Jedro

Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca številka zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 28. 2. 2019 in sklep številka zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 13.11.2018 in da je toženec dolžan izdati novo odločbo o odmeri pokojnine tožnici, v kateri se bo upoštevalo tudi del plač izplačanih v obliki obveznic v letu 1990 in 1991. Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je bila z odločbo toženca z dne 24. 12. 2003 odmerjena pokojnina, pri kateri pa niso bili upoštevani zneski plač, izplačanih v obliki obveznic v letu 1990 in 1991, čeprav so bili plačani prispevki. Toženec je zneske izločil iz pokojninske osnove na podlagi 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92), ki je bila kasneje z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljena, kot protiustavna. Skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-239/2014 objavljena v Uradnem listu dne 30. 4. 2015, je tožnica v okviru 60-dnevnega roka dne 25. 5. 2015 pravočasno vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup za leto 1990 in 1991. Vztraja, da sodišče protispisno ugotavlja, da je tožnica ta rok zamudila, svojo odločitev pa sodišče tudi zmotno utemelji na ugotovitvi, da je tožnica zamudila tudi 10-letni rok iz 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Prvostopno sodišče spregleda, da je ustavno sodišče z odločbo z dne 10. 7. 2002 ugotovilo, da je bila 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dovoljevala vštevanja tega dela plač v pokojninsko osnovo, protiustavna. Prvostopno sodišče tudi spregleda, da Ustavno sodišče Republike Slovenije ni ločevalo med izplačanim osebnih dohodkom v obliki obveznic, ki so bile zamenjane za delnice in neizplačanim delom osebnega dohodka skladno z določbo 25.a člena ZLPP. Odločba ustavnega sodišča izrecno poudarja, da se nanaša na del plače, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni bil vštet v pokojninsko osnovo. Nadalje navaja, da je toženec v postopku, ki ga je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije začela tožnica, izdal odločbo, s katero je ponovno kršil materialno določbo zakona ali podzakonskega akta, kar odločba Ustavnega sodišča nesporno je, in izdala dokončno odločbo z dne 17. 10. 2016, ki je bila tožnici vročena 18. 10. 2016. Upoštevaje določilo prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2 je 10-letni rok iz tega člena pričel teči dne 19. 10. 2016. Zato je tožnica v okviru zakonsko določenega roka pravočasno vložila zahtevo za ponovno odmero pokojninske osnove. Sklicuje se na Ustavno odločbo z dne 26. 3. 2015 in na to, da je bil toženec dolžan opraviti revizijo na zahtevo tožnice, vendar je ni opravil in ji ponovno odmeril pokojnine. Zahtevo tožnice je zavrnil z obrazložitvijo, da tožnica nima pravice zahtevati ponovno odmere pokojnine iz razloga, ker naj ne bi bila udeležena v notranjem odkupu A., ker naj bi se odkup delnic ne izvedel s potrdili za neizplačani del izhodiščnih plač iz 25. člena ZLPP. S tem je toženec ponovno prekršil določbo 14. člena Ustave Republike Slovenije in negiral pravne učinke ustavne odločbe o ugotovitvi protiustavnosti 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Teh dejstev pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Predlaga, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi in naloži tožencu plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožnici z odločbo št. ... z dne 24. 12. 2003 (priloga B1) odmeril in priznal starostno pokojnino v določenem znesku na mesec od 31. 12. 2003 dalje. Navedena odločba je bila tožnici vročena 30. 12. 2003 in je s potekom 15-dnevnega roka postala dokončna in pravnomočna.

6. Tožnica je dne 26. 10. 2018 pri tožencu vložila zahtevo za revizijo podatkov in ponovni izračun starostne pokojnine na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 zaradi vštevanja obveznic za notranji odkup pri podjetju A. d. d. v pokojninsko osnovo. Takšno zahtevo je toženec s sklepom št. zadeve ..., št. dosjeja ... 13. 11. 2018, potrjenim z dokončno odločbo številka zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 28. 2. 2019, zavrgel. Predmet sodne presoje sta citirana upravna akta. Sporno pa je vprašanje, ali je toženec pravilno postopal, ko je tožničino zgoraj citirano zahtevo vloženo 26. 10. 2018, zavrgel z obrazložitvijo, da je tožnica zamudila 10-letni rok določen v 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), prav tako pa 60-dnevni rok določen v ustavni odločbi z dne 26. 3. 2015. 7. Gre za sporno vprašanje, ali je tožnica glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, pravočasno vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije in ali je na dan 26. 10. 2018, preteklo že 10 let od vročitve dokončne odločbe toženca z dne 24. 12. 2003 o odmeri starostne pokojnine za uveljavljanje t.i. neprave obnove postopka določene v 183. členu ZPIZ-2. 8. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s citirano odločbo z dne 26. 3. 2015 odločilo, da je bil zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92). Hkrati je odločilo, da lahko zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, po podatkih katerih revizija ni bila opravljena, v roku določenem v II. točki izreka te odločbe, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije. Ustavno sodišče Republike Slovenije je torej s citirano odločbo zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, o podatkih, o katerih revizija ni bila opravljena, omogočilo, da lahko v roku 60 dni po odjavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije.

9. Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena 30. 4. 2015 tako, da se je rok 60 dni iztekel 29. 6. 2015. Zahteve, ki so vložene po tem roku, so vložene prepozno. Ker gre pri tožnici za prav takšen primer, saj je zahtevo za revizijo podatkov o plačah in za ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije vložila 26. 10. 2018, to je nedvomno po izteku 60-dnevnega roka, je toženec takšno zahtevo pravilno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), zavrgel. 10. Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.

11. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je rok, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije določilo v obravnavani odločbi z dne 26. 3. 2015, določen predvsem v korist tistih uživalcev pokojnine, pri katerih je od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine preteklo že več kot 10 let. Prav ti zavarovanci, med katere sodi tudi tožnica, v nasprotnem primeru na podlagi določbe 183. člena ZPIZ-2 ne bi mogli uveljavljati t.i. nepravne obnove, ki določa rok 10 let od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 24. 12. 2003 vročena 30. 12. 2003, je na dan 26. 10. 2018, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot 10 let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za t.i. nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo in ponovno odmero pokojnine, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijana upravna akta za pravilna in zakonita.

12. Do drugačne odločitve ne more priti niti v primeru, če je tožnica zahtevo za novo odmero pokojnine vložila že dne 25. 5. 2015, toženec pa je takšno zahtevo zavrnil z dokončno odločbo z dne 17. 10. 2016 (na katero se sklicuje pritožba), ki je tožnica ni izpodbijala in zoper njo ni uveljavljala sodnega varstva (zapisnik z glavne obravnave z dne 7. 10. 2019, listovna št. 12) tako, da je postopek pravnomočno zaključen. Skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva zavrže, če se o isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je z odločbo stranka pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Torej se zahteva po citirani določbi zavrže tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba pa se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila, kot v obravnavanem primeru.

13. Tožnica je s tožbo in tekom sodnega postopka tudi sicer uveljavljala spremembo odločbe z dne 24. 12. 2003, ne pa odločbe z dne 17. 10. 2016 tako, da se pritožba neutemeljeno sklicuje na citirano odločbo z dne 17. 10. 2016 in na pričetek teka 10-letnega roka od vročitve te odločbe. Že iz tega razloga, dodatno pa tudi zato, ker gre za pritožbeno novoto, za katero tožnica ni izkazala, da je brez svoje krivde ne bi mogla navesti že prej, takšne pritožbene navedbe niso upoštevne.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.