Jedro

Tožnica nima prav, ko meni, da se je organ za BPP pri odločanju o njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči postavil v vlogo pristojnega sodišča in tožnico že obsodil kaznivega dejanja, katerega je (sedaj že) obtožena ter pri tem ocenjeval njene sposobnosti. Organ za BPP je namreč opravil presojo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči, ki mu jo nalaga 24. člen ZBPP in ki vedno vključuje presojo, ali ni zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačno pravno pomoč, očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej.

V obravnavanem primeru organ za BPP ni presegel navedenega pravnega standarda, saj je upošteval okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki izhajajo iz podatkov kazenskega spisa ter ostale podatke, ki izhajajo iz upravnih spisov, ter tudi pravilno ocenil, da se je glede na ugotovljene okoliščine in dejstva, tožnica zaradi svoje osebnosti sposobna zagovarjati sama in bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči v nasprotju z načelom pravičnosti oziroma je pričakovanje tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zlasti ob upoštevanju, da se v zadevi sicer obravnavajo pravno relativno zapletena vprašanja, ki pa po oceni organa niso takšna, da jih ne bi bilo mogoče dokaj enostavno razrešiti ob skrbni analizi vlog posameznikov v verigi nabave in preprodaje prepovedanih substanc.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku pred sodiščem na prvi stopnji v kazenski zadevi, ki se vodi pod I Kpr 11937/2014 pred Okrožnim sodiščem v Kranju (sedaj X K 11937/2014 Okrožnega sodišča v Ljubljani), z dne 25. 3. 2014. V obrazložitvi je uvodoma navedel, da gre za odločanje po sodbi, I U 747/2014 z dne 10. 7. 2014. V zvezi z izpolnjevanjem vsebinskega kriterija za dodelitev BPP po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) je navedel, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, ker je osumljena storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakona (v nadaljevanju KZ-1), za katerega je predpisana kazen zapora do 15 let. Organ je glede na vpogled v podatke kazenskega spisa ugotovil, da je zadeva očitno nerazumna, saj so pričakovanja tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in načelom pravičnosti, ker se tožnica glede na osebne lastnosti in komunikacijske sposobnosti lahko zagovarja sama brez zagovornika. Ta ugotovitev velja za čas od dneva vložitve prošnje do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti po 70. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Organ je v nadaljevanju izčrpno povzel potek dogajanj še v fazi predkazenskega postopka in nato v postopku pred preiskovalnim sodnikom, na podlagi katerih je po njegovi oceni evidentno, da se lahko tožnica zagovarja sama. Pri tem pa bo tožnici zagotovljen pošten postopek že glede na povedano obvezno obrambo, kakor tudi glede na načela kazenskega postopka. Iz okoliščin primera pa tudi ne izhaja, da tožnica ne bi bila sposobna razumeti, česa je obdolžena in da se ne bi bila sposobna braniti pred očitki. Gre sicer za obravnavanje pravno relativno zapletenih vprašanj, ki pa vendarle niso takšna, da jih ne bi bilo mogoče razrešiti s skrbno analizo vlog posameznikov v verigi nabave in preprodaje prepovedanih substanc, zadeva pa tudi ni tako pravno dejansko kompleksna, da se tožnica ne bi zmogla braniti sama. V obravnavanem primeru pa je bila tožnici tudi že vročena obtožnica, zoper katero je že ugovarjala in ji bo v tej fazi postopka obramba zagotovljena že po ZKP (70. člen, četrti in peti odstavek 285. b člena, drugi odstavek 450. a člena zakona). Prošnjo je zato treba zavrniti tudi glede na 3. člen ZBPP.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela izpodbijano odločbo, navedla, da se je organ v odločbi povsem vsebinsko opredeljeval do kaznivega dejanja, katerega je tožnica osumljena. Organ je sposobnosti tožnice ocenjeval na podlagi opisa kaznivega dejanja, ki naj bi ga tožnica storila, kar pa ta zanika. S tem je tožnico že obsodil in zagrešil kršitev 27. člena Ustave. Njegovo nadaljnje opredeljevanje glede obrambe tožnice krši 29. člen Ustave, ki določa pravna jamstva v kazenskem postopku, kar pomeni, da ima tožnica pravico, da svojo obrambo gradi. Ocenjevanje obrambne taktike tožnice tako povsem presega pristojnosti organa. Organ je tudi se povsem opredelil do zaslišanja tožnice pred preiskovalnim sodnikom kot popolnoma suverenega, kar naj bi kazalo, da se lahko tožnica zagovarja sama. Tožnica je bila na tem zaslišanju v prisotnosti zagovornice in je zagovor podala po posvetovanju z njo. Razlogi organa so si tudi v nasprotju (po eni strani gre za pravno relativno zapletena vprašanja, na drugi strani pa zadeva ni tako pravno in dejansko kompleksna, da bi terjala dodelitev BPP). Prav tako ni jasno, na kaj je namigoval organ, ko je navedel, da vprašanja v zadevi niso takšna, da jih ne bi bilo mogoče dokaj enostavno razrešiti ob skrbni analizi posameznikov verigi nabave in prepovedanih substanc. Z opredeljevanjem do zagovora na policijski postaji pa je organ tudi posegel v domnevo nedolžnosti. Tožnici tudi ni jasno, kako je organ ugotovil vse njene ''domnevne'' lastnosti (domnevno izredno dobro taktiziranje, manipuliranje, ipd). Nadalje pa organ povsem nepotrebno navaja določbe glede obvezne obrambe v ZKP. Dejstvo je, da je tožnica zaprosila za dodelitev BPP pred zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom in bi ji bil lahko dodeljen do vročitve obtožnice, potem bi ji pripadal zagovornik po uradni dolžnosti. Organ bi moral upoštevati 24. člen ZBPP. Tožnica je osumljena v kazenskem postopku, kjer je osumljenih še 27 oseb, kazenska ovadba je spisana na 175 straneh. Še nikoli ni bila udeležena v kazenskem postopku, zato ne ve, kako poteka, kaj je pomembno in kaj ne. Ima dokončano le osnovno šolo in je prava neuka stranka. Zoper tožnico je bila odrejena tudi preiskava stanovanja in osebna preiskava, kar dodatno kaže na resnost in pomembnost kazenskega postopka zoper tožnico. Odločitev je pomembna tudi za njen osebni in socialno-ekonomski položaj, pričakovani izid pa je za tožnico in njeno družino življenjskega pomena, tožnica ima hčerko, ki hodi v osnovno šolo, morebitna obsodba na zaporno kazen pa bi njej in njeni družini popolnoma spremenila življenje. Obseg preizkusa po 24. členu ZBPP pa opredeljuje standard očitnosti, kar pomeni, da organ ni imel podlage, da bi opravil podrobno vsebinsko presojo kvalitete oziroma prepričljivosti dokazov. Tako tudi naslovno sodišče v I U 1429/2014. Tožnica je zato predlagala, da se izvedejo predlagani dokazi, opravi obravnava in da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri svoji odločitvi, prerekala tožbene navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi je tožnica še opozorila na prakso naslovnega sodišča I U 921/2014 in I U 230/2014 in vztrajala pri tožbi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa, ki jo je ta sprejel v izvrševanju sodbe naslovnega sodišča, I U 747/2014 z dne 10. 7. 2014. S to sodbo je sodišče ugodilo tožbi tožnice in odpravilo odločbo upravnega organa, št. Bpp 341/2014 z dne 3. 4. 2014, ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Sodišče v tem upravnem sporu tako presoja, ali je upravni organ sledil pravnemu mnenju sodišča oziroma njegovim stališčem, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), presoja pa ga tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti .

Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še navaja: V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi zaprošene BPP iz razloga neizpolnjevanja pogoja po 24. členu ZBPP.

Po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Tretji odstavek istega člena tega zakona pa med drugim določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Tožnica nima prav, ko meni, da se je organ pri odločanju o njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči postavil v vlogo pristojnega sodišča in tožnico že obsodil kaznivega dejanja, katerega je (sedaj že) obtožena ter pri tem ocenjeval njene sposobnosti. Organ je namreč opravil presojo upravičenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči, ki mu jo nalaga 24. člen ZBPP in ki vedno vključuje presojo, ali ni zadeva, v zvezi s katero se uveljavlja brezplačno pravno pomoč, očitno nerazumna oziroma ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja pa ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 404/2012 z dne 13. 11. 2013).

Sodišče sodi, da v obravnavanem primeru organ za BPP ni presegel navedenega pravnega standarda. Organ za BPP je namreč upošteval okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero je tožnica vložila prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP) in sicer okoliščine in dejstva, ki izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, X K 11937/2014 (natančneje: U.Z. o izjavi osumljenke – tožnice z dne 17. 3. 2014, izpisek iz kazenske evidence za tožnico, zapisnik o zaslišanju osumljenke - tožnice, dgp. obtožnice, ipd), ter ostale podatke, ki izhajajo iz upravnih spisov, ter tudi po presoji sodišča pravilno ocenil, da se je glede na ugotovljene okoliščine in dejstva (ki jih je obširno in natančno opisal, kar pa še ne pomeni, da se je neprimerno psihološko poglobil v tožničino osebnost) tožnica zaradi svoje osebnosti sposobna zagovarjati sama in bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči v nasprotju z načelom pravičnosti oziroma je pričakovanje tožnice v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zlasti ob upoštevanju, da se v zadevi sicer obravnavajo pravno relativno zapletena vprašanja, ki pa po oceni organa niso takšna, da jih ne bi bilo mogoče dokaj enostavno razrešiti ob skrbni analizi vlog posameznikov v verigi nabave in preprodaje prepovedanih substanc oziroma povedano drugače: v zadevi se sicer obravnavajo pravno relativno zapletena vprašanja, ki pa jih je mogoče razrešiti z analizo dejanskega stanja primera. Zatrjevana kršitev določb postopka (nasprotje med razlogi odločbe) tako tudi ni podana, prav tako pa ni podana kršitev 27. in 29. člena Ustave RS, saj je organ postopal tako, kot mu nalaga sam zakon.

Res je mogoče nadaljnje navajanje organa za BPP o zagotovitvi obvezne obrambe tožnici v nadaljevanju kazenskega postopka nepotrebno, zlasti ob upoštevanju, da je moral organ v obravnavanem postopku prošnjo tožnice obravnavati v okviru dejanskega in materialnopravnega stanja v času njene vložitve (in torej še pred vložitvijo obtožnice zoper njo), vendar pa to ne predstavlja takšne kršitve, ki bi terjala odpravo odločbe glede na ostale razloge za sprejeto odločitev, katere sodišče presoja kot utemeljene. Iz njih pa tudi ne izhaja, da je že pričakovanje tožnice o oprostilni sodbi v nasprotju z načelom pravičnosti, temveč le, da iz ugotovljenih okoliščin in dejstev zadeve ne izhaja, da bi bilo treba tožničini prošnji za dodelitev BPP glede na predpisane pogoje iz 24. člena ZBPP ugoditi.

Glede na povedano pa tožnica tudi ne more uspeti z navedbami o tem, da gre za zapleten kazenski postopek, da ima tožnica dokončano zgolj osnovno šolo in je prava neuka stranka, da je prvič v kazenskem postopku, kjer ji je zagrožena kazen zapora do 15 let, da resnost situacije izkazuje tudi odrejena osebna preiskava tožnice in njenega stanovanja ter da ima hčerko, ki obiskuje osnovno šolo in bo potencialna obsodba tožnice nedvomno vplivala na njen osebni in socialno-ekonomski položaj, saj po presoji sodišča pravilna ocena organa za BPP o izkazani nerazumnosti zadeve zadošča za utemeljeno zavrnitev prošnje. S tem pa organ tudi ni prekoračil meje ''očitnosti'' iz 24. člena ZBPP.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o zavrnitvi tožničinega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče v zadevi ni opravilo predlagane glavne obravnave, ker so že podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).