Jedro

Odlog izvršbe ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Odlog upravne izvršbe prav tako ne more biti pravica strank. Glede na navedeno izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je inšpektor Inšpektorata RS za okolje zavrgel predlog tožnice za odlog izvršitve sklepa o izvršbi z denarno kaznijo v višini 25.000,00 EUR, št. 06182-1644/2017-72 z dne 25. 9. 2023 (1. točka izreka) in odločil, da posebni stroški v zadevi niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica 11. 10. 2023 podala predlog za odlog izvršitve sklepa o izvršbi z denarno kaznijo št. 06182-1644/2017-72 z dne 25. 9. 2023, zoper katerega je bila vložena pritožba, o kateri bo odločilo ministrstvo. Ker inšpektor do dneva izdaje tega sklepa, torej 16. 10. 2023, še ni podal predloga za izvršitev sklepa o izvršbi na FURS, ki je organ za izvršitev finančnih izvršb oziroma izterjav, se izvršba tega sklepa sploh še ni začela, zato o predlogu za odlog izvršbe še ni mogoče odločati in ga je zavrgel na podlagi drugega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3.Organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil.

4.Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ima pravni interes za tožbo, ker bi ji z ugoditvijo predlogu za odlog izvršbe nastala pravna korist, saj toženka ne bi imela podlage za izvršbo s prisilitvijo denarne kazni. Ker je tožnica v pretežni meri svoje obveznosti že izpolnila, pa sploh ni podlage za prisilitev z denarno kaznijo. Tožnica pojasni, da ji je organ prve stopnje 7. 8. 2017 izdal odločbo št. 06182-1644/2017-4, s katero ji je bilo naloženo, da mora na območju aglomeracije ID ... - Ruše zgraditi kanalizacijsko omrežje v skupni dolžini 3.730 m ter zgraditi in dati v uporabo CČN A.. Za nekatere odseke je bil rok izpolnitve obveznosti 31. 12. 2017, ki ga je tožnica izpolnila in o tem obvestila pristojni inšpektorat. Rok za izgradnjo drugega odseka je bil 31. 12. 2019 in je bil podaljšan, nazadnje s sklepom o izvršbi z denarno kaznijo št. 06182-1644/2017-72 z dne 25. 9. 2023. Tožnica je v vmesnem času izvedla številne aktivnosti, da se izvrši odločba inšpektorata (izgradnja fekalnega cevovoda, tlačnega cevovoda, fekalne kanalizacije, nova KČN). Zaradi pomanjkanja potrebnih sredstev je pristopila tudi k alternativnemu načinu izpolnitve obveznosti in je izvršila odločbo inšpektorata na drug način, o čemer je pisno obvestila toženko.

5.Tožnica nasprotuje stališču toženke, da se odlog izvršbe lahko dovoli le po vložitvi predloga za izvršitev sklepa št. 06182-1644/2017-72 z dne 25. 9. 2023. Meni, da je odložitev izvršitve odločbe, s katero je bila inšpekcijskemu zavezancu naložena določena obveznost, mogoča, če naložena obveznost ne bi bila izpolnjena in ko je izdan sklep o dovolitvi izvršbe. V predmetni zadevi pa je bil sklep o dovolitvi izvršbe že izdan. Tako predlog za odlog izvršbe ni bil podan preuranjeno in je napačna odločitev o zavrženju predloga za odlog. Navaja še, da dejansko do prisilne izvršbe sploh ne more priti, saj mora tožnica poravnati svoje obveznosti, da je lahko prejemnica sredstev iz državnega proračuna (Zakon o izvrševanju proračuna). Dejansko je tožnici odvzeta možnost pravnega sredstva, kar je ustavna kršitev. S tem, ko tožnica izpolnjuje naložene obveznosti, je odpadla podlaga za izvršbo s prisilitvijo. Ker pa mora poravnati svoje obveznosti, ji z izreki denarne kazni nastaja nepopravljiva škoda, saj ji to siromaši že tako preskromen proračun. Z uspešnim odlogom izvršbe bi lahko tožnica sredstva namenila za izgradnjo preostalega manjkajočega dela javnega kanalizacijskega omrežja, s čimer bi odločbo inšpektorata izpolnila in ukrep s prisilitvijo ne bi bil več potreben.

6.Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in ugodi predlogu za odlog upravne izvršbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7.Toženka je po pozivu sodišča posredovala upravne spise, odgovora na tožbo ni podala.

K I. točki izreka

8.Tožba ni dovoljena.

9.Sodišče mora pred vsebinskim odločanjem o tožbi v upravnem sporu preizkusiti, ali so za to izpolnjene vse z zakonom predpisane predpostavke. Tako mora preizkusiti tudi, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na te razloge mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10.V obravnavani zadevi tožnica izpodbija odločitev o zavrženju njenega predloga za odlog upravne izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi št. 06182-1644/2017-72 z dne 25. 9. 2023. Tožnica je odlog izvršbe predlagala na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda.

11.Iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se s tožbo v upravnem sporu lahko izpodbijajo dokončni upravni akti, ki posegajo v tožnikov pravni položaj, drugi akti pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Pogoj za dopustnost upravnega spora je torej, da je z upravnim aktom vsebinsko odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe na način, da se učinki odločbe kažejo kot sprememba strankinega pravnega položaja, ki se z odločitvijo bodisi izboljša (s tem, ko se pravica, ki izhaja iz materialnega prava, prizna) bodisi poslabša (z zavrnitvijo omenjene pravice ali naložitvijo materialnopravne obveznosti). Drugi akti pa so lahko predmet presoje samo, če tako določa zakon.

12.Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 158/2021 z dne 5. 4. 2023

, gre v primeru odločitve o odlogu izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP za odločitev, ki se nanaša izključno na čas, v katerem bodo opravljena izvršilna dejanja, ne pa na njihov obseg ali vsebino. Nanaša se torej zgolj na časovni potek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe. Po vsebini svoje odločitve ustvarja zgolj učinek za potek konkretnega postopka. Z njim ni odločeno o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sklep o odlogu izvršbe oziroma o zavrnitvi predloga za odlog, še manj pa v primeru zavrženja takega predloga, sam po sebi tudi ne spreminja pravnega položaja tožnice niti z njim ni odločeno o njeni pravni koristi. Gre za vmesno odločitev, v času trajanja izvršilnega postopka, ki ima le začasen procesni učinek, to je začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka, v trajanju največ šestih mesecev (drugi odstavek 293. člena ZUP).

13.Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

14.Po presoji sodišča odlog upravne izvršbe prav tako ne more biti niti pravica strank, saj lahko, skladno s tretjim odstavkom 293. člena ZUP, organ, ki vodi izvršbo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, po prostem preudarku odloči, ali se izvršba odloži.

15.Glede na navedeno izpodbijana odločitev o predlogu za odlog izvršbe ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1.

16.Ker gre za procesni sklep, sprejet znotraj izvršilnega postopka, ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani akt ni tak sklep, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan, temveč gre le za procesni sklep, ki se nanaša na tek izvršilnega postopka.

17.Na presojo dovoljenosti tožbe ne more vplivati pravni pouk na koncu akta organa druge stopnje, v katerem je toženka tožnico poučila, da lahko zoper sklep upravnega organa prve stopnje vloži tožbo v upravnem sporu. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.

18.Ker po obrazloženem stališču izpodbijani sklep ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, je sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, ker gre za procesno odločitev, sprejeto ob formalnem preizkusu pogojev za vsebinsko obravnavanje tožbe.

K II. točki izreka

19.Kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------

1V navedenem sklepu se Vrhovno sodišče sklicuje na odločitve v zadevah: I Up 323/2008, I Up 303/2009, I Up 253/2009, I Up 100/2011, I Up 83/2013, I Up 451/2013. Kasneje je to stališče potrdilo tudi s sklepom v zadevi I Up 247/2022.

2Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 100/2011 z dne 2. 2. 2011.

3Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 451/2013 z dne 19. 12. 2013.

4Primerjaj sklepe I Up 163/2020, I Up 165/2018, I Up 263/2017, I Up 109/2016, I Up 404/2013 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.