Jedro

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in družinskih težav, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in ugotovila, da bo z dnem izvršljivosti 1. točke izreka odločbe tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji postalo nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora tožnik zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 ter se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen v izvorno državo Kraljevino Maroko (4. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo tožnik ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Iz obrazložitve uvodoma izhaja, da je tožnik dne 26. 3. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja). Iz nje izhaja, da je tožnik muslimanske veroizpovedi in arabske narodnosti. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni. Iz Kraljevine Maroko (v nadaljevanju Maroko, tudi izvorna država) je odšel leta 2022 zaradi družinskih težav. V nadaljevanju obrazložitve odločbe je tožena stranka povzela vsebino osebnega razgovora z 19. 5. 2025. Tožnik je takrat izjavil, da je izvorno državo zapustil zaradi iskanja boljšega življenja oziroma zato, da bi si izboljšal socialno življenje. Zaljubil se je v svojo sestro, kar je po islamskih pravilih greh. Naklonjenost do nje je začutil pri 12 ali 13 letih, njej je bilo takrat 16 let, to naklonjenost sta zapazila njegova starša. Zaradi tega ga je oče večkrat fizično napadel, težave so mu povzročali tudi strici. Tožnik, takrat star 14 let, nasilja ni prijavil policiji, saj v Maroku velja, da se družinskih težav ne izpostavlja v javnosti. Ko je leta 2016 oziroma 2017 poskusil storiti samomor, so se starši odločili, da bo živel pri teti, domov se je vrnil po približno letu dni. Težave s starši so se nadaljevale, zato je sklenil, da bo zapustil izvorno državo. Povedal je tudi, da se je po koncu prvega letnika srednje šole odločil oditi v Rabat, tam si je poiskal zaposlitev, težav ni imel. Ko je bil star 16 ali 17 let je odšel v Casablanco, kjer je delal kot čevljar, dokler ni ostal brez zaposlitve. Odločil se je vrniti domov, težave so se vrnile, zato je poskusil storiti samomor. Ko so ga odpustili iz bolnice, je doma bival dva meseca, nato pa Maroko zapustil. Odločitev o odhodu je sicer sprejel, ko težav s starši ni imel, je pa menil, da se bo v tujini psihično bolje počutil. Povedal je, da o migraciji ali izselitvi iz izvorne države sanja vsak mladi Maročan. V izvorni državi namreč ni zaposlitev, delo pa je slabo plačano, tožnik si želi dostojnega življenja. Maroko je sicer varna država, vendar pa prebivalci nimajo pravice do zdravstva. Ko je zapustil izvorno državo, je bil mlad, brez ciljev v prihodnosti. V izvorni državi ni mogel ničesar privoščiti, zato jo je zaradi obetov lepšega življenja zapustil. Menil je, da bi ob morebitni vrnitvi v Maroku naletel na ponovne težave z družinskimi člani. Do teh bi prišlo tudi, če bi bival v drugih krajih v izvorni državi, saj bi se razvedelo, da je zaljubljen v svojo sestro.

3.Tožena stranka je ugotovila, da tožnik prošnjo utemeljuje s težavami ekonomske in družinske narave. Navedeni razlogi po njenem mnenju ne utemeljujejo priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi njegovih izjav in drugih okoliščin je ocenila, da le-teh ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja ali z razlogi resne škode. Neizkazani so tudi razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju vseh tožnikovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1.

Relevantne navedbe strank v upravnem sporu

4.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da jo sodišče odpravi, oziroma podredno, da zadevo po odpravi izpodbijane odločbe vrne toženi stranki v ponoven postopek. Uvodoma ponavlja izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru 19. 5. 2025 in toženi stranki očita, da ni upoštevala dejanskega stanja kot tudi ne njegove istovetnosti. Spregledala je, da je leta 2023 navajal enake osebne podatke in razloge za odhod iz izvorne države. Tožena stranka dejanskega stanja ni raziskala do te mere, da bi lahko odločila o zadevi, ni preverila njegovih navedb in se do njih ni opredelila. Iz tožbe tudi izhaja, da ga neposredno pred sprejemom izpodbijane odločitve ni nihče zaslišal, na osebnem razgovoru je zgolj odgovarjal na vprašanja, zato bi rad svoje stališče podal na zaslišanju pred sodiščem.

5.Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja.

Sodna presoja

6.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo in prebralo listine sodnega spisa (priloge A2-A3, B1) in listine priloženega upravnega spisa, ki se nanaša na to zadevo.

7.Sodišče dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, saj tožnik na narok za glavno obravnavo ni pristopil in svojega izostanka z naroka ni opravičil (drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

8.Tožba ni utemeljena.

9.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno in obrazloženo ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

10.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.

Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

11.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

12.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.

Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.

Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.

Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES

in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.

Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je prav tako razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.

Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

13.Po oceni sodišča je tožbeni ugovor o tem, da tožena stranka dejanskega stanja ni raziskala v zadostni meri in da se ni opredelila do vseh tožnikovih izjav, presplošen, da bi ga sodišče lahko vsebinsko presojalo. Tožnik ni pojasnil, katere svoje izjave ima pri tem v mislih in ni konkretiziral, katero dejstvo je ostalo neugotovljeno, temveč toženi stranki zgolj splošno očita, da ni upoštevala dejanskega stanja.

14.Iz tožbe izhaja, da naj bi tožena stranka spregledala, da je tožnik leta 2023 navajal enake osebne podatke in razloge za odhod iz izvorne države. Tudi ta toženi ugovor ni konkretiziran, zato se do njega ni mogoče opredeliti. Tožnik ni navedel, kateri so bili njegovi razlogi za vložitev prošnje za mednarodno zaščito junija 2023, prav tako pa tudi ni utemeljil, kako bi ta tožbeni ugovor (tudi če bi bil izkazan) lahko vplival na vsebino izpodbijane odločitve. V zvezi s tem se lahko le ugotovi, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotovila, da tožnik na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 6. 6. 2023, ni počakal, temveč je predhodno zapustil azilni dom v Sloveniji. Te ugotovitve tožnik ni prerekal.

15.Tožnik v tožbi tudi navaja, da ga neposredno pred sprejemom izpodbijane odločitve ni nihče zaslišal in da je na osebnem razgovoru le odgovarjal na vprašanja. Ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 5. 2025 (ki je bil sestavljen pred izdajo izpodbijane odločbe), je razvidno, da je bil tožniku skladno s 6. členom ZMZ-1 natančno pojasnjen potek in namen osebnega razgovora, in sicer da mu bodo najprej zastavljena vprašanja s strani uradne osebe, na koncu pa bo še sam lahko dodal, kar meni, da je za postopek pomembno. Izrecno je bil pozvan naj pove, če kakšnega vprašanja ne bo razumel in mu bo to zastavljeno drugače. Na koncu je na vprašanje uradne osebe, ali želi še kaj dodati, kar ni bil vprašan in želi povedati, ker je pomembno za postopek, tožnik odgovoril, da nima kaj za dodati in da je povedal vse. Na postopek, uradno osebo, tolmačenje ali karkoli drugega ni imel pripomb. Glede na to, da med strankama niso sporna procesna dejanja v zvezi s sklenitvijo zapisnika,

je navedeni zapisnik javna listina ter dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav tožnika

16.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki mu tožnik v tožbi ni določno nasprotoval (predvsem je le ponovil navedbe iz osebnega razgovora), je namreč očitno, da je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in družinskih težav, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je namreč na osebnem razgovoru izjavil, da je izvorno državo zapustil v iskanju lepšega življenja oziroma zato, da bi si izboljšal socialno življenje. Pojasnil je, da o izselitvi iz Maroka sanja vsak mladi Maročan. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navajal tudi to, da se je zaljubil v svojo starejšo sestro, zaradi česar je imel družinske težave. Dejal je, da je bil oče do njega fizično nasilen, težave pa so mu povzročali tudi strici. Tega nasilja ni prijavil policiji, saj v Maroku velja, da se družinskih težav ne izpostavlja v javnosti.

17.Tožena stranka se je do vseh tožnikovih razlogov, ki so botrovali njegovemu odhodu iz izvorne države, v izpodbijani odločbi natančno opredelila (prim. 4. do vključno 6. stran izpodbijanega akta), tožnik pa njenih ugotovitev konkretno ni prerekal. Obrazložitev tožene stranke v zvezi s tem je jasna in prepričljiva, zato ji sodišče v celoti pritrjuje in je na tem mestu ne ponavlja.

18.Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je zdravstveni, ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

19.Izpodbijana odločba temelji tudi na drugi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvi in razlogom izpodbijane odločbe, da tožnik ni uspešno prerekal, da v njegovem primeru Maroko ne šteje za varno izvorno državo. Na osebnem razgovoru 19. 5. 2025 je jasno povedal, da je Maroko varna država. V tožbi zatrjevano tveganje, da bo v izvorni državi ne bo našel zaposlitve z zadovoljivim plačilom, pa je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Slaba finančna situacija je za tožnika osebno sicer pomembna okoliščina, a institut mednarodne zaščite, kot že pojasnjeno, varstvu pred tem ni namenjen.

20.Nenazadnje tudi ni jasno, kam meri tožnik z ugovorom, da tožena stranka ni upoštevala njegove istovetnosti, saj tega tožbenega očitka ni podrobneje pojasnil. Ni prerekal ugotovitve tožene stranke o tem, da ni predložil ni nobenega dokumenta za ugotavljanje istovetnosti, zato njegova identiteta ni bila ugotovljena. Poleg tega mu je tožena stranka verjela, da tožnik prihaja in je državljan Maroka, saj tekom postopka izjav o tej okoliščini ni spreminjal. Ravno tako je štela, da sta tožnikovo ime in priimek takšna, kot ju je navedel pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru.

21.Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in zakonito presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).

2Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, str. 797 v zvezi z opombo 26.

3Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.

4Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 , 26. točka.

5Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve.

6Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve in sodba tega sodišča I U 334/2024 z dne 26. 2. 2024, 15. točka obrazložitve.

7Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

8Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve in sodba tega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023, 24. točka obrazložitve.

9Preden se zapisnik sklene, se prebere strankam, zaslišanim in ostalim udeležencem pri dejanju postopka, če želijo, pa si ga same preberejo. Udeleženci imajo tudi pravico pregledati zapisnik in dati svoje pripombe. Na koncu zapisnika se navede, da je bil zapisnik prebran in da ni bilo nobenih pripomb; če pa je bilo kaj pripomb, se na kratko zapiše njihova vsebina. Nato podpiše zapisnik tisti, ki je sodeloval pri dejanju, na koncu pa ga overi uradna oseba, ki je dejanje vodila, in morebitni zapisnikar (prvi odstavek 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP).

10To določa 80. člen ZUP.

11Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 , 12. točka obrazložitve.

12Prav tam, 13. točka obrazložitve.

13S tem v zvezi je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP, 34. točka obrazložitve. Glej tudi sodbo tega sodišča I U 1282/2023 z dne 19. 9. 2023, 27. točka obrazložitve.

14Ta člen se glasi: (1) Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. (2) Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami: - s predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; - s spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; - z upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; - z obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. (3) Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo.