Jedro

ZPIZ-1 v prvem odstavku 116. člena določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. V petem odstavku iste določbe pa je določeno, da otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. V primeru tožnika, ki je bil ob očetovi smrti star 41 let, je za pritožbeno rešitev zadeve pomembno, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za pridobitno delo zaradi slepote, kakor tudi zaradi ugotovljenih intelektualnih sposobnosti in da je tožnika njegov oče preživljal. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo družinske pokojnine utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca ... z dne 27. 11. 2013 in št. ... z dne 4. 4. 2013 in odločilo, da ima tožnik pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu A.A., umrlem 1. 12. 2012. O odmeri in izplačevanju družinske pokojnine pa bo odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Sklicuje se na peti odstavek 116. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in na sklep, s katerim je določeno, kdaj se šteje, da je zavarovanec oziroma uživalec pokojnine preživljal družinskega člana. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo pred smrtjo očeta, to je pred 1. 12. 2012, oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. v C., ki sta ga podala sodna izvedenka oftalmologinja in sodni izvedenec za medicino dela, prometa in športa, da je pri tožniku podana popolna izguba delazmožnosti zaradi bolezni od 5. 3. 2013. Z navedenim mnenjem se toženec ni strinjal, saj sta izvedenca tožnikovo popolno izgubo delazmožnosti ocenjevala predvsem s socialnimi razlogi in mejno inteligentnostjo. Pa tudi sicer popolne nezmožnosti tožnika za pridobitno delo zaradi zdravstvenih razlogov že pred smrtjo tožnikovega očeta, ni mogoče ugotoviti, saj ni na voljo zadostne medicinske dokumentacije, razen delne oftalmološke. Kasnejša dokumentacija glede psihičnega stanja, pri čemer obstaja le en izvid psihologa in psihiatra iz leta 2013, je zelo skopa in ne utemeljuje popolne nezmožnosti za pridobitno delo. Zaradi pripomb na izvedensko mnenje obeh strank, je sodišče oba izvedenca neposredno zaslišalo. Specialistka oftalmologinja je na glavni obravnavi izpovedala, da je ugotovitev popolne nezmožnosti zaradi stanja oči mogoča že pred ugotovljenim datumom 5. 3. 2013, ker gre za stanje, ki pri progresivni bolezni ne more nastati v kratkem času in tudi ne more priti do takšnega poslabšanja, da bi se ugotovila popolna nezmožnost za delo. Oba izvedenca sta pri podaji mnenja upoštevala tudi izvid psihiatra in psihologa ter tožnikovo osebno izpoved in ocenila, da je tožnik pridobitno nezmožen, s čemer se pritožba ne strinja. Meni, da starostne omejitve za učenje Braillove pisave ni, zato ne more biti razlog za ugotovitev popolne nezmožnosti za pridobitno delo. Razen tega je v senatu invalidske komisije druge stopnje v postopku za sodišče sodeloval tudi zdravnik izvedenec nevropsihiater, ki je pri podaji mnenja upošteval izvid psihiatra z dne 4. 2. 2013 in izvid psihološkega testiranja z dne 8. 2. 2013, iz katerega je razvidno, da so tožnikove intelektualne sposobnosti na spodnji meji normale, torej še v mejah normale. Tožnik je bil pri obravnavi na invalidski komisiji druge stopnje tudi osebno pregledan. Ugotovljeno je bilo, da v psihičnem statusu ni bilo izkazanih formalnih motenj mišljenja, niti drugih odstopov od normale. Vztraja, da je iz vsega navedenega razvidno, da objektivno ugotovljeno psihično stanje tožnika in ocenjena inteligenčna sposobnost ta čas nista toliko prizadeti, da ne bi bil zmožen kakršnekoli rehabilitacije v smislu slepote in tudi ni popolnoma nezmožen za delo že pred smrtjo očeta. Navaja tudi, da je pogoj preživljanja ostal nedokazan. Sodišče je namreč le na podlagi podanih tožnikovih izjav, da nima lastnih sredstev za preživljanje, da nikoli ni bil sposoben za delo in da nikoli ni bil zaposlen, zaključilo, da je pogoj preživljanja iz 1. točke sklepa izpolnjen. Izpostavlja 61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Tožnik v potrditev svojih navedb, da ni imel lastnih sredstev za preživljanje in da ga je do smrti preživljal oče, ni predložil ničesar.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 27. 11. 2013 in prvostopne odločbe opr. št. ... z dne 4. 4. 2013, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Sporno v tej zadevi je, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki je umrl 1. 12. 2012. 6. Pravna podlaga za odločitev je podana v ZPIZ-1. Ta v prvem odstavku 116. člena določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Nadalje pa je v petem odstavku iste določbe določeno, da otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. V tožnikovem primeru, ker je bil ob očetovi smrti star 41 let, je za pritožbeno rešitev zadeve pomembno dvoje in sicer ali in kdaj je postal popolnoma nezmožen za delo ter v primeru pozitivne ugotovitve, ali ga je oče do svoje smrti preživljal. 7. Zaradi ugotovitve o popolni nezmožnosti za delo, je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. v C., v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialistke za oftalmologijo. Oba izvedenca je sodišče glede na pripombe tožnika in toženca, še zaslišalo. Po mnenju izvedencev je tožnik pridobitno nezmožen za organizirani delovni proces, ker gre za praktično slepo osebo, ki ni bila vključena v ustrezen izobraževalni sistem, ki ne pozna Braillove pisave in je zaradi starosti in mejne inteligentnosti niti ne bi osvojila in nima poklica in nikakršnih delovnih izkušenj.

Pri tožniku gre za popolno slepoto na levem očesu in funkcionalno slepoto na desnem očesu. Tožnik je bil že pred 20 leti zaradi akutnega glavkomskega napada operiran na levem očesu, preventivno pa še na desnem očesu. Po operaciji je prišlo do atrofije levega očesa in še vedno prejema intenzivno protiglavkomsko terapijo. Stanje na levem očesu, kakršno je danes, je bilo že pred 20 leti, stanje desnega očesa pa se je postopoma slabšalo, vendar ostrina ni bila takšna, da bi bil zmožen za kakršnokoli delo. Tožnika so v Bosni že leta 1994 šteli za slepo osebo. Po mnenju izvedenke oftalmologinje se izvid z dne 19. 1. 2013 nanaša na stanje v januarju 2013, vendar gre za stanje, ki pri progresivni bolezni ne more nastati v kratkem času, niti ne more priti do takega poslabšanja, da bi se ugotovila popolna nezmožnost za delo. Po mnenju izvedenke je slepota vzrok tožnikove popolne nezmožnosti za delo, ker je postal slepa oseba v odrasli dobi, ter se glede na starost ne bi bil več sposoben naučiti Braillove pisave, da bi se usposobil za primerno delo. Tudi specialist medicine dela, prometa in športa je izpovedal, da gre pri tožniku za funkcionalno slepo osebo, da pa bi bil eventuelno zmožen za delo v skladu z delazmožnostjo slepih oziroma slabovidnih oseb. Vendar sta pri oceni tožnikove delovne zmožnosti oba izvedenca upoštevala še izvide psihiatra in psihologa, da gre pri tožniku za intelektualno sposobnost na spodnji meji. Glede na izpoved izvedenke oftalmologinje, da je ugotovitev popolne nezmožnosti za delo zaradi stanja oči možna tudi že pred ugotovljenim datumom v izvedenskem mnenju (5. 3. 2013), je izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa pojasnil, da glede stanja oči obstajajo ustrezni izvidi tudi pred tem datumom in da se bo zaradi progresivnega obolenja stanje še slabšalo. Glede na rezultate psihičnega stanja, ki ga opisuje psiholog v izvidu februarja 2013, pa je pojasnil, da kakšnih bistvenih razlik za pol leta pred tem ne bi bilo, saj gre pri tožniku za ugotavljanje inteligentnosti in ne za klasično psihiatrično patologijo. Zato je bilo tožnikovo stanje opisano v izvidu februarja 2013, lahko podano že pred smrtjo tožnikovega očeta.

8. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje z dodatno obrazložitvijo, utemeljeno sprejelo in zaključilo, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za pridobitno delo zaradi slepote, kakor zaradi ugotovljenih intelektualnih sposobnosti tožnika, ki nima izobrazbe in se zaradi tega ne bi bil več sposoben naučiti Braillove pisave in se s tem usposobiti za primerno delo. Kot sta izvedenca pojasnila, je glede tožnikove delazmožnosti pomembno stanje oči, v zvezi s sposobnostjo usposabljanja za primerno delo pa tudi duševno stanje oziroma inteligentnost. Datum invalidnosti sta izvedenca v izvedenskem mnenju sprva opredelila 5. 3. 2013, to je datum obravnave na invalidski komisiji prve stopnje in to predvsem zaradi pomanjkanja medicinske dokumentacije glede tožnikovega duševnega stanja pred februarjem 2013. Za ugotovitev popolne nezmožnosti tožnika za delo je pomembno stanje oči, zaradi usposobljenosti za drugo delo pa je prav tako pomembna ugotovitev tožnikovega duševnega stanja. Glede stanja oči je izvedenka oftalmologinja prepričljivo izpovedala, da je v zvezi s stanjem oči obstajalo takšno dejansko zdravstveno stanje, zaradi katerega bi se pri tožniku ugotovila popolna nezmožnost za delo tudi že pred izvidom oftalmologa z dne 19. 1. 2013. Glede duševnega stanja pa je specialist medicine dela, prometa in športa izpovedal, da je stanje kot je bilo ugotovljeno v izvidih psihiatra in psihologa v februarju 2013 bilo lahko podano tudi že pred smrtjo tožnikovega očeta, saj pri ugotavljanju inteligentnosti v pol leta ne more priti do bistvenih razlik.

9. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo tudi, da je tožnika njegov oče preživljal. Skupščina toženca je na podlagi 115. in 266. člena ZPIZ-1 sprejelo sklep o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane, ta pa se nanaša tudi na primer preživljanja iz petega odstavka 116. člena ZPIZ-1. Pri tem se po 1. točki tega sklepa šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal takšnega družinskega člana, če ta ni bil zavarovan po zakonu, je imel oziroma še ima z njim skupno prebivališče in njegovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovanim primerom niso presegli polovice zneska osnove za odmero dodatnih pravic.

Glede izpolnjevanja pogojev, določenih v citiranem sklepu, je tožnik navajal, da ga je ves čas do smrti preživljal oče, nadalje pa je navajal, da nikoli ni bil zaposlen in ni imel nobenega dohodka oziroma prihodka in je ves čas živel na istem naslovu kot oče. Kot izhaja iz dokumentacije toženec teh tožnikovih navedb ni z ničemer prerekal oziroma toženec v postopku ni zatrjeval drugače kot tožnik. Prav tako v pritožbi ne zatrjuje, da pri tožniku glede izpolnjevanja pogojev, določenih v sklepu, dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne bi bila resnična oziroma ne bi obstajala ali da bi šlo za drugačno stanje in da tožnik pogojev ne bi izpolnjeval. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbe ZDSS-1 in ZPP. V 62. členu ZDSS-1 je določeno, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. To pomeni, da sodišče izvaja dokaze po uradni dolžnosti šele potem, ko izvede vse dokaze, ki so jih predlagale stranke in kljub temu ne more ugotoviti dejstev, pomembnih za samo odločitev. V konkretnem primeru, pa ne samo tožnik, ampak tudi toženec ni predlagal nobenih dokazov glede preživljanja tožnika do očetove smrti.

10. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.