Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi več kršitev pogodbenih obveznosti. Med drugim mu je očitala, da šola, katere vodja je bil tožnik, ni pisno obveščala imetnikov licenc o preteku dovoljenj 60 dni pred potekom licenc. Takšna formulacija v pisni obdolžitvi in v izredni odpovedi ne omogoča preizkusa pravočasnosti podane odpovedi glede te kršitve. Očitek je nekonkretiziran, saj ni navedeno, katerih delavcev tožene stranke tožnik ni pravočasno pisno obvestil o preteku dovoljenj 60 dni pred pretekom licenc. Že to zadostuje za ugotovitev, da je izredna odpoved v tem delu nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 15. 10. 2012 (točka I izreka) ter da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 17. 10. 2012 in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (točka II izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo od 18. 10. 2012 dalje do ponovnega nastopa dela prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ (točka III izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati nadomestilo bruto razlike v plači za čas trajanja suspenza pogodbe o zaposlitvi, to je od 9. 10. 2012 do 17. 10. 2012 ter po odvodu z zakonom predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto razliko v nadomestilu plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2012 dalje do plačila (točka IV izreka), od 18. 10. 2012 dalje do vrnitve na delo pa obračunati nadomestilo bruto mesečnih plač, ki bi ji pripadale, če bi delala, ter po odvodu z zakonom predpisanih davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za plačo predhodnega meseca dalje do plačila (točka V izreka). V presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto glavnic za 10. dan v mesecu za plačo predhodnega meseca, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.978,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila svoje stroške postopka pa krije tožena stranka sama.

Zoper navedeno sodbo, razen zoper zavrnilni del, se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določil pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podredno predlaga, če pritožbeno sodišče ne bi sledilo navedbam v pritožbi pod točko 1 in 2 pritožbe, da pritožbeno sodišče uporabi institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR ter razveže pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi primarno utemeljila na opustitvi dolžnosti tožeče stranke kot vodje A. šole, ker tožeča stranka ni obveščala imetnikov licenc o poteku njihovih dovoljenj za delo, pri čemer je dovoljenje za delo drugi izraz za licenco in pomeni certifikat oziroma potrdilo, da lahko njegov imetnik opravlja določena dela v okviru ratingov oziroma pooblastil, ki so v njem navedeni. Da je licenca veljavna, mora imeti vpisane veljavne ratinge in pooblastila, pri čemer je teh lahko več, odvisno od tega, na katerem delovnem mestu in lokaciji se delo opravlja. Tožeča stranka prav tako ni vodila evidence v zvezi z vsemi dejstvi, povezanimi z licencami in njihovo veljavnostjo. Ugotovitev sodišča prve stopnje je, da tožena stranka navedenih kršitev ni uspela dokazati, zaradi česar je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012 nezakonita. S takimi zaključki sodišča prve stopnje se tožena stranka strinja, saj opisu kršitve omogoča preveritev dejstva, ali je izredna odpoved glede teh kršitev podana pravočasno. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zapisala, da je Agencija B. kot nadzorni organ ugotovila, da je več kontrolorjev v obdobju od novembra 2011 do konca avgusta 2012 svoje delo opravljalo brez veljavnih licenc, saj le-te niso vsebovale vpisanega jezikovnega pooblastila. Kršitev, za katero je tožena stranka ocenila, da je nastala v posledici opustitve na strani tožeče stranke, je bila prisotna skozi vse navedeno obdobje in tožeča stranka bi jo lahko kadarkoli sanirala, če bi svoje delo opravljala na način, kot se je od osebe z njenimi strokovnimi in dolgoletnimi izkušnjami vodenja A. šole pričakovalo. S tem, ko tožeča stranka določenega kontrolorja ni obvestila o izteku veljavne licence v roku 60 dni pred potekom, njena dolžnost ni prenehala. Še vedno je obstajala in še vedno je tožeča stranka imela dolžnost opomniti na pretek veljavnosti licenc in s tem vzpostaviti ustrezno stanje. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da očitek neobveščanja imetnikov licenc o preteku njihovih dovoljenj za delo, kot je zapisano v izredni odpovedi, ni ustrezno formuliran in ne dopušča preizkusa pravočasnosti podane odpovedi, kar je eden izmed zahtevanih elementov zakonite podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Očitek opustitve dolžnosti obveščanja imetnikov licenc o preteku njihove veljavnosti, po zaključku sodišča prve stopnje tudi ni utemeljen z vidika njegove vsebinske presoje, ker naj tožena stranka ne bi uspela dokazati, da je bila opisana naloga nedvomno naložena A. šoli in je tožeča stranka naklepno oziroma iz hude malomarnosti ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo navedbi, da kolektivna pogodba dejavnosti tako imetniku licence kot tudi delodajalcu nalaga dolžnost obveščanja, ter da se predmetna zaveza lahko prenese na določene notranje organizacijske službe, vendar je bilo mnenja, da mora biti tak prenos jasno določen. Ugotovilo je, da pri toženi stranki ne obstaja interni akt, ki bi prenos obravnavane obveznosti realiziral, hkrati pa take dolžnosti ni nalagala niti pogodba o zaposlitvi. Zaradi navedenega tožena stranka meni, da je postavljena v neenakopraven položaj. Ustaljena sodna praksa namreč dopušča, da se v primeru, ko se presoja pravice delavca, kot pogodbena zaveza upoštevajo tudi nezapisane zadolžitve na temelju, katerih delavec lahko na primer pridobi celo višjo plačo (Pdp 470/2012). Ne glede na izpostavljeno enotno sodno prakso, pa sodišče prve stopnje enake razloge pri tožeči stranki ne sprejema iz razloga, ker le-to ni nikjer zapisano. Kolektivna pogodba C. v 18. členu določa, da je delodajalec dolžan pisno opozoriti delavca o poteku veljavnosti njegovega zdravniškega spričevala, ratinga ali pooblastila najmanj dva meseca pred potekom. Z notranjo organizacijo, določeno v Pravilniku o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest v javnem podjetju D. d.o.o. (v nadaljevanju Pravilnik o notranji organiziranosti in sistemizaciji) je dolžnost skrbi za veljavne licence in obveščanje o njihovem preteku prenesel na A. šolo. Tožena stranka nikoli ni zanikala ugotovitve sodišča prve stopnje, da obstaja dolžnost delavca glede skrbi za licence, je pa ves čas trdila, da ta odgovornosti delodajalca ne ekskulpira. V tekstu kolektivne pogodbe je uporabljena beseda delodajalec, vendar gre za splošno pojmovanje odgovornih subjektov. Če bi obstajala zakonska oziroma druga zahteva, da mora besedilo kolektivne pogodbe vsebovati točno navajanje notranjih služb delodajalca, ki jih ta z interno organizacijo pooblasti za izvajanje posameznih nalog, bi se morala kolektivna pogodba spreminjati vsakič, ko bi se hkrati spreminjala tudi notranja organizacijska struktura delodajalca. Takega postopanja pa ne zahteva niti teorija niti praksa, zaradi česar ravnanja tožene stranke v tem kontekstu ni mogoče ocenjevati kot pomanjkljivega. A. šola je bila kot posebna organizacijska enota ustanovljena za namen celovitega pristopa vodenja evidenc oziroma enotne baze dovoljenj za delo, del katerega je tudi obveščanje kontrolorjev in ostalih operativnih delavcev pri toženi stranki, ki za svoje delo potrebujejo ustrezno dovoljenje za delo, o poteku veljavnosti za delo oziroma licenc, ratingov in pooblastil ter v tem okviru jezikovnih pooblastil. To je tožena stranka dokazovala s točno navedbo internih aktov, ki jo zavezujejo. Morda ti akti niso najbolje pripravljeni, vendar iz njih, če se jih gleda skupaj in celovito, dolžnost A. šole oziroma tožeče stranke, ki se nanaša na dolžnost obveščanja, nedvomno izhaja. Del odgovornosti za morebitne nejasne zapise gotovo nosi tudi tožeča stranka sama, saj je bila priprava dela aktov, ki se nanaša na delovanje A. šole, v njeni domeni, četudi jih je na koncu odobril in podpisal direktor. Pravilnik v 9. členu navaja ključno vlogo A. šole, ki je vodenju enotne baze dovoljenj za delno za operativnega osebja, kar pomeni tudi vodenje evidenc o licencah, pa tudi vse postopke v zvezi s tem. V skladu z poslovnikom A. šole je nadalje vodja A. šole informiran o vseh vpisih ratingov, izpitih in drugih sprememb v zvezi z dovoljenjem (točka 3.1 in 6.8), primarno pa je odgovoren za podaljšanje teh licenc in postopek izvedbe le-tega (točka 3.1 in 6.5). To pa je z očitano kršitvijo pod točko 1 te pritožbe nerazdelno povezano. V zvezi z Navodilom o licencah, ratingih, pooblastilih, usposabljanju in izpitih kontrolorjev ... št. ... z dne 27. 7. 2012 (B11), tožena stranka še vedno vztraja, da je iz njega razvidna naloga A. šole, ki se nanaša na dolžnost obveščanja nadzornega organa o prenehanju posameznih licenc (37. člen). Pri usklajevanju predmetnega dokumenta z uredbo EU št. 805/2011 je bil prepisan del besedila iz starega Pravilnika o licencah, ratingih, pooblastilih, usposabljanju in izpitih kontrolorjev ... iz leta 2005. Pri pripravi je sodelovala tudi tožeča stranka, pri tem pa ni bilo upoštevano, da je potrebno določilo podzakonskega predpisa prilagoditi notranji organizacijski strukturi tožene stranke. Določilo 37. člena je potrebno razlagati ob upoštevanju notranje organizacijske strukture, kjer je bila A. šola zadolžena za vse postopke, ki so se nanašali na licenco oziroma dovoljenja za delo. A. šola je bila edina, ki je v tem segmentu komunicirala z Agencijo B. kot nadzornim organom, kar je nenazadnje v svojem zaslišanju izpovedala tudi pristojna oseba Agencije B. E.E. Navedenemu pojasnilu, torej da predmetni interni akt vsebuje zadolžitve A. šole, pa je v svoji izpovedbi pritrdil tudi F.F. (stran 44 in 54 zapisnika z dne 12. 6. 2013). Tožeča stranka je sama izrecno priznavala, da je A. šola izvajala obveščanje glede jezikovnih pooblastil ter s tem glede veljavnosti licenc, zato je nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni bilo znano, kaj so njene zadolžitve oziroma zadolžitve organizacijske enote, ki jo je vodila, zaradi česar kršitev ni mogla očitati.

Nadalje je ob upoštevanju dejstev visoke strokovnosti, ki jo je tožeča stranka sama večkrat izpostavila pred pristojnim sodiščem, ter njen dolgoletni status vodje A. šole, ki je povezan s sprejemom določenih odgovornosti tudi organizacijske narave, povsem na mestu tudi očitek, da je bila opustitev v zvezi z neobveščanjem kontrolorjev o poteku veljavnosti njihovih licenc, posledica naklepnega, oziroma vsaj hudo malomarnega ravnanja tožeče stranke. Tudi iz izpovedbe tožeče stranke je razvidno, da je bila naloga obveščanja jasna, dodatno pa je izhajala še iz samega dejstva vodenja ustreznih evidenc, ki so bile tudi naloge A. šole. Pritožba opozarja na 41. stran zapisnika z dne 15. 5. 2013, kjer je tožeča stranka pojasnila, da je naloga sama po sebi nastala, pri čemer se tekst nanaša na pisno obveščanje o poteku G., to je jezikovnega pooblastila ter izpovedbe istega dne na strani 43 zapisnika, „da nikjer ni zapisano, kljub temu pa smo mi počeli …“ Tekst se v tem delu nanaša na nalogo obveščanja o veljavnosti G. pooblastil, vse navedeno pa kaže na to, da je tožeča stranka točno vedela, kaj so njene zadolžitve, je pa želela s svojim pričanjem zadeve obrniti na način, da ji odgovornosti za predmetne zadolžitve ne bi bilo mogoče očitati. Tožena stranka priznava, da bi konkretne zadolžitve lahko natančno zapisala in ne zgolj v okviru zadolžitve vodenja baz podatkov, tekstov navedenih v kolektivni pogodbi ter smiselni izpeljavi v ostalih navajanjih internih aktov, vendar pa po navedeni konkretizaciji ni videla potrebe, saj je bilo vsem zaposlenim jasno, da obveščanje o preteku licence potek iz kateregakoli razloga spada v domeno A. šole, ki je te naloge občasno, ne pa tudi redno izvajala. Sodišče prve stopnje naj bi tudi napačno povzelo izpoved E.E. s tem, da po ugotovitvi sodišča prve stopnje iz njene izpovedbe izhaja, da tožena stranka dolžnosti obveščanja o preteku veljavnosti licenc ni interno prenesla na A. šolo. Omenjena priča tega ni izpovedala, pojasnila je, da internih aktov tožene stranke ne pozna, da pa je v praksi vsa komunikacija v zvezi z licencami potekala preko A. šole. Priča torej ni izjavila, da ne pozna konkretnega akta, ki bi prenos pristojnosti obveščanja kontrolorja urejal, izjavila je le, da na splošno ne pozna internih aktov tožene stranke. Na temelju opisane izpovedbe ter vseh drugih zgoraj predpisanih dejstev in priče, je sodišče prve stopnje naredilo popolnoma drugačen zaključek, kot to izhaja iz dejanskih izpovedb priče E.E., tožeče stranke in drugih prič. Spregleda namreč bistveno pravilo, ki mu ga zadaja 8. člen ZPP, ki vsebuje formalne okvire za oblikovanje dokazne ocene, katere bistvo je v oceni vsakega posameznega dokaza in nato v oceni vseh dokazov skupaj. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ocenjevalo zgolj izseke in posamezne dokaze, ne da bi se oziralo na celotno predstavljeno zgodbo, ki se je pred njim odvijala. Tožena stranka meni, da bi bilo pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, če bi pri svoji odločitvi upoštevalo vse izpovedi direktorja tožene stranke in prič, ki so bile v postopku zaslišane, ter bi se opredelilo tudi do neskladij, ki jih je tožena stranka izpostavila. Da je bila naloga obveščanja o poteku veljavnih licenc v sferi tožeče stranke, so potrdile priče H.H., I.I., F.F. ter direktor tožene stranke dr. J.J.. Drugače sta izpovedala le tožeča stranka in K.K., katere pričanje pa tožena stranka, niti sodišče prve stopnje ne more šteti kot verodostojnega, ker je bila tudi njej izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi opustitve dolžnosti obveščanja, ki se očita tožeči stranki. Vendar pa tudi navedeni osebi nista v celoti zanikali obstoja dolžnosti obveščanja pri A. šoli, za katere delo je tožeča stranka kot njen vodja odgovarjala. Nepravilnosti pri povzemanju izjav zaslišanih prič se nadaljujejo tudi pri izpovedbi direktorja. Sodišče prve stopnje je namreč povzelo zgolj njegovo izpoved, da veljavnosti licenc ni bilo potrebno preverjati med (koledarskim) letom, na tem temelju pa napravilo zaključek, da je takšna izjava dokaz, da predmetna naloga ni bila prenesena na A. šolo. Tožena stranka ne more sprejeti takega zaključka in meni, da je to zgolj še ena izmed kršitev pri sprejemanju dokazne ocene, na katere je tekom postopka že opozorila. Sodišče prve stopnje je iz obsežnega pričanja direktorja povzelo le nekaj stavkov, spregledala pa izrecno navedbo, da je bila A. šola ustanovljena ravno z namenom, da se vzpostavi evidenca z opozorilnim programom, ki tam zaposleno osebo opozarja, kdaj nekomu poteče licenca. Sodišče je to prezrlo ter svojo odločitev primarno utemeljilo na dejstvu, da tožena stranka zadolžitve obveščanja kontrolorjev o poteku dovoljenj za delo ni imela jasno določene v internih aktih, zaradi česar obravnavane kršitve tožeči stranki ni mogoče očitati. Navedeno pa je povsem nelogično in delodajalcu v prihodnje nalaga nesorazmerno dolžnost, da lahko od delavca zahteva le spoštovanje pogodbenih določil, ki jih ima izrecno zapisane, ne pa tistih zadolžitev, za katere je samoumevno in vsem jasno, da nerazdelno sodijo v delokrog nekega delovnega mesta. Glede na povzetke obrazložitve izpodbijane sodbe tožena stranka še pojasni, da nikoli ni zanikala, da so nekateri vodje del obveščanja samoiniciativno prevzeli nase. Trdila je le, da je bilo to posledica dejstva, da A. šola svojih nalog ni izvajala, zaradi česar so posamezni zaposleni ravno zavedajoč se resnosti posledic neveljavnih dovoljenj za delo, obveščanje kontrolorjev prevzeli nase. To je izrecno povedal tudi direktor (stran 70 zapisnika z dne 15. 5. 2013), pa tudi H.H., ki delo vodje kontrolorjev dejansko opravlja. Izjavil je, da je njegova naloga skrbeti za načrt dela, vendar ne v smislu preverjanja veljavnosti licenc, temveč da poskrbi, da načrtuje delavce, ki imajo na splošno dovoljenje za delo v L., da je časovna razporeditev ustrezna in da delo opravljajo glede na tisto vrsto pridobljenih ratingov in pooblastil. Opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo tudi na izpovedb K.K. v delu, ko je ta navedla, da ji nikoli ni bilo dano navodilo, da mora preverjati veljavnost licenc. Predmetno izjavo je v zgoraj citirani izpovedbi omajala tožeča stranka sama, dodatno pa še F.F., ko je ob svojem pričanju izpovedal, da je naloge vodenja evidenc predal K.K. ter ji pojasnil, kako in na kakšen način je potrebno zadeve voditi v obliki obveščanja, oziroma evidence, ki omogoča ustrezen monitoring. Sodišče prve stopnje je izpovedbe prič povzelo, nato pa, ne glede na vsebino njihovih izpovedb, zaključilo, da je bistveno to, da interni akti, ki so v svojem delovanju zavezovali toženo stranko, ne predvidevajo prenosa obravnavane dolžnosti na A. šolo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da so vse s strani tožene stranke predlagane priče izpovedale enako in sicer, da je tožena stranka oziroma A. šola zadolžena za obveščanje imetnikov licenc o preteku veljavnosti njihovih licenc. Dokazala je, da so zaposleni vedeli, da je obveščanje o preteklosti licenc v domeni A. šole, zato glede na vse navedeno ne more biti pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki bi utemeljevala zaključek, da zadolžitev obravnavanega obveščanja ni obstajala, prav tako pa da tožeči stranki ni mogoče očitati krivde oziroma naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s to kršitvijo. Tožena stranka je trdila, kar je tudi K.K. v svojem zaslišanju priznala, da imajo nepravilnosti pri zdravniških spričevalih in jezikovnih G. pooblastilih popolnoma enake posledice, to je neveljavno licenco oziroma dovoljenje za delo kot tako (zaslišanje z dne 12. 6. 2013, stran 14). Prav zaradi možnosti nastanka takšne posledice je potrebno, kot je izpovedala tožeča stranka, zdravniška spričevala voditi še v (programu) Outlooku, kar A. šoli omogoča, da kontrolorje pravočasno obvešča o izteku veljavnosti zdravniških spričeval. Priča K.K. je v svoji izpovedbi z dne 12. 6. 2013 na strani 11 pojasnila, da je bila zahteva glede vpisovanja jezikovnih G. pooblastil nova. Tožena stranka to ocenjuje kot najverjetnejši razlog, zakaj v aktih skrb za jezikovna pooblastila še ni bila najbolje urejena. Sicer pa je tudi uskladitev internih aktov na tem področju ena izmed nalog, za katero je odgovarjala tožeča stranka in katere glede na zapis izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav tako ni korektno izvajala. Tožena stranka zatrjuje, da ne obstaja le odgovornost posameznega zaposlenega, temveč tudi odgovornost delodajalca, v njegovem okviru pa odgovornost A. šole kot njene notranje organizacijske enote. Tožena stranka je prepričana, da je elektronska pošta z dne 12. 11. 2011, s katero je tožeča stranka določene osebe obvestila, da naj poskrbijo za vnos jezikovnih pooblastil, dokaz, da je A. šola in s tem tožeča stranka kot njen vodja določene zadolžitve iz naslova jezikovnih pooblastil imela, hkrati pa navedena pošta izkazuje tudi stanje, ko so se predmetna pooblastila komaj začela vpisovati, kar pred tem, kot povedal že H.H., ni bilo potrebno. Tožeča stranka je torej dobro vedela, kaj je njena naloga in kaj ni, zato so zaključki naslovnega sodišča nepravilni v tem delu, skupaj z vsemi že do zdaj izpostavljenimi argumenti in dokazi pa gotovo ne dajejo ustrezne dejanskega stanja, ki je obstajalo pri toženi stranki v zvezi z okoliščinami podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je neutemeljen očitek v izredni odpoved pogodbe o zaposlitvi, da naj A. šola ne bi vodila enotne bazo dovoljenj za delo za operativno osebje. Obrazložilo je, da iz odločbe Agencije B. ne izhaja, da je do napak prišlo zaradi tega, ker A. šola ni vodila predpisanih evidenc. S tem se tožena stranka ne strinja in meni, da je zaključek sprejet na podlagi enakega principa ocenjevanja dokazov, kot ga je tožena stranka grajala že pri predhodni kršitvi. Sodišče je pri svojem odločanju izjave in dokaze, ki jih je predložila tožena stranka, vzelo iz konteksta in uporabilo zgolj dele, ki so sodišču glede na zapisani izrek ustrezali. Izjava direktorja glede vodenja evidence jezikovnih pooblastil, na katero se je oprlo sodišče je le v tem, da je možno, da so se slednja vodila tudi v t.i. M. (stran 80 zapisnik z dne 15. 5. 2013), pred tem pa je dal jasno vedeti, da M. ni evidenca kot jo pravilnik in splošno pojmovanje zahtevata (stran 47, zapisnik z dne 15. 5. 2013. Neustrezno je bilo povzeto tudi pričanje F.F. v zvezi s kršitvijo iz te točke, kjer je na strani 29 izpodbijane sodbe pri zapisu okoliščin primopredaje vodenja evidenc dovoljenj za delo sodišče pozabilo zapisati izrecno navedbo, da je bila K.K. nedvomno obveščena, da mora posamezne kontrolorje o preteku veljavnega dovoljenja za delo obveščati ter posledično o načinu vodenja evidence. Nepomembna je izpoved priče E.E., da ne obstaja zakonodaja, ki bi toženi stranki nalagala, kako naj preverja, ali delo opravlja kompetentno osebje, torej posledično, kako naj vodi enotno bazo podatkov. Sodišče prve stopnje pri tem prezre, da si je tožena stranka tako zavezo predpisala sama s pravilnikom, kjer je A. šoli pripisala jasno zavezo vodenja enotne baze dovoljenj za delo operativnega osebja. Zato je bila A. šola oziroma tožeča stranka kot njen odgovorni vodja dolžna voditi enotne baze dovoljenj za delo. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo protislovne navedbe, ki jih je tožeča stranka med postopkom spreminjala oziroma prilagajala, saj je hotela s tem prepričati sodišče prve stopnje, da je bila M. tista baza podatkov, ki je bila s pravilnikom tudi predvidena, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. V tretji pripravljalni vlogi je namreč najprej navajala, da ne držijo navedbe tožene stranke, da so bile naloge vodenja evidenc dovoljenj za delo naložene A. šoli in tožeči stranki kot njeni vodji, ter da tega ne določajo niti interni akti, nato pa svoje trditve spremenila in pojasnila, da je A. šola vodila evidence dovoljenj za delo in sicer v informacijskem sistemu M. ter v železni omari. Sodišče teh neskladnosti v obrazložitvi ni pojasnilo. Pri tem pa ni upoštevalo, da je tožena stranka večkrat pojasnila in dokazala, da je neustrezna evidenca enako, kot da take evidence ni. Agencija B. je ugotovila, da do ugotovljenih nepravilnosti, ki jih je zaznala, ne bi prišlo, če bi se pri toženi stranki vodile evidence, ki bi omogočale učinkovit monitoring nad veljavnostjo licenc, kar pa po mnenju Agencije B. lahko predstavlja le taka evidenca, ki vključuje vse podatke, kot so navedeni v njeni ureditveni odločbi z dne 15. 10. 2012. M. sistem torej po stališču tožene stranke ni ustrezna evidenca oziroma ni evidenca, ki jo predpisuje pravilnik, nenazadnje pa tudi uredba EU št. 805/2011 v točki E 19. člena, na katero se sklicujeta tako sodišče kot tožeča stranka. Opozarja, da razlike med bistvom vodenjem evidence zdravniških spričeval in jezikovnih pooblastil ni, kar posledično pomeni, da bi morali biti obe evidenci vodeni na enak način. M. je namreč informacijski sistem, ki služi za knjiženje vhodne in izhodne pošte ter internih dokumentov in tako podredno omogoča ustvarjanje zbirke dokumentarnega gradiva v elektronski („skenirani“) obliki, ki pa je vzpostavljena za drug namen, kot je bil smisel ena od ključnih nalog A. šole, to je vodenja enotne baze licenc oziroma dovoljenj za delo. Le učinkovit nadzor nad veljavnostjo licenc, ratingov in pooblastil in s tem povezanega pravočasnega obveščanja o preteku veljavnosti licenc pooblastil in ratingov, je pravilno vodena evidenca, tega pa informacijski sistem M. ne podpira. M. evidenca pomeni tako le elektronsko vodenje personalne mape zaposlenih z enako vsebino, kot je ta v fizični personalni mapi delavca, ki se nahaja v izpostavljeni železni omari. Osebe, ki bi v M. sistemu ali v fizičnih mapi v železni omari želela priti do teh podatkov, bi morala za vsakega posameznega delavca dnevno odpreti najmanj štiri ali več zavihkov v sistemu M. (dokumentov), da bi do podatkov o veljavnosti licence, ratingov in pooblastil sploh lahko prišla, torej bi vsak dan lahko delala le to. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni mogoče očitati naklepa oziroma hude malomarnosti v zvezi s to kršitvijo. Kot vodja A. šole je bila strokovno usposobljena oseba in je težko verjeti, da edina od vseh na strani tožene stranke predlaganih prič, ki so z delovanjem A. šole neposredno povezane, ni vedela, kaj so naloge A. šole in kaj je bistvo vodenja evidence o veljavnih licencah in tem v okviru tudi jezikovnih pooblastil. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo pričanju K.K., da vodenje evidenc ni bilo nikjer določeno oziroma, da za ta namen ni prejela nikakršnih navodil. To ne drži. Zaslišana priča F.F. je jasno izpovedala, da je K.K. od njega taka navodila prejela, sodišče prve stopnje pa se do tega, upoštevaje vse do sedaj zapisano sploh ni opredelilo. Dejstvo in dokaze je naslovno sodišče spregledalo pri svojem odločanju in presojalo le posamezne izjave in dejanje udeleženih oseb, prezrlo pa vse, kar je zapisala in izpovedala tožena stranka ter njene priče. V zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje in meni, da je pri presoji, ali so podane okoliščine in interesi, ki bi z nadaljevanjem delovnega razmerja utegnili biti ogroženi, treba upoštevati zaposlitveni status tožeče stranke nasploh in ne le delovno mesto, na katerem so bile storjene kršitve. Tožena stranka je navedla podlago, v okviru katere je mogoče trditi, da je izgubila zaupanje v odgovornost tožeče stranke pri opravljanju njenega dela. Tožeči stranki se je očitala zelo huda kršitev, ki bi lahko imela resne posledice za delovanje tožene stranke. Kršitve, ki so bile ugotovljene s strani odgovornega organa Agencije B. in ne tožene stranke same, je minimalizirala in je odgovornost za njihov nastanek prelagala na svoje podrejene delavce ali druge zaposlene pri toženi stranki. Notranji organizacijski enoti, katere vodje je bila, je oporekala prav vsako odgovornost, četudi so zaslišane F.F., H.H. in I.I., delno pa tudi K.K., ter direktor tožene stranke, ves čas skladno trdile, da je bila naloga A. šole, da kontrolorja obvešča o poteku veljavnih licenc in vodi enotno bazo podatkov tudi za jezikovna pooblastila (G.). Svojo odločitev je sodišče utemeljilo tudi na potrebi po pridobivanju kontinuiranega dohodka na strani tožeče stranke ob absurdnem dejstvu višine mesečnih dohodkov, ki jih je tožeča stranka v času trajanja zaposlitve prejemala (več kot 9.000,00 EUR bruto), dokazanem lastništvu dodatne nepremičnine, rešenim stanovanjskem problemom in ob zaposleni soprogi. Po mnenju tožene stranke eksistenca tožeče stranke ob odškodninah in plačah, ki bi bile dosojene v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ne bi bila ogrožena. Bistvo 118. člena ZDR je, da delodajalec dokaže, da ni realnega pričakovanja po uspešnem medsebojnem sodelovanju, da je zaupanje izgubljeno, interesi delavca pa z realizacijo sodne razveze v ničemer ne bodo ogroženi in to je tožena stranka tudi dokazala. Kršitve so bile nesporno prisotne, ugotovil jih je nadzorni organ in ne tožena stranka sama. Pri odločitvi bi bilo treba upoštevati tudi dejstvo zatrjevanega subjektivnega občutka diskriminacije na strani tožeče stranke. Gre za obtožbe zelo resne narave in če je tožeča stranka zatrjevala, nato pa ko je uvidela, da je potrebno diskriminacijo zanikati, demantirala, je tako spreminjanje njenih navedb pomembno pri presoji verodostojnosti izjav tožeče stranke v tem postopku, enako pa tudi pri odločitvi o tem, ali je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi utemeljena ali ne. Vse okoliščine primera kažejo na potrebo po tem, da se medsebojno razmerje pravdnih strank tudi v primeru, če tožena stranka pod točko 1 in 2 ne bi bila uspešna, zaključi na temelju 118. člena ZDR s plačilom odškodnine v višini dveh povprečnih plač, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi delo po pogodbi o zaposlitvi nadaljevala. Takšna višina odškodnine je primerna ob dejstvu, da je tožeča stranka prejemala zelo visoko plačo, pri tem pa se sklicuje tudi na sodno prakso (odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 6/2012 in odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 200/2012). To bi tožeči stranki omogočalo ohranjanje najmanj takšnega socialnega statusa kot ga ima povprečni Slovenec s povprečno mesečno plačo še vsaj 12 mesecev, toliko časa bi po mnenju tožeči stranki moralo zadoščati, da si oseba s takimi referencami, kot jih ima po lastnih navedbah tožeča stranka, poišče novo zaposlitev.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Niso podane v pritožbi uveljavljane kršitve določb postopka, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, da se ni opredelilo do nekaterih pravno odločilnih dejstev, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavila tožena stranka, torej da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi ne očitek, da se je sodišče prve stopnje povzelo le posamezne dele izpovedb prič oziroma zastopnika tožene stranke, posamezne dele pa je prezrlo, ter s tem sprejelo dokazno oceno oziroma dokazne zaključke, ki nasprotujejo izpovedbam prič, torej da je podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dejanskih ugotovitev in pravnih vprašanj ter sprejelo odločitev, ki ni v nasprotju z izvedenimi dokazi in jo je mogoče v celoti preizkusiti.

Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR) lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Po določbi 2. alineje prvega dostavka 111. člena ZDR lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Tožena stranka je tožniku dne 15. 10. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega dostavka 111. člena ZDR. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto nadzornega kontrolorja zračnega prometa - inštruktorja z dne 28. 9. 2011 (A3), h kateri sta stranki istega dne sklenili tudi dodatek k pogodbi o zaposlitvi št. 1 (A4), v katerem je v 2. členu dodatka določili, da se v pogodbi o zaposlitvi doda nov 3a člen, po katerem bo tožnik od 1. 10. 2011 do 30. 9. 2012 izvajal posebne naloge v smislu 4. točke 5. člena dodatka k Podjetniški kolektivni pogodbi o višini plač, plačah po napredovalnih razredih in višini dodatkov k osnovnim plačam za skupine delovnih mest služb ..., ki se nanašajo na vodje službe za usposabljanje osebja - A. šola. V 2. členu citiranega dodatka je določeno, da ima tožnik kot vodja A. šole (v nadaljevanju tudi: AŠ) naslednje naloge: vodenje AŠ; izvajanje vseh potrebnih aktivnosti za podaljševanje dovoljenja za delo AŠ, neposredno izvajanje nalog z delovnega področja AŠ in vodenje vseh predpisanih evidenc; vodenje in koordinacija dela na področju usposabljanja vsega osebja s področja kontrole ...; izvajanje izobraževanj kandidatov za pridobitev potrebnih dovoljenj; izdelava potrebnih aktov z delovnega področja; druge naloge, potrebne za razvoj AŠ. S 3. členom dodatka je bil za čas od 1. 10. 2011 do 30. 9. 2012 spremenjen tudi 8. člen pogodbe o zaposlitvi, ki ureja plačo, s 1. 10. 2012 pa bi ponovno vstopil v veljavo 8. člen, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi. Ostala določila pogodbe o zaposlitvi so ostala nespremenjena (5. člen dodatka). Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za nadzornega kontrolorja, z dodatkom kot sestavnim delom te pogodbe o zaposlitvi pa sta stranki določili naloge glede vodenja AŠ, ki jih je bil tožnik v časovno omejenem obdobju dolžan opravljati poleg nalog nadzornega kontrolorja.

Tožena stranka je tožniku dne 15. 10. 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A22) zaradi več kršitev pogodbenih obveznosti, kot prva je bila kršitev obveznosti vnaprejšnjega pisnega obveščanja imetnikov licenc o preteku dovoljenj; vpisa jezikovnega pooblastila v licence; vodenja evidence glede licenc. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je dolžna zagotavljati varnost zračnega prometa v javnem interesu, tako da je zagotovljeno izvajanje navigacijskih služb z ustrezno usposobljenim osebjem. V izredni odpovedi je tožena stranka navedla, da mora imeti v skladu z Zakonu o letalstvu kontrolor zračnega prometa veljavno licenco oziroma listino, prav tako iz odpovedi izhaja, da mora na podlagi 18. člena Podjetniške kolektivne pogodbe C. (v nadaljevanju KP; A31) delodajalec pisno obvestiti imetnike licenc o preteku licenc najmanj dva meseca pred njihovim pretekom. Za izvedbo navedenega je tožena stranka oblikovala AŠ in jo s Pravilnikom o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest v javnem podjetju D. d.o.o. z dne 11. 3. 2010 (B6) v povezavi s točko 1.2 Poslovnika procesa službe za usposabljanje … osebja - A. šola (Poslovnik AŠ) z dne 20. 12. 2011 (B10) pooblastila za gospodarja procesa usposabljanja operativnega osebja. Po 9. členu citiranega Pravilnika o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest je ključna naloga vodenje enotne baze dovoljenj za delo operativnega osebja, kar pomeni vodenje evidenc o licencah in vseh postopkih v zvezi s tem, kar podrobneje izhaja iz specialnih internih aktov. Po Pravilniku o zavarovanju osebnih podatkov z dne 4. 1. 2007 (B13) vodja AŠ uporablja evidenco o licencah in dovoljenjih za delo; v skladu s Poslovnikom AŠ je vodja AŠ informiran o vseh vpisih ratingov, izpitih in drugih sprememb v zvezi z dovoljenji (točka 3.1) in je primarno odgovoren za podaljšanje licenc in postopke izvedbe (točka 6.5). Po Navodilu o licencah, ratingih, pooblastilih, usposabljanju in izpitih kontrolorjev ... z dne 27. 7. 2012 (priloga B11) pa je delodajalec dolžan obveščati nadzorni organ o prenehanju veljavnosti licenc (37. člen).

Tožena stranka je ugotovila, da več kontrolorjev zračnega prometa v obdobju od novembra 2011 do konca avgusta 2011 ni imelo veljavnih licenc, ker v njih ni bilo vpisano veljavno jezikovno pooblastilo. V izredni odpovedi se je tožniku kot vodji AŠ očitalo, da AŠ pisno ni obveščala imetnikov licenc o preteku dovoljenj 60 dni pred potekom licenc, da ni vodila evidenc o licencah in ni skrbela za veljavne licence. Tožena stranka je štela, da je te obveznosti z notranjo organizacijo naložila AŠ oziroma jo je ustanovila prav s tem namenom. Tožena stranka je v odpovedi tudi ugotovila, da je vsak imetnik dolžan tudi sam skrbeti za licenco, vendar to ne pomeni ekskulpacije odgovornosti delodajalca oziroma AŠ (vodji AŠ za zagotavljanje veljavnosti licenc). Prav ena ključnih nalog AŠ je vodenje evidenc in vseh postopkov v zvezi s tem, kar tudi izhaja iz navedenih aktov in tudi iz operativnega priročnika usposabljanja na delovnem mestu z dne 27. 10. 2010 (priloga B12), Pravilnika o licenci kontrolnega zračnega prometa (Ur. l. RS, št. 7/2009) ter Uredbe Komisije EU št. 805/2011 z dne 10. 8. 2011 o določitvi podrobnih pravil za licence kontrolorjev ... in na katere certifikate v skladu z Uredbo ES št. 216/2008 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. 8. 2011 (Uredba 805/2011). Tožena stranka je štela, da tožnik teh obveznosti ni spoštoval, čeprav jih je poznal in se jih je moral zavedati, saj je avtor internih aktov. Evidenca dovoljenj za delo ni bila vzpostavljena v informacijskem sistemu M., saj sistem ni bil namenjen vodenju evidenc, temveč knjiženju vhodnih, izhodnih in internih dokumentov.

Glede očitka, da AŠ predhodno pisno ne obvešča imetnikov licenc o preteku dovoljenj 60 dni pred pretekom licenc, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšna formulacija v pisni obdolžitvi in kasneje v izredni odpovedi ne omogoča preizkusa pravočasnosti podane odpovedi glede te kršitve, kar je upoštevaje opisani standard obrazloženosti eden od zahtevanih elementov za zakonitost izredne odpovedi. Iz odpovedi, pa tudi iz pisne obdolžitve, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, namreč ne izhaja navedba datumov, ko bi morali biti delavci najkasneje, to je 60 dni pred iztekom, obveščeni o tem, da jim bo licenca potekla, pa tudi, da je bila ta dolžnost opuščena. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni mogoče preveriti, ali je bila tožniku odpoved podana v objektivnem roku 6 mesecev od tega dneva, ko je opustil dolžnost obveščanja o preteku licenc, ki je v skladu z zatrjevanim tožene stranke izpolnjevati. Zato je posledično tudi pravilno štelo, da je v tem delu odpoved nezakonita glede tega očitka, torej da tožnik kot vodja AŠ, katere je tožnik, pisno ni obvestil imetnikov licence o preteku dovoljenj 60 dni pred njihovim potekom. Pritožbeno sodišče se strinja, da opis kršitve, kot izhaja iz obdolžitve in vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2012 (A17), in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 10. 2012, ne omogoča preveritve, ali je bila tožniku odpoved glede tega očitka podana v objektivnem roku 6 mesecev od tedaj, ko je opustil to dolžnost, ki je skladno zatrjevanju tožene stranke spadala v njegov delokrog. Očitek je namreč nekonkretiziran, saj ni navedeno, katerih delavcev tožene stranke tožnik ni pravočasno pisno obvestil o preteku dovoljenj 60 dni pred pretekom licenc. Že to zadostuje za ugotovitev, da je izredna odpoved v tem delu nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je takšen opis kršitve pravilno označilo kot pomanjkljiv z vidika časovne neopredeljenosti kršitve, ki ne omogoča preizkusa pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku, saj v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedeno, kdaj so licence sploh potekle oziroma v katerem obdobju so delavci delali brez ustrezne licence kontrolorja ... Ti delavci so sicer bili navedeni v zahtevi nadzornega organa tožene stranke, to je Javne agencije N., št. ... z dne 11. 9. 2012 (A6), v kateri je bilo tudi časovno opredeljeno, kdaj so delali brez dovoljenja. Vendar zahteva Agencija B. z dne 11. 9. 2012 ni sestavni del oziroma priloga pisne obdolžitve, zato ni mogoče šteti, da je bila kršitev ustrezno konkretizirana, sklicevanje v obdolžitvi in izredni odpovedi na ugotovitve nadzornega organa pa ne zadostujejo. Te pomanjkljivosti, storjene v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče sanirati tako, kot to navaja tožena stranka in sicer z razlago, da bi to svojo kršitev (pisno neobveščanje) tožnik lahko kadarkoli saniral, ter da zaradi tega ni mogel nastopil šestmesečni objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik očitno razbral oziroma razumel očitek, ki se mu očita, ter podal svoj zagovor oziroma obrambo, vendar je zaradi tega pravilno štelo, da to ni saniralo nezakonitosti odpovedi v tem delu. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja, saj iz pisnega zagovora (A20) ter tudi iz zapisnika o razgovoru (A21) ne izhaja, da bi se tožnik kakorkoli seznanil, glede katerih delavcev in kdaj naj bi kršil svojo obveznost pisnega obveščanja o preteku licenc. Že na podlagi teh zaključkov bi lahko sodišče prve stopnje, glede te kršitve, zaključilo obravnavanje zadeve, zato niti ni bilo dolžno po vsebini preverjati utemeljenosti te kršitve.

Ker je sodišče prve stopnje tudi po vsebini preizkusilo ta očitek ter izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je zaslišalo večje število prič, je po tako izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov sprejelo dokazno oceno, ki jo je natančno in prepričljivo obrazložilo, pri čemer se je opredelilo do vsej pravno relevantnih izpovedi strank in zaslišanih prič ter svoje ugotovitve logično in argumentirano obrazložilo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz predpisov, ki jih je moral tožnik pri svojem delu upoštevati ter je v tem kontekstu korektno povzelo izpovedbe prič ter na podlagi pravnih podlag ter izvedenih dokazov sprejelo pravilne pravne zaključke. Zato pritožbeno sodišče poudarja, da so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno utemeljilo s kršenjem 8. člena ZPP ter da ni upoštevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega dokaznega postopka. V celoti je namreč neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno sprejelo le na podlagi parcialnih delov izpovedb prič oziroma zakonitega zastopnika tožene stranke, oziroma da naj bi upoštevalo le tisto, kar naj bi sodišču prve stopnje „ustrezalo“, ne pa tudi tistih izpovedb, ki bi utemeljevala pravna stališča in naziranja tožene stranke.

Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prvenstveno bistveno to, kar izhaja iz pravne regulative, ki se nanaša na obveznosti in pravice tožnika iz delovnega razmerja. Izpovedbe prič v tem kontekstu niso odločilne oziroma bi morala tožena stranka z izpovedjo direktorja tožene stranke in pričami dokazati, da je obveznost pisnega obveščanja o preteku licenc tožniku ustno določila. V zvezi s kršitvijo obveščanja o preteku dovoljenj je sodišče prve stopnje izhajalo iz 18. člena KP, v katerem je določeno, da mora delodajalec pisno obvestiti imetnike licence o poteku licenc najmanj dva meseca pred njihovim pretekom. Delodajalec je D. d.o.o., torej tožena stranka, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v primeru, ko delodajalec neko nalogo delegira v pristojnost določenemu organu znotraj svoje organizacijske strukture, to dolžan storiti tako, da je nedvoumno in jasno določeno, kateri organ oziroma oseba je zadolžena za izvedbo te naloge ter je le v tem primeru zaradi neizpolnjevanja obveznosti zoper osebo mogoče izreči sankcije, zlasti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot ultima ratio. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbe Pravilnika o notranji organiziranosti in sistemizaciji delovnih mest v javnem podjetju D. d.o.o., iz katerega izhaja, da se za izvajanje procesov usposabljanja operativnega osebja ustanovi AŠ (7. člen, zadnji odstavek), prav tako pa je tudi analiziralo vse naloge, ki jih določa 9. člen Pravilnika ter ugotovilo, da iz Pravilnika ne izhaja, da bi bila na AŠ prenesena naloga iz 18. člena KP. Gre za bistveno ugotovitev, na podlagi katere je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaradi tega tudi ni mogoče tožniku očitati kršenja te obveznosti. Tudi tožena stranka ne navaja pravne podlage, na podlagi katere bi lahko izpodbila te ugotovitve sodišča prve stopnje, pri čemer sama priznava, da bi lahko bila pravna regulativa v Pravilniku bolje osmišljena oziroma zastavljena. Takšne navedbe v pritožbi dejansko pomenijo objektiviziranje odgovornosti direktorja AŠ za vse nepravilnosti, ki naj bi nastale pri delodajalcu v zvezi z obveščanjem imetnikov licenc o poteku licenc, kar pa ni sprejemljivo in odstopa od principa, da delavec lahko odgovarja le krivdno, torej je odgovoren, če naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilen zaključek, da vloga tožnika kot vodje A. šole še ne utemeljuje sklepanja, da je bila nanj prenesena obveznost, kot mu jo očita tožena stranka v odpovedi. Tudi izvedeni dokazni postopek z zaslišanjem prič ni izpodbil te ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma na podlagi prič ni bilo mogoče ugotoviti, da bi bila ta naloga tožniku ustno naložena, oziroma da naj bi se tožnik zavedal te svoje dolžnosti kot vodja AŠ. Pritožba v tem delu neutemeljeno opozarja na izpovedi prič, ki naj bi izpovedale drugače, prav tako pa tudi izpoved tožnika ni nejasna, oziroma ni svoje izpovedi prilagajal in spreminjal ter prilagajal uspehu v dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika pravilno ugotovilo, da je v zvezi z obveščanjem o licencah prišlo do ustnega dogovora, da AŠ lahko prevzame dolžnost obveščanja imetnikov licenc, vendar naj se vodje sektorjev dogovorijo, kako želijo imeti to urejeno, ni pa prišlo do naslednjega koraka, torej do konkretnega dogovora, ki bi zavezoval tožnika. V zvezi z izpovedjo priče F.F. je sodišče prve stopnje ugotovilo, kako je bilo z vodenjem kadrovske evidence v preteklosti, ter tudi o dejstvu, da je priča vodila evidence in obveščala po elektronski pošti imetnike, kdaj jim bo licenca potekla. Dolžnost kadrovske službe obveščati o tem je izhajala iz takratnega dogovora med pričo in vodstvom podjetja. Ko pa je naloge predal K.K., ter ji povedal, da naj obvešča o poteku dovoljenj, tožnika pa ni povabil k predaji nalog, ni izkazano, da bi bila obveznost prenesena na tožnika kot vodjo AŠ. Tudi sicer tožena stranka ni izkazala, da bi lahko F.F. odredil takšno obveznost tožniku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v internih aktih ni bilo določno opredeljeno, v čigav delokrog spada izpolnjevanje dolžnosti iz 18. člena KP o vnaprejšnjem obveščanju o izteku dovoljenj. AŠ je bila naložena le dolžnost obveščanja o izteku zdravniških spričeval, neizpolnjevanje te obveznosti pa se tožniku ne očita. Povsem neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka s takšnim stališčem postavljena v neenakopraven položaj, saj naj bi iz sodne prakse izhajala možnost delodajalca, da delavcu naloži tudi naloge, ki niso določene v pogodbi o zaposlitvi, oziroma da se v primeru, ko se presoja pravice delavca, kot pogodbena zaveza upoštevajo tudi nezapisane zadolžitve na temelju katerih delavec lahko na primer pridobi celo višjo plačo (Pdp 470/2012). V citirani sodbi in sklepu opr. št. Pdp 470/2012 z dne 29. 11. 2012 je sodišče druge stopnje odločalo v zadevi, v kateri je tožnik zahteval plačilo oziroma razliko v plači zaradi dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela od tistega, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. Torej sploh ne gre za pravno vprašanje, ki je predmet obravnavane zadeve. Tožnik namreč ni opravljal drugega dela, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, zato sklicevanje na zadevo Pdp 470/2012 ne vpliva na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je lahko tožnik odgovoren le za tiste kršitve, ki so določene v pogodbi o zaposlitvi.

Zaradi takšnih ugotovitev je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da določba prvega odstavka 18. člena Kolektivne pogodbe C., po kateri je (tudi) delavec, ki za izvajanje svojih nalog potrebuje predpisano dovoljenje, osebno dogovoren, da pravočasno vloži potrebne dokumente za pridobitev dovoljenja in vzdrževanje njegove veljavnosti, ne ekskulpira tožnika. Tožnik ni bil zadolžen za obveščanje o preteku dovoljenj, zato izpoved priče E.E. glede obveznosti tožnika iz delovnega razmerja ni odločilna. Tudi ni mogoče šteti, da je bila obveznosti obveščanja o preteku G. dovoljenj nova in zato še ne najbolje urejena v notranjih aktih tožene stranke. Tudi če je K.K. npr. ob priložnosti delavca O.O. opozorila, da nima vpisanega pooblastila angleškega jezika, in ga opozorila, da mora to storiti, ali pa npr. P.P., ki je bil v R. po elektronski pošti poslala obrazec za vpis pooblastila angleškega jezika G. (zapisnik z dne 12. 6. 2013, stran. 8), ni mogoče sklepati kot to meni pritožba, da se je tožnik zavedal obveznosti, kot vodja AŠ, obveščati delavce o preteku dovoljenja. Tudi pritožbene navedbe, da ta tožnikova dolžnost izhaja iz vloge AŠ oziroma namena, zaradi katerega je bila sploh ustanovljena, ob upoštevanju tudi 37. člena Navodil o licencah, ratingih, pooblastilih, usposabljanju in izpitih kontrolorjev … z dne 27. 7. 2012. Nepravilno je torej pritožbeno zavzemanje, da bi se tožnikova odgovornost ugotovila ob upoštevanju notranje organizacijske strukture tožene stranke in dejstva, da je AŠ komunicirala z Agencijo B. Kot pa je bilo že zgoraj obrazloženo, je izredna odpoved v tem delu nezakonita že iz razloga, ker očitna kršitev ni bila ustrezno časovno opredeljena in ni mogoče preveriti, ali je bila odpoved v tem delu podana znotraj 6 mesečnega objektivnega odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je v vsebinsko preizkusilo tudi očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je bila AŠ dolžna voditi evidenco v zvezi z vsemi dejstvi, povezanimi z licencami in njihovo veljavnostjo, vendar tega ni izvajala. To naj bi bila ključna vloga AŠ, kot izhaja iz aktov, ki so navedeni že zgoraj, in tudi iz operativnega priročnika usposabljanja na delovnem mestu z dne 27. 10. 2010 (B12) ter Pravilnika o licenci ... ter Uredbe 805/2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajala baza podatkov, vzpostavljena v M., v katerem so vodeni vsi kontrolorji, vključno s pripadajočimi licencami in pooblastili, na kar se je skliceval tudi tožnik v pisnem zagovoru, do M. imajo dostop vse vodje enot, direktor tožene stranke in zaposleni v kadrovski službi. Funkcija M. ni le knjiženje vhodnih, izhodnih in internih dokumentov tožene stranke, saj Pravilnik o opravljanju z dokumentarnim gradivom tožene stranke z dne 23. 3. 2010 (A85) v 2. členu določa, da se evidenca dokumentarnega gradiva vodi s pomočjo M., pod pojmom dokumentarnega gradiva pa zajema vse zadeve in dokumente in evidence o njih in druga gradiva, ki jih je tožena stranka prejela ali ki nastanejo pri njenem delu. Bistven očitek tožene stranke, ki ga navaja na več mestih navaja tudi v pritožbi, je, da evidenca, ki naj bi jo predstavljala M. ter shranjena dokumentacija v fizični obliki v „železni omari“, ne predstavlja vodenja evidenc o licencah, ki bi omogočila monitoring ter omogočala učinkovit nadzor nad pripadajočimi licencami in pooblastili. Z drugimi besedami, šlo naj bi le za zbirko listin, ki pa ne bi omogočale hitrega in enostavnega pregleda nad zahtevanimi podatki, ter t.i. „alertov“, torej opozoril (o poteku veljavnosti posameznih dovoljenj), temveč le dolgotrajno „brskanje“ po dokumentih, v kolikor bi želela oseba pridobiti podatke iz te evidence.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je očitek neutemeljen, saj je AŠ vodila evidenco v M. in v fizični obliki v t.i. „železni omari“. Ugotovilo je, da je bila AŠ zadolžena za vodenje enotne baze dovoljenj za delo za operativno osebje in vodenje druge potrebne evidence z delovnega področja. Za presojo zakonitosti te kršitve je bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bilo nikjer izrecno določeno, na kakšen način bi morala AŠ oziroma tožnik voditi seznam, ki bi vseboval izključno in tekoče podatke o veljavnosti licenc vseh kontrolorjev. Ker so bili podatki o veljavnosti licenc razvidni iz dokumentov v dosjejih, ter ob dejstvu, da oblika oziroma način vodenja ni bila predpisana in da evidenca v M. in v papirnati obliki v železni omari ustreza standardu vodenja evidence (oziroma, da ni bilo določeno, da takšno vodenje ni pravilno), je neutemeljen očitek, da tožnik ni vodil evidence. Pritožba tožene stranke torej temelji na tem, da je evidenca v obliki M. oziroma v papirnati obliki neustrezna, ker ne omogoča učinkovitega monitoringa ustreznega obveščanja (v obliki opozoril - „alertov“) o poteku veljavnosti licenc. To pa ne more biti utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakoniti zastopnik tožene stranke dr. J.J. je v svoji izpovedi (zapisnik z dne 15. 5. 2013, str. 47, list. št. 254) pojasnil, da tožnik glede tega, kako, s kakšnim programom in na kakšen način naj vzpostavi enotno bazo dovoljenj, s strani zakonitega zastopnika ni dobil navodil, prepričan pa je bil, da zadeve potekajo dobro. Tudi priča K.K., ki je bila edina poleg tožnika zaposlena v AŠ, je v svoji izpovedbi pojasnila (zapisnik z dne 12. 6. 2013, str. 6, list. št. 343), na kakšen način in kako bi se morala evidenca voditi. Ker torej tožena stranka tožnika ni opozorila na neprimernosti takšne evidence, interni akti pa tudi niso določali načina vodenja evidenc, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da vodenje evidence v M. ter v papirnati obliki v železni omari predstavlja vodenje evidence, kot se je zahtevala od AŠ, ter da v zvezi s tem tudi mogoče tožniku očitati kakršnekoli krivde, ker evidenca ni bila takšna, da bi opozarjala na potek licenc, torej tako, kot je bila v programu Outlook vodena evidenca zdravniških potrdil, ko je torej sam računalniški program opozoril na potek zdravniških potrdil. Pritožba sicer izpodbija celotno sodbo sodišča prve stopnje, nima pa razlogov glede kršitve, ki se nanašajo na neuskladitev postopka za podaljševanje ratingov in pooblastil v licenci kontrolorja ... z dne 28. 2. 2011, licence učenca, vpisa S. pooblastil v licence ter povzročitve večje materialne škode. V tem delu je sodišče druge stopnje preverilo izpodbijano sodbo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, torej glede pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi glede vseh teh kršitev izvedlo obsežen in natančen dokazni postopek ter sprejelo pravilno dokazno oceno, na podlagi katere je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, da kršitve, ki se očitajo tožniku, niso podane. Zato preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kršitev glede licence učenca nekonkretizirana, saj ni bilo navedeno, na katerega učenca se ta očitek nanaša, prav tako ni mogoče preizkusiti pravočasnosti izredne odpovedi v tem delu.

Po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, sodišče ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko po odločbi drugega odstavka 118. člena ZDR odloči enako kot v prejšnjem odstavku, tudi ne glede na predlog delavca. Pritožba v zvezi z vprašanjem sodne razveze izpodbija kot nepravilne zaključke sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter izpostavlja porušeno zaupanje med tožnikom in toženo stranko. Opozarja, da pri tožniku obstaja subjektivni občutek diskriminacije ter da tožnikovo gmotno stanje za razliko od ugotovitve sodišča prve stopnje ne utemeljuje njegove reintegracije, temveč bi prisojena odškodnina dveh plač, glede na to, da je imel tožnik bruto plačo okoli 9.000,00 EUR, zadoščala povprečnemu državljanu Republike Slovenije za enoletno preživetje brez plače, oziroma da ne bi ogrožala njegovega socialnega statusa.

Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi navedbami ne strinja ter poudarja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnih izhodišč in sicer, da je tožniku aneks glede vodenja AŠ potekel, ter da v tem smislu tožnik ne bo reintegriran na vodilno delovno mesto v AŠ. Tožnik se torej reintegrira na prvotno delovno mesto kontrolorja inštruktorja, glede katerega tožena stranka tožniku ni očitala nepravilnosti oziroma strokovne pomanjkljivosti. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da so tožnikove zaposlitvene možnosti v Sloveniji zelo omejene, glede na to, da kontrolo ... izvaja tožena stranka. Tudi tožnikova subjektivna ocena o diskriminaciji, na katero opozarja pritožba, ne more biti odločilna, saj je bila podana v kontekstu podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik očitno sprejel kot krivično ter kot posledico diskriminatornega obravnavanja tožene stranke. V svoji izpovedbi je namreč tožnik prepričljivo pojasnil (zapisnik z dne 12. 6. 2013, str. 6., list. št. 333), da se v vseh letih zaposlitve pri toženi stranki (20 ali 21 let) ni nikoli počutil diskriminiranega, ter da je diskriminacijo zatrjeval le glede postopka izredne odpovedi. Prav dejstvo, da tožniku ni mogoče očitati nepravilnosti pri njegovem dotedanjem delu kontrolorja ..., ki bi utemeljevalo izgubo zaupanja ter omejene zaposlitvene možnosti, pri čemer je tožnik nesporno tudi po mnenju tožene stranke strokovnjak na področju … kontrole in tudi inštruktor ter član izpitnih komisij, utemeljuje zaključek, da bi sodna razveza pogodbe o zaposlitvi ter določitev odškodnine bistveno omejila tožnika pri njegovem nadaljnjem poklicnem udejstvovanju ter da ni v njegovem interesu. Res je, kar izpostavlja pritožba, da tožnikovo ekonomsko stanje ni problematično oziroma da tožnik ima premoženje oziroma nima ekonomsko socialnih problemov v smislu stanovanjskega problema ter da je tudi soproga zaposlena, vendar to ne more biti odločilno. Bistveno je tožnikovo strokovno dolgoletno opravljanje dela kontrolorja ter da so v primeru sodne razveze njegove zaposlitvene možnosti zelo omejene. Na podlagi navedenega se tudi pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru bolj pravilno tožnika reintegrirati na delovno mesto, ki ga je dolgoletno opravljal pri toženi stranki in glede katerega mu ni očitala kršitev, posebej ob dejstvu, da so se kršitve, ki se mu očitajo, izkazale tudi kot nezakonite in neutemeljene, zaradi česar je bila odpoved nezakonita.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče niti opredelilo, ker niso bistvene oziroma niso pravno odločilne (360. člen ZPP).

Odgovor tožnika na pritožbo ni prispeval k večji razjasnitvi stvari, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo po določbi 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP.