Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba II U 479/2014

ECLI:SI:UPRS:2015:II.U.479.2014 Upravni oddelek

javni razpis dodelitev nepovratnih sredstev nepopolna vloga razpisni pogoji
Upravno sodišče
21. oktober 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Ker ni mogoče ugotoviti lastništva tožeče stranke na zemljiščih, bi morala tožeča stranka v skladu s pogoji javnega razpisa izkazati obstoj pogodbe o najemu, služnosti ali stavbni pravici za predmetno zemljišče, česar pa tudi po pozivu ni storila. Zato je njena vloga nepopolna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja zavrgla vlogo tožeče stranke, vloženo na javni razpis za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa Obnova in razvoj vasi, to je ukrepa št. 322 (Uradni list RS, št. 1/2013). Tožeča stranka se je zoper takšen sklep pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je z uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitve zgoraj navedenih odločb izhaja, da je bila vloga tožeče stranke zavržena kot nepopolna. Naložba se bo izvajala med ostalim tudi na nepremičninah parc. št. …, vse k.o. … ter …, obe k.o. …. Lastnica navedenih nepremičnin je Republika Slovenija, zato bi tožeča stranka morala imeti v skladu z določili javnega razpisa in Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP) sklenjeno notarsko overjeno pogodbo o najemu, služnosti ali stavbni pravici. Kolikor iz navedenih dokumentov ni razvidno, da se lastnik oziroma solastnik strinja z načrtovanimi aktivnostmi, mora priložiti tudi overjeno soglasje lastnika oziroma solastnika.

Ko je prvostopni organ pri obravnavi vloge ugotovil, da je vloga tožeče stranke nepopolna, jo je s pozivom pozval, naj pomanjkljivosti odpravi. Tožeča stranka je vlogo dopolnila dne 12. 4. 2013, prvostopni organ pa je po pregledu dopolnitve ugotovil, da tožeča stranka tudi po pozivu ni priložila overjene pogodbe o najemu, služnosti ali stavbni pravici, zato je vlogo tožeče stranke zavrgel. Drugostopni organ zavrača pritožbene navedbe, da si je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi zakona in sicer Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Sklicuje se tudi na določila Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), po katerih mora imeti predlagatelj za vpis lastninske pravice na nepremičnini ustrezno listino. Ker vloga tožeče stranke ni bila ustrezno dopolnjena, je bila na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravilno zavržena. Kot neutemeljene drugostopni organ zavrača tudi pritožbene navedbe, da bi prvostopni organ moral vlogi ugoditi v delu, ki se nanaša na parceli št. k.o. … in 561 k.o. …, katerih lastnica je tožeča stranka, in po katerih prav tako poteka odsek ceste, ki je predmet naložbe. Naložba mora namreč izpolnjevati predpisane pogoje kot celota, zato vlogi delno ni mogoče ugoditi.

Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Tožeča stranka sicer pritrjuje ugotovitvam iz izpodbijane odločbe, da ne izkazuje lastništva parc. št. …, vse k.o. … ter … in …, obe k.o. …, vendar pa zatrjuje, da ji tako Zakon o gozdovih (v nadaljevanju ZG) kot tudi ZCes-1 dajeta podlago za upravljanje s predmetom naložbe oziroma lastništvo le-tega. Takšno stališče bi naj bilo potrjeno tudi z dopisom Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS z dne 12. 4. 2013, za katerega zatrjuje, da ga je tožeča stranka že predložila upravnemu organu v okviru dopolnitve svoje vloge. Iz tega dopisa je razvidno, da je Sklad odklonil sklenitev služnostne pogodbe ali druge oblike pogodbe, ker naj ti deli zemljišč, ki v naravi predstavljajo kategorizirano cesto na podlagi ZCes-1, ne bi bili več v lasti države temveč občine in da Sklad kot zastopnik države ne more razpolagati s temi nepremičninami.

Razen tega tožeča stranka še pojasnjuje, da so bile zgoraj navedene parcele prenesene iz Gozdnega gospodarstva A. na Republiko Slovenijo na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 23. 7. 1996 ter zemljiškoknjižne izjave z dne 29. 3. 1999. Šlo je torej za prenos kmetijskih zemljišč in gozdov na Republiko Slovenijo v skladu z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je nalagal navedeni prenos. Že pred kategorizacijo predmetne lokalne ceste, so tukaj potekale gozdne ceste, ki so bile pred letom 1998 vključene v evidenco gozdnih cest. Navedene gozdne ceste so omogočale dostop do kmetij, zaselkov oziroma vasi, turističnih objektov, izletniških in drugih podobnih objektov in so bile pretežno javnega značaja, zaradi česar je prišlo do njihove prekategorizacije v javne ceste, s čimer je soglašal tudi Zavod za gozdove Slovenije. Za takšne gozdne ceste je Zakon o gozdovih v drugem odstavku 38. člena določil, da jih prevzemajo pripadajoče lokalne skupnosti. V 96. členu je v prehodnih in končnih določbah določil, da lokalne skupnosti prevzamejo v upravljanje gozdne ceste v dveh letih po uveljavitvi tega zakona.

Z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Črna na Koroškem (MUV, št. 22/98) je predmetna gozdna cesta kategorizirana kot lokalna cesta šifra LC 05210, saj je povezovala naselja v občini ter naselja v občini z naselji v sosednjih občinah. Z navedeno kategorizacijo že obstoječe gozdne ceste javnega značaja je tožeča stranka navedeno cesto prevzela v upravljanje, kot je to določil ZG. Zato bi ta cesta morala biti v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZCes-1 občinska cesta v lasti občine. Lastninska pravica se tako pridobi originarno na podlagi zakona in ne z vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. V predmetnem postopku organ ni odločil o vpisu lastninske pravice v zemljiško knjigo, zato v tem postopku ni vezan pravila ZZK-1. Razen tega upravni organ tudi ni navedel razlogov, zakaj ni upošteval, da je tožeča stranka lastnik parcel št. … k.o. … in … k.o. …, po katerih prav tako poteka odsek ceste, ki je predmet naložbe, in zato v tem delu odločitve organa prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka meni, da bi morala biti njena vloga obravnavana kot popolna, saj je izpolnjevala razpisne pogoje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi drugostopne odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodaja, da je iz zemljiške knjige razvidno, da je tožeča stranka na parcelah … in … k.o. … s pogodbo o prenosu vknjižila lastninsko pravico na Republiko Slovenijo dne 27. 1. 2011, s tem pa je tožeča stranka sama prenesla lastninsko pravico na Republiko Slovenijo. Če bi do prenosa lastninske pravice prišlo zgolj na podlagi zakona, potem pogodba o prenosu ne bi bila potrebna. Razen tega tožena stranka še dodaja, da prijavljeni projekt predstavlja ekonomsko nedeljivo celoto, kar je pogoj, da je projekt mogoče obravnavati kot upravičen v smislu javnega razpisa. Zato je neutemeljeno tožbeno zatrjevanje, da bi morala tožena stranka tožbi ugoditi v delu, kjer se nanaša na nepremičnini št. … k.o. … in … k.o. …, po katerih poteka del ceste in sta v lasti tožeče stranke.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka se je s projektom obnova lokalne ceste LC 052010, odsek Visoki most - Pudgarsko prijavila na javni razpis iz naslova ukrepa 322 - Obnova in razvoj vasi, objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/2013 z dne 4. 1. 2013. Ta med specifičnimi pogoji (oddelek IV.1.2. javnega razpisa) v točki 11 navaja, da mora vlagatelj, če ni lastnik oziroma edini lastnik predmeta podpore, v skladu z 12. točko prvega odstavka 83. člena Uredbe PRP k vlogi na javni razpis priložiti overjeno pogodbo o najemu, služnosti ali stavbni pravici. Kolikor iz navedenih dokumentov ni razvidno, da se lastnik oziroma solastnik strinja z načrtovanimi aktivnostmi, mora priložiti tudi overjeno soglasje lastnika oziroma solastnika.

Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Domneva se, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (prvi odstavek 11. člena SPZ).

V postopku je bilo ugotovljeno, da po podatkih zemljiške knjige tožeča stranka ni lastnica parc. št. …, vse k.o. … ter … in …, obe k.o. …, ampak je lastnica teh zemljišč Republika Slovenija. Zato je prvostopni organ tožečo stranko pozval k dopolnitvi vloge v smislu zgoraj citirane 11. točke oddelka IV.1.2. javnega razpisa.

Tožeča stranka je sicer na poziv ni odgovorila, vendar pa pogodbe o najemu, služnosti ali stavbni pravici ni predložila. Zatrjuje, da jo je treba šteti kot lastnico oziroma kot upraviteljico predmetih zemljišč na podlagi ZCes-1 in ZG. Sodišče temu ne pritrjuje.

Z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Črna na Koroškem, s katerim so bila predmetna zemljišča kategorizirana kot lokalna cesta, ni prišlo do prenosa lastninske pravice na tožečo stranko. Prav tako, do tega ni prišlo na podlagi določb ZCes-1 in ZG. ZCes-1 sicer opredeljuje lokalne ceste kot občinske javne ceste (tč. 32 prvega odstavka 2. člena ZCes-1), kot upravljavca pa občinsko upravo (95. člen ZCes-1), vendar pa to niso določbe, ki bi omogočale pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Tožeča stranka torej na podlagi navedenih zakonskih določb ni postala lastnica predmetnih zemljišč. Zemljišča, po katerih naj bi potekala javna občinska cesta, mora občina pridobiti v ustreznem postopku oziroma s pravnim poslom.

Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na ZG ne more biti uspešna. Zatrjevanja, da so imela predmetna zemljišča status gozdne ceste, je brezpredmetno glede na to, da tega statusa v času prijave na javni razpis nimajo. O gozdnih cestah vodi evidenco Zavod za gozdove Slovenije (prvi odstavek 38. člena ZG), tožeča stranka pa ne zatrjuje, da je predmetna cesta v času prijave na javni razpis na ta seznam vpisana. Glede na to je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na 38. in 96. člen ZG. K zgoraj navedenemu pa je treba dodati, da tudi te določbe ZG ne pomenijo pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona.

Ker torej ni mogoče ugotoviti lastništva tožeče stranke na predmetnih zemljiščih, bi morala tožeča stranka v skladu s pogoji javnega razpisa izkazati obstoj pogodbe o najemu, služnosti ali stavbni pravici za predmetno zemljišče, česar pa tudi po pozivu ni storila.

Pri tem sodišče dodaja, da dopisa Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS z dne 12. 4. 2013, na katerega se sklicuje tožeča stranka v tožbi, v spisu ni, v okviru dopolnitve svoje vloge pa je prvostopnemu organu predložila dopis Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 35425-6/2010-M,OP/3462 z dne 20. 3. 2013, ki pa je za obravnavano zadevo irelevanten, saj se nanaša na odpravo posledic škode zaradi poplav.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori, da prvostopni sklep ne vsebuje razlogov o tem, zakaj prvostopni organ ni upošteval, da je tožeča stranka lastnica dveh zemljišč, po katerih teče predmetna cesta in sicer … k.o. … in … k.o. …. V tem delu je prvostopni sklep dopolnil drugostopni organ v svoji odločbi in pojasnil, da mora naložba izpolnjevati predpisane pogoje kot celota, zato vlogi delno ni mogoče ugoditi, s tem pa se strinja tudi sodišče. Projekt rekonstrukcije ceste predstavlja celoto, zato o njem ni mogoče odločati po delih.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia