh od pravnomočnosti sklepa, nato pa do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, vse dokler traja spor o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve, saj iz tožbenih navedb in priloženih listin izhaja, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora, v skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih, po katerem mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Med vročitvijo vabila na zagovor in dnevom, ko naj bi potekel zagovor, je minil le en delovni dan, zato je tožena stranka kršila določbo drugega odstavka 83. člena ZDR.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, ker so obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da bo delavcu to omogočil. Zakon ni določil, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora. Ker gre za izjemo od splošnega načela pravice do zagovora, je treba te izjeme razlagati restriktivno. Zgolj obstoj porušenih odnosov med delavcem in delodajalcem, ki jih zatrjuje tožena stranka, zato ni dovolj, saj odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve delavčevih pogodbenih obveznosti, torej zaradi delavčevega vedenja in sposobnosti, navadno že po sami naravi stvari vodi tudi do konfliktne situacije med delavcem in delodajalcem oziroma do porušenega in včasih tudi nestrpnega odnosa med njima. Odnosi med delavcem in delodajalcem bi morali biti porušeni do te mere, da bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor (npr. fizično nasilje, grožnja in podobno). Tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu, opr. št. VIII Ips 255/2009 z dne 23. 10. 2010. Sicer pa pritožbene trditve v zvezi z obstojem okoliščin, zaradi katerih od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo tožniku omogočila zagovor, predstavljajo pritožbeno novoto, saj tekom postopka tožena stranka ni zatrjevala, da tožniku zagovora ni omogočila, ker so obstajale takšne okoliščine. Nasprotno tožena stranka je v odgovoru na tožbo zapisala, da so tožniku poslali vabilo na zagovor z dne 14. 6. 2010, priporočeno po pošti dne 9. 6. 2010 in da je tožnik vabilo prejel 10. 6. 2010 ter da se je tožnik 11. 6. 2010 po telefonu opravičil ravnateljici tožene stranke, da se zagovora v ponedeljek dne 14. 6. 2010 ne bo udeležil, ker ima tega dne, pri zdravniku kontrolo.

Torej pritožbene trditve tožene stranke, da tožniku ni bila dolžna zagotoviti zagovora predstavljajo pritožbene novote, pritožbene novote pa glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP ni mogoče upoštevati v pritožbenem postopku.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da zahtevek v predlogu za izdajo začasne odredbe ni več sklepčen, ker je tožnik na naroku predlagal, da je pripravljen sprejeti odškodnino po 118. členu ZDR in gre torej sedaj za spor v zvezi s plačilom odškodnine, zato po 273. členu izvršilnega zakona ni več podan materialni temelj za zahtevek začasne odredbe. Iz zapisnika o naroku za preizkus pogoja za izdajo začasne odredbe nikjer ne izhaja, da bi tožnik kakorkoli preoblikoval tožbeni zahtevek oziroma, da bi zahteval plačilo odškodnine namesto ugotovitve, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zato je pritožbena trditev tožene stranke neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.