Jedro

Dejansko stanje, ki ga je upravni organ ugotovil dne 27. 3. 2001, ko sta obstajali še stari parceli, za obravnavanje nove lokacijske dokumentacije, v kateri so navedene nove parc. št., ni bilo več pravno pomembno.

Zmotno je stališče tožnice, da investitorka kljub pridobljeni lastninski pravici na nepremičninah, na katerih se nahaja sporna gradnja, lahko z njo razpolaga le v mejah sporazuma, sklenjenega z njenim očetom. Iz podatkov javnih knjig, na katerih temelji tudi ugotovitev, da je investitorka lastnica obravnavanih nepremičnin, namreč ne izhaja omejitev te pravice v korist tožničinih nepremičnin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica s 1. točko izreka investitorki A.A. dovolila gradnjo stanovanjske stavbe na parc. št. 929/1, delu parc. št. 927/2 in delu parc. št. 928/2 k.o. ... v skladu z lokacijsko dokumentacijo št. 67-101/84, dopolnjeno z datumom maj 2009, ki jo je izdelala družba P. d.d., pod pogoji določenimi v 2. in 3. točki izreka odločbe, med katerimi je eden izmed njih tudi ta, da je zid na severozahodni strani stavbe, od parc. št. 927/1 k.o. ... odmaknjen za širino napušča in širino žleba (25 cm). S 4. točko izreka je prvostopni organ odločil, da odločba neha veljati, če si investitorka v enem letu od pravnomočnosti te odločbe, ne pridobi gradbenega dovoljenja. Investitorki so v točki 5. izreka naloženi v plačilo stroški postopka. S 6. točko izreka pa je prvostopni organ razveljavil lokacijsko dovoljenje Komiteja za varstvo okolja in urejanje prostora Občine Nova Gorica, št. 351-261/84 z dne 14. 6. 1989, s katero je bila investitorki odobrena ožja lokacija za prizidavo stanovanjske enote na parc. št. 929 k.o. ...

Iz obrazložitve izhaja, da je bil v obravnavani zadevi obnovljen postopek končan z dokončnim lokacijskim dovoljenjem št. 351-261/84 z dne 14. 6. 1989. Navedeno dovoljenje je bilo izdano po lokacijski dokumentaciji št. 67-101/84 iz leta 1984, izdelani tudi na podlagi menjalne pogodbe, sklenjene dne 12. 5. 1982 med B.B. (očetom tožnice) in investitorko A.A., po kateri je B.B. prepustil investitorki jugozahodni del parc. št. 927 k.o. ..., ki leži med zemljiščema s parc. št. 927 in 928 iste k.o., investitorka pa mu je prepustila severozahodni del parc. št. 929 k.o. ... v širini 2 m ob meji z zemljiščem s parc. št. 927. Z isto pogodbo se je investitorka obvezala porušiti bivšo kovačijo na njenem severozahodnem delu v širini dveh metrov oz. porušiti celoten objekt in na njegovih temeljih zgraditi novo stanovanjsko hišo, ki bo na severozahodnem delu oddaljena od bivše „fabrike“ B.B. 2 metra, in tudi, da bo kovačija, adaptirana v stanovanjsko hišo, zgrajena do višine „fabrike“ prav „pod streh“.

Postopek je bil obnovljen na predlog C.C. po 9. točki 249. člena ZUP/86. V obnovljenem postopku je upravni organ prvič odločil z odločbo z dne 24. 6. 1997, ki pa je bila z odločbo organa druge stopnje z dne 26. 11. 1998 odpravljena in je bila zadeva vrnjena organu prve stopnje.

V ponovnem postopku je investitorka predložila lokacijsko dokumentacijo št. 67-101/84 – dopolnitev z datumom maj 2009, ki jo je izdelala družba P. d.d. Upravni organ je v obnovljenem postopku ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo hiše na mestu bivše kovačije in da objekt stoji na parc. št. 929/1, 927/2 in 928/2 k.o. ... Iz sklepa in odločbe Območne Geodetske uprave Nova Gorica z dne 9. 1. 2006 namreč izhaja, da so s parc. št. 927/1, 927/2, 929/1 in 929/2 nastale iz ukinjenih parc. št. 927 in 929 k.o. ... Na parc. št. 929/1 in 927/2 k.o. ... je investitorka zemljiškoknjižna lastnica, na delu parc. št. 928/2 k.o. ... pa ima stavbno pravico za izgradnjo stebra, balkona in nadstreška na severovzhodnem delu le-te.

V postopku odločanja je upravni organ, ob upoštevanju 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – ur. preč. bes. z nadaljnjimi spremembami – ZUP) uporabil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 – ZUP/86). Obnova postopka je bila namreč na predlog tožnice z dne 19. 10. 1993, dovoljena s sklepom z dne 8. 4. 1994, ki je postal pravnomočen dne 14. 2. 1995. Za samo odločanje pa je upravni organ uporabljal predpise, ki so veljali v času izdaje lokacijskega dovoljenja z datumom 14. 6. 1989 (Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/99 – ZUN in Odlok o splošnih prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v Občini Nova Gorica, Uradno glasilo št. 9/87, 11/87 – PUP). Pridobil pa si je potrdilo Občine Brda, št. 3501-98/2010 o namenski rabi zemljišča parc. št. 929 k.o. ... na dan 14. 6. 1989. Po citiranju določb 53. člena ZUN in 4. in 5. člena PUP, upravni organ na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da je obravnavano gradnjo mogoče dovoliti. Lokacija se nahaja namreč na območju vasi ..., znotraj obcestne pozidave. Objekt na severu meji na stanovanjski objekt, na zahodu na vrt in cesto ..., na jugu je objekt od parcelne meje odmaknjen za širino napušča, na vzhodu je večji del objekta od parcele odmaknjen za napušč in žleb, manjši del objekta pa meji na gospodarsko poslopje, priključen pa je na obstoječo infrastrukturo. Po presoji upravnega organa predstavlja objekt del obulične pozidave in je primerno nameščen v prostor, usklajen je tudi z elementi lokalne tipike.

Tožnica, ki se ustne obravnave 11. 2. 2010 iz opravičenih razlogov ni udeležila, je podala pripombe po svoji pooblaščenki na zapisnik dne 17. 2. 2010. Zatrjevala je, da se z višino stanovanjske hiše ne strinja, ker je bilo v sporazumu z dne 12. 5. 1982 dogovorjeno, da se stanovanjska hiša zgradi do enake višine, kot je obstoječa „fabrika“ prav „pod streh“, kar pomeni do kapi obstoječega objekta. Pripombe pa so se nanašale tudi na prenos lastninske na parc. št. 929/2 k.o. ... in na postopek inšpekcije o njenih prijavah glede neskladne gradnje. Upravni organ v zvezi z njenimi pripombami ugotavlja, da je tožnica v zemljiški knjigi že vpisana kot lastnica parc. št. 929/2 k.o. ... in da je bil inšpekcijski postopek v zvezi z gradnjo na parc. št. 929 k.o. ... že končan, o čemer je bila njena pooblaščenka tudi že obveščena. V zvezi s trditvijo tožnice, da je objekt višji kot je bilo dogovorjeno dne 12. 5. 1982, pa upravni organ tožnici pojasnjuje, da iz dokumentacije in tudi fotografije, ki jo je predložila tožnica, izhaja, da je del objekta ob lopi pritlične izvedbe in sicer do kapi obstoječega objekta, nato pa je objekt višji za eno etažo. Ker iz sporazuma, v katerem je višina opredeljena le pisno, ni možno ugotoviti točne višine objekta, obstoječi objekt pa ni stanovanjski objekt, del sporne gradnje pa je pritličen, upravni organ ugotavlja, da obravnavana gradnja ne bo negativno vplivala na sosednjo nepremičnino. Zato je tudi predvidena višina objekta dopustna.

V nadaljevanju upravni organ na podlagi ugotovitve, da je bil v času obnove postopka objekt že v gradnji, investitorka pa je v obnovljenem postopku predložila novo lokacijsko dokumentacijo za obravnavano gradnjo, z uporabo 258. in drugega odstavka 269. člena ZUP/86 utemeljuje razveljavitev prejšnje odločbe in njeno nadomestitev s to odločbo.

Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor številka 35107-2/2010-4-KJ z dne 29. 9. 2010 zavrnjena.

Tožnica v tožbi, s katero izpodbija odločbo, navaja, da je zanjo sporna ugotovitev, da investitorka v njen zračni prostor z gradnjo ni posegla, ker naj bi kap objekta segal na zemljišče investitorke. Organu druge stopnje očita, da je do takšnega zaključka prišel lahko le na podlagi ugotovitev organa prve stopnje, ki pa načina te ugotovitve v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedel. Iz listinske dokumentacije to dejstvo tudi ne izhaja, saj je investitorka dejansko posegla na tožničino parcelo. V zvezi s tem zatrjuje, da je upravni organ sam, na enem izmed ogledov, opravljenih v samem postopku (27. 3. 2001), ugotovil, da se tloris sedanjega objekta ne pokriva s kopijo katastrskega načrta in da po predloženem situacijskem načrtu sedanjega stanja objekta, le-ta sega na del zemljišča, ki ni v lasti investitorjev. Tožnica ne sprejema gradnje na njeni parceli, brez upoštevanja odmika in brez soglasja za bližnjo gradnjo. Navaja, da se je soglasje, ki po presoji upravnega organa v PUP ni predpisano, v obdobjih različno predpisovalo. Meni, da v času gradnje ni bilo zakonske podlage za takšno približevanje objekta. Po današnjih predpisih pa je dokumentacijo investitorke šteti za postopek legalizacije že zgrajenega objekta. Ker bi moralo biti vplivno območje ustrezno elaborirano, je brez podlage tudi ugotavljanje umeščenosti objekta v kraj.

Tožnica meni, da je z izpodbijano odločbo, ki je legalizirala dejansko situacijo na terenu investitorke, poseženo v njen prostor v nasprotju z Zakonom o graditvi objektov in z Zakonom o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Zatrjuje, da investitorka z njeno parcelo ni smela razpolagati in da tudi ni imela njenega soglasja, niti soglasja njenega pravnega prednika. Sodišču zato predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne upravnemu organu v novo odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

A.A. (investitor objekta) kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka tožbeno trditev, da z dovoljeno gradnjo investitor posega v zračni prostor tožnice. Zatrjuje, da iz podatkov v spisih izhaja, da se gradnja nahaja izključno na parcelah, na katerih ima investitorka pravico razpolaganja in ne na parcelah tožnice oz. da nanje gradnja ne sega. V zvezi s tožbeno navedbo o ugotovitvi na ogledu dne 27. 3. 2001, pa prizadeta stranka pojasnjuje, da sta takrat še obstajali parceli št. 927 in 929 k.o. ... in da takrat zemljiško knjižno stanje še ni bilo usklajeno z dejanskim stanjem. Ta neusklajenost pa je bila odpravljena s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici P 30/2002 z dne 27. 5. 2002, z geodetsko odmero in vknjižbenim dovoljenjem tožnice z dne 6. 2. 2007. Iz istega razloga je investitorka pridobila tudi stavbno pravico na parc. št. 928/2 k.o. ... Prereka tudi tožbeno trditev o vplivu gradnje na nepremičnine v lasti tožnice. Meni, da zato tudi elaboriranje ni potrebno. Navaja, da tožnica v postopku ni navajala in dokazovala kakršnihkoli vplivov. V zvezi z višino dovoljene gradnje navaja, da je dovoljena gradnja skladna s soglasjem tožničinega pravnega prednika. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov prizadete stranke.

Tožnica v pripravljalnem spisu dne 18. 1. 2011, prereka navedbe, ki jih je podala prizadeta stranka v odgovoru na tožbo. Vztraja pri tožbenih trditvah in podrobneje navaja dejstva in okoliščine, zaradi katerih meni, da dovoljena gradnja ne upošteva dejstva, da je bil pogoj za prenos lastninske pravice na delu zemljišča s strani pravnega prednika tožnice, prav odmik gradnje od meje in omejitev višine. Brez izpolnitve teh pogojev, po mnenju tožnice, investitorka ne bi mogla izpolniti temeljnega pogoja razpolaganja z zemljiščem za gradnjo. Meni, da neupoštevanje soglasja lastnika sosednjega zemljišča za odmik objekta ni vezano zgolj na pogoje PUP, saj vzdrževanja objekta ni mogoče opraviti brez posega na tujo lastnino. Že zato bi moral biti odmik vsaj 60 cm. Razdalja 20 – 25 cm pa tudi ne dopušča nobenega vzdrževanja. To pa pomeni tudi vplivnost gradnje na sosednji objekt. V nadaljevanju navaja okoliščine, zaradi katerih bo sodišče v zadevi lahko odločilo šele po opravljeni glavni obravnavi.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje, s katero je postala le-ta dokončna, podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V zadevi ni sporno dejstvo, da se postopek za izdajo obravnavanega lokacijskega dovoljenja, ki se je začel že v letu 1984, do uveljavitve Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 102/04 – ur. preč. bes. z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami – ZGO-1), ni končal. V skladu z določbo prvega odstavka 190. člena ZGO-1 pa se v takšnem primeru kot je obravnavani, postopki za izdajo lokacijskega dovoljenja končajo po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju ZUN).

V postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja je tožena stranka zato pravilno uporabila določbe 50., 53. in 57. člena ZUN, ki so citirane v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje in na podlagi katerih je tožnici že obrazložena tudi uporaba določb Odloka o splošnih ureditvenih pogojih v občini Nova Gorica (Uradno Glasilo št. 9/87 in 11/87 – v nadaljevanju PUP), po katerih soglasje lastnika sosednjega zemljišča sploh ni potrebno. Prav zato je tudi po oceni sodišča zmotno stališče tožnice, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona podani z okoliščinami, na katere se tožnica sklicuje v zvezi s soglasjem.

Iz podatkov v predloženih spisih in niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da tožnica z novo lokacijsko dokumentacijo št. 67-101/84 – dopolnitev z datumom maj 2009, ne bi bila seznanjena. Oba upravna organa sta tožnici v obrazložitvah odločb, pravilno odgovorila na vse pripombe, ki jih je na navedeno lokacijsko dokumentacijo podala. Tožbena trditev, da investitorka ni lastnica parc. št. 929/1, 927/2 in da ima stavbno pravico na delu parc. št. 928/2 k.o. ... oziroma, da sega sporni objekt na parc. št. 927/1 last tožnice, so brez podlage v upravnih spisih. Iz sklepa in odločbe Območne geodetske uprave Nova Gorica z dne 9. 1. 2006 je namreč razvidno, da sta se parc. št. 927 in 929 k.o. ... ukinili in da so iz navedenih parc. št. nastale 927/1, 927/2, 929/1 in 929/2 k.o. ... Dejansko stanje, ki ga je upravni organ ugotovil dne 27. 3. 2001, ko sta obstajali še stari parceli, za obravnavanje nove lokacijske dokumentacije, v kateri so navedene nove parc. št., ni bilo več pravno pomembno. Tožnica v pripombah, podanih po predložitvi nove dokumentacije, tudi ni navajala, da sporna gradnja sega na njeno zemljišče. Trditev tožnice, da je odmik sporne stavbe od njene parc. št. 927/1 k.o. ... glede na sporazum sklenjen z njenim očetom in tudi sicer premajhen, ker novogradnje ni mogoče vzdrževati brez poseganja na njeno zemljišče in da je objekt previsok, po presoji sodišča na pravilnost odločitve ne more vplivati. Iz podatkov v spisih, na katerih temelji izpodbijana odločitev, jasno izhaja, da je objekt grajen v skladu s 5. členom PUP. Objekt je namreč zgrajen v skladu z elementi lokalne tipike, tako da niti v odmikih in niti po velikosti ali višini ne izstopa od ostalih objektov v okolici.

Tožbena trditev, da objekt sega v tožničin zračni prostor v predloženih spisih nima podlage. Že iz izreka izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je zid objekta od tožničine parc. št. 927/1 k.o. ... odmaknjen za širino napušča in širino žleba (25 cm). Ugotavljanje tožbenih trditev, ki se nanašajo na neskladnost gradnje z izpodbijanim lokacijskim dovoljenjem pa na njegovo pravilnost in zakonitost ne morejo vplivati.

Zmotno pa je tudi stališče tožnice, da investitorka kljub pridobljeni lastninski pravici na nepremičninah, na katerih se nahaja sporna gradnja, lahko z njo razpolaga le v mejah sporazuma, sklenjenega z njenim očetom. Iz podatkov javnih knjig, na katerih temelji tudi ugotovitev, da je investitorka lastnica obravnavanih nepremičnin, namreč ne izhaja omejitev te pravice v korist tožničinih nepremičnin. Zato je tožničino stališče brez podlage v predpisih, na katerih temelji izpodbijana odločba in tudi v predpisih, ki urejajo stvarnopravna razmerja.

Ob upoštevanju ugotovitve organa prve stopnje, da gradnja objekta ne bo negativno vplivala na sosednjo nepremičnino tožnice na parc. št. 927/1 k.o. ..., ker je del objekta pritličen, in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica šele v pritožbenem postopku zatrjevala, da sporna gradnja negativno vpliva na njeno nepremičnino zato, ker kupci zaradi takšne gradnje zavračajo nakup tožničine nepremičnine, sodišče zaključuje, da predstavljajo tožbene navedbe glede negativnega vpliva gradnje tožbeno novoto. Tožnica namreč ni navedla razlogov, zaradi katerih teh dejstev in dokazov ni navedla v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato z ugotavljanjem teh navedb v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 ni ukvarjalo.

Sodišče po vsem navedenem ugotavlja, da izvajanje dokazov, ki jih predlaga tožeča stranka za že v izpodbijani odločbi pravilno ugotovljena pravno pomembna dejstva, ni potrebno. Za ugotavljanje pravno nepomembnih dejstev in tožbenih novot, pa sodišče tudi ni imelo pravne podlage. Zato sodišče tudi ni opravilno glavne obravnave (59. čl. ZUS-1).

Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1. K točki II. izreka: Izrek o strokih temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.